Valuta TL (Turška Lira), menjalni tečaj v času potovanja 2,3 TL/ 1 EUR. Najugodneje menjajo v menjalnicah in pri draguljarjih.

Pitna voda je dosegljiva skoraj povsod, vodnjaki s pipami ali prosto tekoča pitna voda je v vsaki vasi in vsakih nekaj km ob cesti.

Dolžina poti: 6200 km, porabili smo 750 L dizel goriva, povprečna poraba vozila je bila okrog 12L/100km, cena dizel goriva v Turčiji med 3,35 TL do 3.86 TL/L (1,4 do 1,7 EUR), drugje (Hrvaška, Srbija, Bolgarija pa približno toliko kot v SLO, okrog 1,23 EUR).

Potovali smo iz Ljubljane po AC mimo Zagreba do Beograda in Niša, nato po reginalni cesti preko Dimitrovgrada v Bolgarijo. Bolgarijo smo samo prevozili ter pri kraju Edirne ob tromeji z Grčijo vstopili v Turčijo. Prvi cilj potovanja je bil Istanbul, kjer smo se ustavili za 2 dni ter se pustili očarati od orientalskih dišav na »spicy bazarju in številnih mošej.

Občudovali življenje tega 15 milijonskega mesta na meji med Evropo in Azijo.

Pot smo nadaljavali proti obali Črnega morja, nato mimo Ankare po Anatoliji, žitnici Turčije z ogromnimi pašniki s čredami ovac

in obdelanimi žitnimi polji do Slanega jezera

in Kapadokije, kjer smo si vzeli dva dni za ogled čudovitih izdolbenih vulkanskih stožcev, v katerih so nekdaj bivali pravoslavni menihi.

Raziskali smo tudi ogromna skrivnostna podzemna mesta

ter se sprehodili po soteski reke Ihlare.

Morje smo ponovno srečali pri kraju Mersin ob mediteranski obali, kjer je bilo na vsej poti najbolj vroče, morje pa neverjetno čisto in toplo. Pot smo nadaljevali ob obali do Anamurja. Tu smo se  ponovno ustavili za 2 dni. Vrtnar prekrasne razvaline ob obalnega gradu, nam je prijazno pokazal njegove najbolj fotogenične kotičke,

lastnica kampa pa nas je pozno zvečer peljala na ogled na novo izvaljenih želvic ter pokazala veliko želvo, ki je v mivko pravkar izdolbla votlino ter vanjo legla svoja jajca.

Anamur in okolica so znani tudi po številnih plantažah banan in paradajza, ki v obliki steklenjakov pokrivajo cele doline in mesta. Pot nas naprej vodi mimo Alanije in Antalije in ker je v AD prijetno hladno, zunaj pa pasje vroče, si omislimo le »avtobusni ogled« številnih hotelov s pripadajočimi bazeni in ograjami, ki so namenjeni zlasti »all inclusive instant turistom«. Raje se parkiramo na likijski obali v Ciraliju. Čez dan uživamo na prodnati plaži in občudujemo njihove turistične lesene barke, zvečer pa splezamo do Chimer z večnim ognjem, ki tam zaradi izhajanja gorljivih plinov že več tisoč let gori brez prestanka.

Naslednji postanek je kamp v Kašu, ki je čudovito mesto, polno trgovinic in lokalov, zelo prijetno za večerni sprehod in zanimiva točka za ljubitelje potapljanja. Naslednji dan zapustimo obalo in se dvignemo do prelaza na višini 1300mnm, kjer se pred nami odpre zelena planota, na kateri gojijo krompir, fižol in zelje ter pasejo koze. Pozno popoldne dosežemo cilj –  Pamukale, eno izmed Unescovih čudes v Turčiji.  Z vrha hriba se v dolino zliva termalna voda bogata s kalcijem ter ustvarja številne snežno bele, polkrožne apnenčne bazenčke in valovite obloge, po katerih teče topla voda in se je po njih zelo prijetno sprehajati bos.

Na vrhu hriba je antično mesto Hierapolis, ki je v času svojega razcveta imelo vse, kar se za zdraviliško mesto spodobi.

Naslednji dan smo spet na obali, tokrat Egejskega morja v kraju Pamucak. Dva dni počivamo med palmami in oleandri ter uživamo v valovitem morju in ravno pravšnjem vetru. Pot nadaljujemo proti pristaniškemu Izmirju, ki je tretje največje turško mesto in njihov bazar bolj kot vsi drugi deluje zelo avtentično, saj na njem v glavnem kupujejo domačini.

Sledi 30 km od boga in države pozabljene poti po luknjasti, ozki, obalni cesti, ki je ni na nobenem zemljevidu, še manj pa na našem Garminu, kateri nam je sicer vedno zvesto kazal pot do cilja. Uspe nam parkirati na prijetni plaži ter prespati ob manjšem naselju. Človek ne bi  verjel, če bi sam ne doživel, saj na našo WI-FI anteno ujamemo odprto internetno povezavo in se uspemo dodatno informirati o nadaljnji poti.

