Tasmanija naredi na obiskovalce nepozaben vtis s svojo divjo lepoto in neokrnjeno naravo.
»Živim v Sydneyju. Na Tasmanijo sem prvič prišel za pet dni po počitek od mestnega vrveža. V tej lepi naravi, med prijaznimi živalmi, ob čudovitih jezerih in na lepih sprehajalnih poteh sem se počutil kot prerojen in spoznal, da je to lepoto treba ohraniti tudi za naše potomce. V Sydneyju sem postal aktiven član društva za varstvo narave in na Tasmanijo se vračam vsako leto, da tu preživim večino dopusta.« Zapis sem prebral v knjigi gostov v narodnem parku Cradle Mountain.
Trideset ur od Evrope, štiriindvajset ur do Sydneyja, postanek za kosilo na sydneyjskem letališču in polet za Hobart. Je kakšen daljši polet na drugo stran sveta? Tasmanija je za nas res že čisto na koncu sveta. Otok v bližini Avstralije oglašujejo kot naravno državo ali deželo narave, kar je zapisano na njihovih avtomobilskih tablicah. Trinajst narodnih parkov z visoko zaščito in spoštovanjem narave to potrjuje.
V parku
V narodni park Cradle Mountain-Lake St.Claire smo vstopili pri jezeru St. Claire, najglobljem jezeru Avstralije in edinem plovnem jezeru v parku. Moj cilj je bil center za obiskovalce več kot uro stran, na zahodni strani parka. Narodni park sta ustanovila avstrijski priseljenec Gustav Weindorfer in njegova žena Kate. Na potovanju po Tasmaniji, očarana nad lepoto narave, sta kupila nekaj zemlje, postavila leseno kočo, kraj imenovala Waldheim (Dom v gozdu) in začela razvijati turizem in uvajati varstvo narave. Leta 1913 je bila zgrajena cesta, l. 1922 pa je bilo območje 63,943 ha razglašeno kot zavarovano območje.
Waldheim obstaja še dandanes, njuna koča je spremenjena v muzej. Poleg muzeja stoji ducat lesenih koč, izdelanih po zgledu drvarskih in lovskih koč iz začetka leta 1900. Zunanji videz ni vzpodbuden, notranjost pa je dobro opremljena za udobje pohodnikov.Zadnji dan v parku mi je prinesel nepričakovano presenečenje. Uslužbenka v popotniškem centru mi je sicer napovedala slabo vreme, toda raje sem poslušal voznico minibusa, ki je s polno mero optimizma izjavila, da je treba misliti pozitivno in bo tudi vreme lepo. Naslednje jutro sem se želel povzpeti do najvišje ležečih jezer na drugi strani gore Cradle Mountain. Zvečer se je nenadoma pooblačilo, postalo je zelo hladno, in okrog 22. ure je začelo snežiti. Prvi jesenski sneg! Zjutraj ni bil mogoč vzpon po zaledenelih in zasneženih poteh, zato sem se podal na obhod jezera Dove. Bil sem med najzgodnejšimi pohodniki in gazil sem v deviški sneg. Ob jezeru so se mojim stopinjam pridružile stopinje vombata, ki je navsezgodaj iskal zajtrk. Bil je sprehod med rahlim sneženjem ob zasneženih obalah jezera s pogledom na bele gore, ki so še prejšnji dan rdečkasto žarele v soncu. Voznica je imela prav, bil je lep dan.
Besedilo in fotografije: Igor Gatnik
vir: Svet&ljudje
