fbpx

Tasmanija – dežela narave

Novice

Je kak­šen dalj­ši po­let na dru­go stran sve­ta? Ta­sma­ni­ja je za nas res že či­sto na kon­cu sve­ta.

Tasmanija naredi na obiskovalce nepozaben vtis s svojo divjo lepoto in neokrnjeno naravo.

»Živim v Sydneyju. Na Tasmanijo sem prvič prišel za pet dni po počitek od mestnega vrveža. V tej lepi naravi, med prijaznimi živalmi, ob čudovitih jezerih in na lepih sprehajalnih poteh sem se počutil kot prerojen in spoznal, da je to lepoto treba ohraniti tudi za naše potomce. V Sydneyju sem postal aktiven član društva za varstvo narave in na Tasmanijo se vračam vsako leto, da tu preživim večino dopusta.« Zapis sem prebral v knjigi gostov v narodnem parku Cradle Mountain.

Tri­de­set ur od Evro­pe, šti­riind­vaj­set ur do Sydney­ja, po­sta­nek za ko­si­lo na sydneyj­skem le­ta­lišču in po­let za Ho­bart. Je kak­šen dalj­ši po­let na dru­go stran sve­ta? Ta­sma­ni­ja je za nas res že či­sto na kon­cu sve­ta. Otok v bli­ži­ni Av­stra­li­je og­la­šu­je­jo kot na­rav­no dr­ža­vo ali de­že­lo na­ra­ve, kar je za­pi­sa­no na nji­ho­vih av­to­mo­bil­skih tab­li­cah. Tri­najst na­rod­nih par­kov z vi­so­ko zašči­to in spo­što­va­njem na­ra­ve to po­tr­ju­je.

 

V par­ku

V na­rod­ni park Crad­le Moun­tain-Lake St.Clai­re smo vsto­pi­li pri je­ze­ru St. Clai­re, naj­glob­ljem je­ze­ru Av­stra­li­je in edi­nem plovnem je­ze­ru v par­ku. Moj cilj je bil cen­ter za obi­sko­val­ce več kot uro stran, na za­hod­ni stra­ni par­ka. Na­rod­ni park sta us­ta­no­vi­la av­strij­ski pri­se­lje­nec Gu­stav Wein­dor­fer in nje­go­va že­na Kate. Na po­to­va­nju po Ta­sma­ni­ji, oča­ra­na nad le­po­to na­ra­ve, sta ku­pi­la ne­kaj zem­lje, po­sta­vi­la le­se­no ko­čo, kraj ime­no­va­la Wald­heim (Dom v goz­du) in za­če­la raz­vi­ja­ti tu­ri­zem in uva­ja­ti vars­tvo na­ra­ve. Leta 1913 je bila zgra­je­na ce­sta, l. 1922 pa je bilo ob­močje 63,943 ha raz­gla­še­no kot za­va­ro­va­no ob­moč­je.
Wald­heim ob­sta­ja še dan­da­nes, nju­na ko­ča je spre­me­nje­na v mu­zej. Po­leg mu­ze­ja sto­ji du­cat le­se­nih koč, iz­de­la­nih po zgle­du dr­var­skih in lov­skih koč iz za­čet­ka leta 1900. Zu­na­nji vi­dez ni vzpod­bu­den, no­tra­njost pa je do­bro oprem­lje­na za udob­je po­hod­ni­kov.

Zad­nji dan v par­ku mi je pri­ne­sel ne­pri­ča­ko­va­no pre­se­ne­če­nje. Us­luž­ben­ka v po­pot­niš­kem cen­tru mi je si­cer na­po­ve­da­la sla­bo vre­me, toda raje sem po­slu­šal voz­ni­co mi­ni­bu­sa, ki je s pol­no mero op­ti­miz­ma iz­ja­vi­la, da je tre­ba mi­sli­ti po­zi­tiv­no in bo tudi vre­me lepo. Na­sled­nje ju­tro sem se že­lel povz­pe­ti do naj­viš­je le­že­čih je­zer na dru­gi stra­ni gore Crad­le Moun­tain. Zve­čer se je ne­na­do­ma poob­la­či­lo, po­sta­lo je zelo hlad­no, in okrog 22. ure je za­če­lo sne­ži­ti. Prvi je­sen­ski sneg! Zju­traj ni bil mo­goč vzpon po za­le­de­ne­lih in za­sne­že­nih po­teh, zato sem se po­dal na ob­hod je­ze­ra Dove. Bil sem med najz­god­nej­ši­mi po­hod­ni­ki in ga­zil sem v de­viš­ki sneg. Ob je­ze­ru so se mo­jim sto­pi­njam pri­dru­ži­le sto­pi­nje vom­ba­ta, ki je na­vsez­go­daj is­kal zaj­trk. Bil je spre­hod med rah­lim sne­že­njem ob za­sne­že­nih oba­lah je­ze­ra s po­gle­dom na bele gore, ki so še prejš­nji dan rdeč­ka­sto ža­re­le v son­cu. Voz­ni­ca je ime­la prav, bil je lep dan.

Besedilo in fotografije: Igor Gatnik

vir: Svet&ljudje

Sledite nam


Sledite nam


RSS Ustavi se!