Po jutranjem kopanju si omislimo »fotosession« na Ateninem templju na Assosu s pogledom na grški otok Lesbos.

Sledi pot do trajekta preko ožine Dardanele nazaj v Evropo

in ura zgodovine iz I. svetovne vojne na polotoku Galipoli.

Obvozimo vojaška pokopališča, spomenike in obeležja ter prenočimo v kampu sredi borovega gozda ob drobno peščeni plaži. Za slovo še malo kopanja in interneta, nato naprej v Edirne na zadnjo turško kavo in ogled veličastne mošeje.

Naslednji dan nas čaka pot ptoti domu. V Srbiji si privoščimo pleskavice ob Radler ter  se nato po isti poti vrnemo v Ljubljano.

Naši vtisi

Turčija nas je presenetila na mnogo načinov. Na splošno smo se počutili varne kot malo kje v zahodni Evropi.

Še najbolj nevaren je turški promet. Glavne prometnice med večjimi mesti so vse vsaj štiripasovnice, ki so relativno malo prometne, vendar se po njih vozi mnogo bolj pester nabor vozil kot v Evropi, od kolesarjev preko konjskih vpreg do sto let starih tovornjakov in avtobusov, ki se prosto ustavljajo sredi voznega pasu brez posebnih oznak in opozoril, vozijo potnike kar v kesonu skupaj z različno kramo in tovorom, na cesti tudi obračajo, manjša vozila pa se neredko po odstavnem pasu vozijo kar v nasprotni smeri siceršnjega prometa. Tudi ceste so izredno pestre glede kakovosti, od najsodobnejših 30 in več cm debelih asfaltnih avtocest do z bitumnov politih in debelim kamnom posutih »kvazi asfaltnih cest«,

ki se v suhem vremenu večinoma kar dobro obnesejo, dokler težki tovornjaki in vročina ne dosežejo svoje in za stik s pnevmatiko ostane le še poltekoči bitumen, ki med vožnjo brizga po podvozju in stranicah vozila.

Morje je bilo povsod zelo čisto, v Egejskem morju malo bolj sveže, sicer zelo toplo, marsikatero plažo pa bi lahko bolj počistili. Plaže ob kampih in hotelih so urejene in čiste.

Prenočevanje z AD je mogoče skoraj kjerkoli, saj ti nihče zaradi tega ne teži niti ne preganja. V kampih smo prenočevali zlasti tam, kjer druge možnosti zaradi slabega dostopa do plaže ni bilo in zato, ker smo potrebovali vodo, elektriko, pranje in drugo, kar je pač možno le v kampih.
Vreme in temperature: v vsem času potovanja ni bilo oblakov, kaj šele padavin. Temperature od 28 st. C navzgor do 40 in več, zlasti v priobalnem pasu Sredozemskega morja. Včasih se ni pomembno shladilo niti preko noči. Ob Egejskem morju so bile temperature okrog 5 st. C nižje, pa tudi vetra je tam običajno več.

Turčija je polna naravnih lepot neomadeževane narave, zgodovinskih ostankov iz časov pred Grki, časa Grkov, Rimljanov, Otomanske Turčije in mnogo drugih. Nudi tudi številne možnosti ljubiteljem adrenalinskih aktivnosti od balonanja, raftinga, potapljanja do zgolj lenarjenja na prestižnih plažah kot na »Miamy beachu«.

Vožnja z AD preko poldneva se je izkazala za koristno, saj je takrat povsod zelo vroče, klimatska naprava v AD pa nas je uspešno hladila. Razdalje med našimi cilji so bili namreč relativno veliki in so znašali tudi do 200 km.

Cene vstopnin za oglede znamenitosti so med 5 in 30 TL (povprečno 15 TL). Gorivo je drago, vse ostalo je stvar pogajanj, vključno s ceno kampiranja, ki je sicer uradno okrog 15 TL/osebo vendar jo je mogoče med tednom, ko ni navala turških vikend turistov, znižati tja do 50%. Hrana je dobra in poceni, zlasti hitra hrana v lokalih okrog bazarjev, turške sladice ter lokalno, sezonsko sadje. V času našega potovanja so bile to na severu Turčije češnje, na celini lubenice in melone, ob sredozemski obali banane, v Likiji pa breskve in nektarine.

Turki so prijazni, delavni in pošteni ljudje. Vsi in povsod ob druženju pijejo pravi čaj, ki ga kuhajo ob vsaki priložnosti in tudi na piknikih. Kavo pijejo zelo redko, alkohola praktično ne pijejo. Očitno turško pivo Efes delajo le za turiste in izvoz.

Za ljubitelje in ljubiteljice »šopinga« oblačil in modnih dodatkov imajo Turki kar ob cestah povsod velike outlet centre znanih trgovskih znamk. Kogar zanimajo orientalske preproge in usnje, je Turčija zanj raj na zemlji.

Preživeli smo res lep dopust, za kar gre zahvala tudi zavodu Med.over.net, ki nam je omogočil izposojo avtodoma.

Güle güle!