Drugi največji italijanski otok slovi po svojih veličastnih plažah, razgibani pokrajini in samosvojih prebivalcih. Če vas pot odnese v kakšno vas, se ne čudite, če nikjer ne boste našli žive duše. V hriboviti notranjosti otoka samo ovce in koze spominjajo na morebitno življenje v okolišu. Majhne vasice zaživijo ob večerih, ko se pred vaško cerkvico zberejo klepetavi dedki, babice pa iz oken spremljajo večerno dogajanje.
Ostanki zgodovine Nuragi, veliki spomeniki ali grobovi velikanov, kot jih imenujejo, so posejani po vsej Sardiniji. Spadajo med najznamenitejše zgodovinske ostanke plemena Nuragov, ki je na tem ozemlju živelo v prazgodovini. Na otoku najdemo več kot 7.000 nuraghov, med najbolj ohranjenimi pa so Su Nuraxi di Barumini (5. do 3. stoletje pred našim štetjem). Sestavljeni so iz masivnih, kamnitih stolpov, ki so služili v obrambne, opazovalne, verske in bivanjske namene. Spiralasta gradnja jim je omogočila, da so gradili stolpe visoke tudi do 25 metrov, v treh nadstropjih. Notranjost nuragov je povezana s hodniki in stopnišči.
jasna: “Midva z možem sva šla malo po Sardiniji z motorjem. Severni del je zelo monden in razvpit. Morje je krasno, je pa kar pozidano. V visoki sezoni zna bit gneča in zeloooo zasoljene cene. Midva sva šla potem v Alghero, na zahodni del otoka. Tam pa je res krasno, priporočam. Mesto je katalonsko, ima zelo lep stari del, turizem je bolj normalen. Potem sva šla se do mesteca Bosa – no, ni ne vem kaj posebnega, ampak jedla pa sva takooo dobre klapavice, da še zdaj mljaskava. Na sploh so ti kraji zelo zelo pristni, kar za sever ne morem trditi. Italijani (Milan, Rim) se tam nasploh zelo drenajo, ker se hodijo kazat. Potem sva šla se na otočje La Maddalena. Je naravni park, zelo zelo lepo. Gor so tudi kampi in možnost nastanitve (Club Mediterranee itd.) Na severu sva spala v Arzacheni, je tako turistično naselje z bungalovi, kampom, apartmaji, imenuje se Isuledda.
Midva sva bila tam septembra. Cene so normalne, ljudi je malo, v glavnem so taki mirni (družinice s predšolskimi otroki), klima pa idealna.”
Nuraghska ljudstva so častila kult vode, zato so vodnjaki in uporabljali za čiščenje telesa in duše. Skrivnost prazgodovinskega plemena ostaja nerazrešena uganka zgodovine. O njihovi umetnostni dejavnosti pa pričajo bronasti kipci (8.000 pred našim štetjem), ki so na ogled v arheološkem muzeju v Cagliariju in predstavljajo višek nuragijske kulture. Najbolj očarljivo arheološko najdišče na otoku Nora (leži 30 kilometrov iz Cagliarija, na polotoku Capo di Pula) je veličasten spomenik, ki priča o mogočni rimski civilizaciji. Neposredna bližina morja obliva starodavno, že zdavnaj zaspalo mesto. Arheološko najdišče Nora leži pod skrbnim varstvom stolpa Sv. Efizija. Sprehodimo se skozi „terme orientali“ (kopeli iz vzhoda), Rimski tempelj, od katerega se je ohranil samo eden od šestih stebrov. Pot nas pelje mimo gledališč a z mozaiki, ki je eden izmed najlepše ohranjenih rimskih spomenikov na otoku. V stanovanjski četrti najdemo hišo patricija, od katere so se ohranili štirje stebri, na tleh pa je še danes viden mozaik z motivom morske nimfe, ki jaha kentavra. Del mesta je potopljen in, če dobro pogledamo, lahko vidimo ostanke, skrite pod morsko gladino.
Med travo in drevjem se skrivajo še ostanki foruma, termalna kopališča, male toplice in svetišče. Malo nižje od nahajališča pa se nahaja čudovita, prostrana peščena plaža.
