Gregorjevo: Miti, izleti in legende

Gregorjevo: Miti, izleti in legende

Gregorjevo (12. marec) še danes velja za prvi pomladni dan, čeprav se ne ujema z koledarskim začetkom pomladi. Koledar se je v zgodovini spreminjal in prvotno sta se praznik in začetek pomladi ujemala. Ko je veljal še stari julijanski koledar, je namreč Gregor, sicer znan kot prinašalec luči, godoval na prvi spomladanski dan, ko je navadno res že toplo. Ta svetnik je bil v resnici papež Gregor Veliki, ki je vpeljal nov koledar – uporabljamo ga še danes in se po njem imenuje gregorjanski. Gregorjevo se je z novim koledarjem premaknilo nazaj.

Zaradi žvrgolenja ptičkov po vrtovih in grmovju rečemo, da se na gregorjevo PTIČKI ŽENIJO. Ljudstvo pravi, da se med ptiči najbolj mudi kosu, zato na Dolenskem velja pregovor: Če je ob svetem Gregorju breza zelena, so kosi godni že ob svetem Juriju. V ljubljanski okolici so mnenja, da imajo ptički ta dan gostijo in da na vsakem grmu visi pogačica. V Beli krajini iščejo otroci pod grmovjem “berliček” in “povitico”. Gregorjevo velja tudi za dan, ko spustimo luči v vodo, kar pomeni, da se takrat dan začne daljšati in ne delamo več ob razsvetljavi. Spuščene luči v vodo imajo, zlasti v nekaterih krajih na Gorenjskem, točno določeno obliko. Tu mladi spuščajo splave po potoku ali reki v domačem kraju. Ta navada je bila precej razširjena in jo še danes pogosto uvrstijo med šolske dajavnosti.

Gregorjevo je drugi postni praznik (po knjigi Praznično leto Slovencev, Nika Kureta, dolgoletnega raziskovalca slovenskih ljudskih šeg in navad) za godom štiridesetih mučencev (10.sušca) in sodi v čas prihajajoče pomladi.
Gregor Veliki, rojen okoli leta 540 je bil eden izmed najimenitnejših učenikov in papežev. Proslavil se je s tem, da je uredil cerkveno petje (gregorijanski koral). Upodabljajo ga v papeških oblačilih, s knjigo in škofovsko palico v roki, včasih ima ob sebi goloba, kot simbol sv. duha, ki ga je navdihoval. Častili so ga učenci in učitelji, učenjaki vseh vrst, glasbeniki in cerkveni pevci, bil je zaščitnik izdelovalcev gumbov (pozamentaristov), priporočale so se mu žene za rodnost, na pomoč so ga klicali v času kuge. Ko je veljal še stari “julijanski” koledar, je sv.Gregor godoval prav na dan začetka pomladi, z novim “gregorijanskim” koledarjem pa se mu je god pomaknil za 10 dni nazaj. V ljudskem mišljenju velja ta svetnik še vedno za začetnika pomladi.

Običajno je kar res, da že takrat zapihljajo tople sapice, sonce dobi na moči, prvi popki nabreknejo in ptički veselo zažvrgolijo, ker začutijo pomlad v zraku in v sebi. Od tod po vsem Slovenskem velja, da se na ta dan ptički ženijo. Ptički so si sicer izbirali pare in se snubili že pred mesecem dni, ob sv. Valentinu (14 dan svečana). Izročilo pravi, da imajo ptički na ta dan gostijo – odtod tudi pogačice na grmovju.

S tem dnem začnejo kmetje na polju z oranjem in ostalimi pomladanskimi opravili. Dan se podaljša. Obrtnikom ni več potrebno delati ob luči. Odtod tudi običaj, doma predvsem na Gorenjskem, da “luč zanesejo v vodo”. Papirnate ladjice s prižganimi svečkami so spustili po vodi. Menili so, da naj bi voda odnesla neprijetno delo ob slabi luči. Včasih so namesto ladjic spuščali po vodi tudi s smolo oblite oblance.

Kar nekaj zanimivih šeg izvira iz obrtniškega in delavskega sveta. Kroparski kovači so nekoč na ta dan pustili delo v vigenjcih in odšli na “tičjo vohcet”. Daljši dan je pripomogel, da obrtnikom ni bilo več treba delati pri luči.

V Tržiču so čevljarji in drugi obrtniki zanesli “luč v vodo”. Zažgali so kres, v nem metle in jih vrteli v krogih in osmicah. Konce gorečih metel so zmetali v vodo. Drugi so naredili papirnate ladjice in postavili vanje po več kratkih sveč, jih prižgali in ladjice spustili po vodi. Ko so sveče dogorele, se je ladjice vžgala in potopila. Še drugi so v stare peharje naložili oblance, oblite s smolo, in jih spuščali po vodi, češ naj voda odnese zoprno delo pri slabi razsvetljavi. Na deščice so prilepljali tudi iz lepenke narejene hišice in cerkvice z izrezanimi okenci. Podoben običaj so poznali še marsikje na Gorenjskem, npr. v Železnikih, Kropi in Kamni Gorici. Gregorjevo v teh mestih sedaj poteka že tradicionalno vsako leto v bolj ali manj spremenjeni obliki, pri tem pa sodelujejo tudi šolarji, ki izdelajo “gregorčke”, da jih potem spustijo po vodi, najlepšega med njimi pa tudi nagradijo. “Luč so v vodo vrgli” poleg otrok tudi delavci iz vigenjcev in fužin. Sčasoma so plavajoče deščice okrasili s “šmarnim križem”, na vogale pa postavili stebričke. Od enega do drugega so napeli verige pisanega svilenega papirja, na vsak stebriček in na križ pa pritrdili svečko. Zdaj voda ni smela odnesti ne hiške ne cerkvice, zato so “ladjice” otroci navezali na dolge vrvice.