Ura je bila že skoraj polnoč, ko smo se na železniški postaji poslovila od prijazne gospe profesorice, saj se nam je zdel to najbolj varen kraj za prenočitev; še seveda upoštevamo da je pogoj, da nič ne stane. Marseille slovi kot eno s kriminalom bolj prepletenih francoskih mest. Velika luka, bližina meje z Španijo so gotovo osnovni pogoji za sloves. Obilica žeparjev na postaji, ki so na svojih skuterjih prežali na svoje potencialne žrtve, so bili dober dokaz.

foto:mary maa

Ko sva si ob klopi na zunanjem delu železniške postaje poskušala pripraviti ležišče, je pristopil mlad fant. Sprva je delovalo, da naju poskuša oropati, vendar očitno veljajo za žeparje turistov ponoči drugačna pravila. Povabil naju je namreč v pokrit predel železniške postaje, kjer je že bila zbrana družba 10-ih popotnikov kot midva. Ob njih pa so sedeli na svojih skuterjih, prej opaženi, žeparji in kramljali med sabo. Najin gostitelj naju je predstavil, povedal od kod sva in kam greva. Posedla sva se med njiju se sproščeno vključila v pogovor. Žeparji so razložili, da ponoči ne »delajo«, saj je preveč policije prisotne.

foto: juvhadamar

Čez dan, ko je gneča so za njih veliko boljši delovni pogoji, tako da smo lahko bili varni. Kmalu je zaokrožil cigaretni zvitek s pregovorno dobro robo iz Maroka, tako da naju je utrujenost, občutek varnosti in omenjeno zelišče zazibalo v nedolžen spanec. Kot pa se je izkazalo zjutraj, je bila mera zaupanja, za nekatere, previsoka.