Taksist je razumel najino stisko, malo so pripomogli tudi šilingi, ki si jih je obetal in s svojo železno kočijo je zaiskril po ulicah Kigome. V trenutku sva bila v pristanišču. Bilo je prazno, zanemarjeno, podobno odpadu in opuščeno na prvi pogled. Ko pa so se oči privadile in možgani preklopili na afriški program, sva zagledala sodoben, urejen pristaniški terminal. Še vedno pa ni bilo nikjer nikogar. Vodič, tisti smrkavec, ki se je kot pijavka prisesal na naju že na letališču, je izginil. Ko sva že mislila obupat nad nakupom kart, je od nekod pripeljal možaka v raztrganih hlačah, razpeti srajci, kot bi ga pravkar potegnil izpod stroja.

“To je šef. On vama bo prodal karte.” je rekel. “Aha, pa kaj še”, mu nekako nisem verjel in sem previdno potipal svojo palico, ki sem jo hranil ob nahrbtniku za take primere. Možakar nama je namignil, naj mu slediva do neke barake v pisarno. Spomnil sem se tistih masajskih gorjač za obrambo pred levi (ali ženo). To bi zdaj potreboval. Tup, po glavi, pa bi treščil na tla, če bi samo poskusil izvesti kaj sumljivega. Pisarna je imela veliko mizo, na omari za njo pa železno blagajno. To me je malo pomirilo, res je bilo malce podobno nekakšnemu uradu, pa tudi roparji ponavadi nimajo takole razstavljenih sefov. Ko mi je povedal še ceno, ki se je ujemala s tisto iz Lonelyja, in ko je od nekod privlekel dva lističa, na katerih sem lahko razbral napis Liemba, sem pozabil na strah.

Porinil sem mu dolarje v roke, on pa jih je kot v najboljših bankah vestno in previdno takoj položil v sef, šele, ko se je prepričal, da je varno zaprt, mi je izročil karte. Segli smo si v roke, hip za tem pa sva bila že na vratih in le še v vetru je odmeval “Asante sana!” in “Kwaheri!”, ko naju je taksist že peljal v sosednjo vas Kibirizi. Vodič naju je prepričal, da se tam lahko dogovoriva za prevoz v Gombe.

Takoj so naju obkrožili črni domorodci. Lučka v moji glavi je začela besno utripati in v trenutku me je spreletelo. Zavedel sem se, da taksist in vodič vesta za najine polne denarnice, midva pa obkrožena s precej revnimi ribiči, izven mesta in brez policije na vidiku. Pogoltnil sem cmok, ki se mi je nabral v grlu. Spet sem otipal svojo palico, a ta se je v teh razmerah skrčila na velikost zobotrebca. Nobene prave koristi od nje ne bi bilo, zato sva poskusila z nasmehom razorožiti morebitne delikvente.

Ne vem ali so tega dne že izpolnili kvoto ujetih belcev, morda jih je očaral najin smeh ali pa so bili v resnici čisto prijazni in miroljubni domorodci. Ne vem, a naju so pustili pri življenju. Pomirjena sva poskušala izvedeti kje in kdaj bi dobila vodni taksi za Gombe, črni pa so usklajeno, kot bi celo leto vadili koreografijo, migali z glavo levo in desno, odkimavali in naju prepričevali, da ravno naslednji dan ne vozi noben taksi v Gombe.

Ni nama preostalo drugega kot najeti čoln, želja za ogled parka je bila zelo velika. Utrujena od celodnevnega dogajanja sva po krajših pogajanjih pristala na precej zasoljeno ceno. Zjutraj me je prebudil zvok motorja. Skozi okno sem lahko videl najinega vodiča na čolnu, ki se je ravnokar zasidral. Zaskrbljeno sem opazoval posadko. Poleg ribiča in vodiča še dva domorodca. Štirje črni proti dvema belima. Mat pozicija. Razmišljal sem, čemu je potrebno toliko ljudi. V takih trenutkih se ti v glavi odvijejo scenariji vredni vsaj dveh Oskarjev in vsi so v kategoriji grozljivk.

Bil sem pod tušem, ko je potrkalo. Receptor, ki je stal pred vrati, naju je prišel posvarit pred najinim vodičem: “Ta dečko je velika baraba z ogromno masla na glavi. Poznam vse okoliške fante in on je najhujši.” in še dodal. ” Ja ok, hvala za obvestilo, ampak jaz bi se stuširal do konca! ” sem ga odpravil.

