Gregorjevo še danes velja za prvi pomladni dan, čeprav se ne ujema s koledarskim začetkom pomladi.

Čeprav je verjetno kot praznik zaljubljencev danes bolj znano valentinovo, pa imamo tudi Slovenci svojo različico – Gregorjevo. Naše babice so za 12. marec govorile, da se takrat ptički ženijo. Stari običaj namreč pravi, da so se dekleta nekoč na gregorjevo ozirala v nebo. Prva ptica, ki jo je dekle videlo, je seveda naznanila, kakšen bo njen mož.

Koledar se je v zgodovini spreminjal in prvotno sta se praznik in začetek pomladi ujemala. Ko je veljal še stari julijanski koledar, je Gregor, znan kot prinašalec luči, godoval na prvi spomladanski dan, ko je navadno že toplo. Ta svetnik je bil v resnici papež Gregor Veliki, ki je vpeljal nov koledar – uporabljamo ga še danes in se po njem imenuje gregorjanski. Gregorjevo se je z novim koledarjem premaknilo nazaj.

Zaradi žvrgolenja ptičkov po vrtovih in grmovju rečemo, da se na gregorjevo PTIČKI ŽENIJO. Ljudstvo pravi, da se med ptiči najbolj mudi kosu, zato na Dolenjskem velja pregovor: Če je ob svetem Gregorju breza zelena, so kosi godni že ob svetem Juriju. V ljubljanski okolici so mnenja, da imajo ptički ta dan gostijo in da na vsakem grmu visi pogačica. V Beli krajini iščejo otroci pod grmovjem “berliček” in “povitico”. Gregorjevo velja tudi za dan, ko spustimo luči v vodo, kar pomeni, da se takrat dan začne daljšati in ne delamo več ob razsvetljavi. Spuščene luči v vodo imajo, zlasti v nekaterih krajih na Gorenjskem, točno določeno obliko. Tu mladi spuščajo splave po potoku ali reki v domačem kraju. Ta navada je bila precej razširjena in jo še danes pogosto uvrstijo med šolske dejavnosti.

S tem dnem začnejo kmetje na polju z oranjem in ostalimi pomladanskimi opravili. Dan se podaljša. Obrtnikom ni več potrebno delati ob luči. Odtod tudi običaj, doma predvsem na Gorenjskem, da “luč zanesejo v vodo”. Papirnate ladjice s prižganimi svečkami so spustili po vodi. Menili so, da naj bi voda odnesla neprijetno delo ob slabi luči. Včasih so namesto ladjic spuščali po vodi tudi s smolo oblite oblance.

Kar nekaj zanimivih šeg izvira iz obrtniškega in delavskega sveta. Kroparski kovači so nekoč na ta dan pustili delo v vigenjcih in odšli na “tičjo vohcet”.

V Tržiču so čevljarji in drugi obrtniki zanesli “luč v vodo”. Zažgali so kres, vneli metle in jih vrteli v krogih in osmicah. Konce gorečih metel so zmetali v vodo. Drugi so naredili papirnate ladjice in postavili vanje po več kratkih sveč, jih prižgali in ladjice spustili po vodi. Ko so sveče dogorele, se je ladjice vžgala in potopila. Še drugi so v stare peharje naložili oblance, oblite s smolo, in jih spuščali po vodi, češ naj voda odnese zoprno delo pri slabi razsvetljavi. Na deščice so prilepili tudi iz lepenke narejene hišice in cerkvice z izrezanimi okenci. Podoben običaj so poznali še marsikje na Gorenjskem, npr. v Železnikih, Kropi in Kamni Gorici. Gregorjevo v teh mestih sedaj poteka že tradicionalno vsako leto v bolj ali manj spremenjeni obliki, pri tem pa sodelujejo tudi šolarji, ki izdelajo “gregorčke”, da jih potem spustijo po vodi, najlepšega med njimi pa tudi nagradijo.

na forumu _ Valentinovo in Gregorjevo