Otočje, ki je dobilo ime po kraju, ki leži precej stran od njega, se zdi kot svojska mešanica dveh celin.

»Kaj počnemo tukaj?« se sprašujem, medtem ko potujemo po ozkem asfaltiranem pasu od mednarodnega letališča na otoku Sal do malega mesteca Santa Maria. Ob cesti je veliko niča iz presušene zemlje, zdelane od vetra. Niti enega samega drevesa, ne grmička ali mimoidočega človeka. Celo oaza, ki se naenkrat prikaže na levi strani, se zdi kot bizarna klimatska šala. Izbrali smo Zelenortske otoke, da bi obiskali drugačne tropske kraje in prijazno Afriko, tako brez nevarnosti. In res je tu, kot ugotavljam že med vožnjo z letališča, drugače kot na afriški celini. Med tem razmišljanjem se že prikaže vas, ki me iztrga iz njega.

Kot fotografinja bi za otok Sal lahko rekla, da ga sestavljajo močno saturirane barve, kar spominja na slike lokalnih umetnikov: sinje modro morje, rdeča zemlja, črno kamenje, s katerim je tlakovana cesta. Barve brez primesi, če odmislimo fasade domov, ki so prelepih pisanih barv.

Besedilo in fotografije: Anja Čop

Preberite članek: Svet & ljudje