No, zdaj pa so prišli po naju. Sedela sva že v čolnu, ribič pa nas je potiskal v vodo, ko sva zaslišala kričanje. Zdelo se mi je, da iz hotela proti nam teče Carl Lewis ali pa močno ožgan Matic Osovnikar. V nekaj sekundah je bil pri čolnu, čez stopnice je kar poletel. Šele, ko je bil pri čolnu, sem prepoznal kuharja iz restavracije. ” Kaj pa je? Madona, pa ja nisva pojedla kakšne strupene ribe in bova morala na izpiranje želodca. Kje je najbližja bolnica? “, so bile misli, ki so se mi zapodile skozi glavo medtem, ko je kuhar lovil sapo.

Ko je zajel zrak, je posrkalo ves kisik okoli nas, čoln pa je kar zazibalo, ko je spet izdihnil. Očitno je kot gepard sposoben le nekajsekundnega šprinta, potem pa skoraj umre. Končno si je opomogel in izdahnil, da mu dolgujeva denar za omleto, ki sva jo pojedla za zajtrk. Iskal sem grimaso, ki bi mu jo pokazal, saj nisem vedel ali naj se smejem ali ga čem nadret, ker mi je skrajšal življenje za nekaj minut strahu. Vesel, da nama ne bo treba na izpiranje, sem mu izročil denar.

Pravzaprav nama je naredil uslugo, saj je tako veliko ljudi videlo, da se odpravljava s temi štirimi črnci v Gombe in bova sedaj malo težje neopaženo izginila v temnih globinah jezera. Ja, jezero Tanganyika naj bi bilo s 1470 metri drugo najglobje na svetu, takoj za Bajkalskim jezerom v Rusiji, ampak jaz nisem bil navdušen nad idejo, da bi to preverjal. Raje verjamem.

Dve uri je trajala vožnja v Gombe, kar je bila manjša uteha za visoko ceno. Vožnja s taksijem, ki se ustavlja v vsaki vasi ob jezeru, traja tudi štiri ure in več, poleg tega pa ima taksi svoj urnik, ki se mu moraš prilagoditi. Seveda sem imel ves čas na dosegu rok mojo sedaj že legendarno palico, ki ji je tokrat družbo delal še manjši nož, tak, bolj za krompir lupit kot koga prestrašit. Za vsak slučaj sva se s Sergejo usedla še vsak na svojo stran velikega čolna, okoli sedem metrov je meril in imela tako pregled nad vsemi domorodci.

Gombe nacionalni park je dom kakih 150 šimpanzov. Sem je leta 1960 prišla raziskovalka Jane Godall in preko opazovanj začela preučevati divje šimpanze. Danes je to raziskovalni inštitut, kjer je mogoče v spremstvu vodnikov opazovati te čudovite in bistre primate v njihovem naravnem okolju.

Na vhodu v park sva naletela na dve Američanki, s katerima sva si razdelila stroške za vodnika. Vstopnina se računa posebej in znaša 100 dolarjev. Še nekaj formularjev sva morala izpolniti, vpisati najine podatke in na koncu podpisati izjavo, da v park stopava na lastno odgovornost. Kasneje sem videl, da to ni tako neumna in nedolžna stvar.

Najprej smo tričetrt ure hodili ob obali nazaj v smeri Kigome. Neprestano sem imel občutek, da nas nekdo opazuje. Pogledoval sem proti gozdu. Med listi so se premikale kroglice, kot oči so se mi zdele. “Mater, zdaj imam privide že podnevi. Ja, če nisem pojedel nore ribe, mi je pa zagotovo škodila voda, ki sem jo uporabljal za umivanje zob”. Kako sem si oddahnil, ko so tiste kroglice priskakljale na obalo. Pa so le bile oči, pavijani, na desetine jih je bilo, malih in velikih. Končno smo z obale zavili v gozd in pričeli lesti v hrib. Tik pod vrhom smo ujeli skupino petih šimpanzov. Trije so se hitro izgubili v grmičevju, eden se je guncal na drevesu, zadnji pa jo je mahal mimo mene.

“Imaš kakšno banano?” mi je rekel. Po slovensko. Od začudenja sem klecnil in se skotalil na hrbet. Ko sem se zavedel in odprl oči, se je sklanjal nad mano. Neverjetno je bil podoben našem vodniku John-u. Ko se mi je zbistrilo pred očmi, sem videl, da je res John in da sploh ne govori slovensko. Ja, vročina in strmina sta pobrali svoj davek. Medtem, ko sem jaz klatil neumnosti, so se šimpanzi premaknili globje v gozd. Resnično so bili hitri. To je bil njihov teren in mi smo bili nerodni.

Zasledovali smo jih skozi bodičasta in težko prehodna grmovja, čez skale in potoke, po previsnih pobočjih na katerih je bilo več situacij, v katerih bi si lahko polomili kosti, za katere še nihče ni slišal ali se kako drugače hudo poškodovali. Po nekaj urah brezplodnega zasledovanja smo obupali in se vrnili v tabor.

Mnenja in izkušnje na forumu: Popotovanja