Dunaj ni le zanimivo kulturno – zgodovinsko mesto, čeprav je sprehod skozi mestno jedro v celoti nekakšen spomenik zgodovini, je tudi živahno in vznemirljivo. Sodobna arhitektura išče svoj prostor med stoletnimi zgradbami, kavarne in lokali so polni Dunajčanov in turistov, življenje okoli šŠtefanove katedrale, ki je postala simbol veličastnega mesta, pa se umiri šele pozno ponoči. Kljub temu da je Dunaj metropola, ki ima okoli 1,6 milijona prebivalcev, življenje teče nekoliko počasneje kot v ostalih velemestih. Ljudje si vzamejo čas, posedajo v kavarnah in berejo časopise ali pa se sprehajajo mimo izložb, za katerimi so razstavljeni spominki, nakit, oblačila zvenečih kreatorjev in starine z močno zasoljenimi cenami. Fantje in dekleta, oblečeni v dvorna oblačila, turiste nagovarjajo k obisku koncertov in predstav, kočijaži se leno pretegujejo na svojih kočijah in čakajo na turiste, ki za deset minut vožnje rade volje plačajo 40 evrov. Po starem mestnem jedru se vije vonj po konjih, v Hofburgu, v bližini zakladnice, kjer so razstavljeni predmeti neprecenljive vrednosti, dobiš vtis o bogastvu in moči nekdanje habsburške monarhije. Razstavljene so cesarske krone, dragulji, relikvije, dragocena oblačila in slike. Tukaj ima svoje prostore še najstarejša jahalna šola, kjer imajo svoje predstave lipicanci. V španski jahalni šoli elegantni lipicanci že več kot 400 let prikazujejo umetnost dresurnega jahanja. Večerne predstave so pogosto razprodane, najceneje pa je zjutraj, ko si lahko za 10 evrov ogledaš jutranji trening. Hofburg je bil do leta 1918 cesarjeva palača in je skoraj tako velik kot majhno mestece v mestu. Danes so sobane v Hofburgu namenjene muzejem, v njem je velika državna knjižnica, uporabljajo pa ga tudi za srečanja na državni ravni in prav v času, ko smo se sprehajali po dvorišču, je bil na obisku predsednik Madžarske. V kapelici Hofburg nastopajo tudi znameniti Dunajski dečki.

Sprehod v preteklost
Z izbiro hotela smo imeli veliko srečo, iz sobe hotela na ŠŠtefanovem trgu sem imela neposreden pogled na mogoč no gotsko katedralo, ki so jo pričeli graditi že v 12. stoletju. ŠŠtefanova katedrala ima ozko stopnišče in do vrha vodi 343 stopnic, od koder je lep razgled čez prvi dunajski okraj in še dlje. Središče Dunaja okrog šŠtefanove katedrale si je najbolje ogledati peš. Preko dvorišča na trgu smo se napotili po Singerstrasse, Blutgasse, Domgasse. Te uličice so romantične, ozke in nekoliko mračne. Tla so tlakovana kot pred stoletji in zdi se, kot da bi tukaj še vedno lahko srečali Mozarta, ki se odpravlja v svoj Figarohaus za vogalom. Po ogledu se še posebej prileže kratek počitek v bližnji kavarni Demel, kjer so pripravljali peciva za cesarja v Hofburgu. Imajo odlične sladice in klepet ob opazovanju starih dunajskih dam in gospodov je prav prijetno doživetje. Kot se za obisk Dunaja spodobi, smo se zvečer odpravili na koncert v Musikverein. Imeli smo srečo, da smo uživali v akustiki zlate dvorane, kjer dunajski filharmoniki vsako leto pripravijo znameniti novoletni koncert, za katerega vstopnica stane tudi več tisoč evrov. Ob Mozartovih skladbah in v zgodovinskem ambientu si je zelo lahko predstavljati, kako so se dame in gospodje tukaj zabavali v preteklosti. Dominantna stavba na Opernringu je državna opera, ki sodi danes med najboljše operne hiše na svetu. Med direktorji opere so imena osebnosti, kot so Gustav Mahler, Richard Strauss ali Herbert von Karajan. Najslavnejši dogodek v operi pa je zagotovo znameniti Opernball, kjer se srečajo slavni in bogati in za katerega je vstopnice skoraj nemogoče kupiti, saj naj bi bile razprodane že za dvajset let vnaprej. Na Dunaju je več kot 100 muzejev, med katerimi so nekateri znani po celem svetu. Hkrati pa je Dunaj tudi metropola umetnosti in glasbenikov. Mozart je tukaj komponiral nekaj svojih znamenitih del, Beethoven je pisal velike simfonije in tudi Haydn, Schubert, Bruckner, Brahms, Strauss, Mahler in Schoenberg so živeli in delali na Dunaju.

