Mokatam, upanje v getu pozabljenih

Besedilo in fotografije: Nikola Klašnja

Smrad se je prebijal skozi zaprta okna našega avtobusa. Smrad in kričanje. Nekateri člani naše skupine so verjetno s strahom pričakovali trenutek, ko bo proti njihovemu oknu poletel kamen ali kos pločevine. 

Vendar se ni zgodilo nič takega. Avtobus se je zlagoma prebijal skozi blatne in ozke ulice mimo okostij nedokončanih hiš, ogromnih kupov smeti ter skupinic ljudi zamazanih lic, ki so stikali med odpadki. Šele ko se nam je na vrhu hriba Mokatam odprl širok razgled na naselje pod njim, smo se zavedli velikanskosti ogromnega geta, zgrajenega na gorah smeti.

Več na svet in ljudje