Na Dunaju se dobro je
Ob sobotah je na dunajski tržnici Naschmark tudi “bolšji” sejem. Na prijetni tržnici, kjer s sadjem, zelenjavo in delikatesnimi izdelki trgujejo predvsem branjevci iz južnih krajev, je moč kupiti tudi originalne začimbe z daljnih kontinentov. Tržnica je tudi idealen prostor za dobre in ugodne obede. Dunaj ima veliko dobrih restavracij in v jesenskem času so skoraj na vseh jedilnikih tudi gobje jedi, med katerimi najpogosteje ponujajo lisičke in jurčke. Dobro pa lahko ješ tudi v Heurigeih, kot se imenujejo kmečki turizmi, kjer prodajajo letošnje vino in dobre domače jedi. K domačnemu vzdušju pripomore tudi heurige glasba, ki je nekoliko podobna šansonom in pripoveduje zgodbe iz življenja. Heurigi v Grinzingu slovijo po pristnem domačem vzdušju, postavljeni so med vinogradi in z gričev je ob večerih lep razgled na osvetljeno velemesto.

Schönbrunn in Belvedere
Grad Schönbrunn je nekakšna dunajska različica francoskega Versaillesa, kjer so živeli Habsburžani od 18. stoletja do leta 1918. Od 1441 prostorov v gradu jih je na ogled 45. Baročne sobane z originalnim pohištvom in v nekaterih prostorih tudi originalnim parketom z intarzijami so zares veličastne. Zlato rumeno palačo obdaja park, ki je prava mojstrovina baročne vrtne arhitekture z geometričnimi alejami, okra šenimi vodometi, belimi kipi iz marmorja in labirinti. Tukaj je tudi najstarejši živalski vrt na svetu. Žirafe, sloni, pande in druge živali so našle svoj prostor v ali ob baročnih paviljonih. Dvorec Belvedere je prav tako obdan z vrtovi in je razdeljen na spodnjo in zgornjo palačo, ki ju povezuje velik vrt. V Galeriji Belvedere imajo bogate zbirke, ki segajo od srednjega veka in vse do sodobne umetnosti. Belvedere, ki so ga zgradili za princa Eugena von Savoyena, je v celoti namenjen razstavam.

Prater in Lusthaus
V nedeljo zjutraj je bilo žal zelo oblačno, a smo se kljub temu napotili v Prater. Do zabaviščnega parka smo se pripeljali mimo velikega spomenika admirala Tegethoffa, ki se je rodil v Mariboru. Na Dunaju je sledi pustilo še veliko Slovencev, med njimi so še danes najbolj cenjeni predvsem arhitekti, kot sta Plečnik in Max Fabiani. V Praterju je več kot 100 let staro velikansko kolo, ki je prav tako postalo nekakšen simbol Dunaja. Kolo se zavrti več kot 60 metrov visoko, iz vagončkov, ki so precej kičasto opremljeni, pa je lep razgled na vse strani mesta. Lepo se vidi tudi novi predel Dunaja, kjer ima svoj sedež tudi UNO City in Millennium Tower, ki je prav tako delo slovenskega arhitekta Borisa Podrecce. Sprehodili smo se med železnicami “smrti”, divjimi vrtiljaki in si izposodili kolesa ter se žal po dežju odpeljali skozi gozd na drugo stran Pratra, kjer stoji znameniti Lusthaus, ki je bil nekoč manjši lovski dvorec, saj so Habsburžani v okolici Pratra imeli svoja lovišča. Danes je tukaj odlična restavracija in kavarna, kjer se vsekakor splača poizkusiti Sacher torto, ki jo tukaj pripravijo še bolje kot v Sacher hotelu, ki je v prvem dunajskem okraju. Preden smo se odpravili domov, nas je edina uradna slovenska vodička na Dunaju Mojca odpeljala še na ogled hiš, ki jih je oblikoval znameniti ekološko osveščeni slikar, ki pa je bolj znan po svojih arhitekturnih dosežkih. Friedensreich Hundertwasser je v Avstriji ustvaril nekaj stavb, ki so zanimivih in nepravilnih oblik ter pisanih barv. Za gradnjo je uporabljal le naravne materiale. Žal smo se pri Hundertwasserjevi galeriji poslovili tudi od Dunaja. Od mesta, ki ponuja zares veliko, mesta, v katerega se je treba vedno znova vračati, in mesta, kjer tiči velik del slovenske zgodovine, saj smo bili ljudje iz dežele Kranjske eni izmed najbolj zvestih “služabnikov” našim večstoletnim cesarjem.