Če še vedno premišljujete, kam bi se odpravili in si želite čist zrak, naravo, ki vam vzame dih, okusno hrano in zgodovinske spomenike neverjetne lepote, vam priporočamo lepotice jugozahodne Srbije – verjetno najslikovitejši in najlepši del te države.

Zlatibor je vsekakor najbolj znan planinski turistični center Srbije. Na tej planini, ki je pravzaprav planota, se srečata kontinentalna in mediteranska klima, ki ustvarita vetrovno vrtnico, naravni fenomen, ki Zlatibor spremeni v zračno kopel. Takoj boste ugotovili, da se tam boljše spi in boljše je (še posebej, če ste ljubitelj kajmaka in sira). Obvezno poskusite komplet lepinjo – lokalno specialiteto, ki jo ne priporočamo tistim, ki želijo ostati vitki.

Ne spreglejte muzeja na prostem – Sirogojno. V tej vasi, v katero so prenešene demontirane originalne stare hiše, se lahko spoznate z unikatno arhitekturo in načinom življenja tega področja. V neposredni bližini je Gostilje, v katerem se nahaja prečudovit slap, ki se ga resnično splača videti. V vaški restavraciji Pečinar v Ljubišu obvezno poskusite svežo in dimljeno postrv ali znan zlatiborski pršut.

Tara, nacionalni park in prava planinska lepotica, je od Zlatibora oddaljena 20 km. Na njenih obronkih se nahajajo najlepše vasi v Srbiji: Mokra gora, kjer je znani režiser, Emir Kusturica, zgradil Drvengrad in Kremno, vasi znani po slavnih prerokih Tarabićih, avtorjih kremanskega preroštva, knjigi preroštva, ki jo mnogi primerjajo z Nostradamusovimi deli.

Prava atrakcija te regije je Šarganska «osmica», unikatno gradbeno delo, ozkotirna proga, po kateri je vozil legendarni vlak Ćiro in po kateri se zdaj ponovno sliši drdranje vagona in veseli hrup turistov v vlaku «Nostalgija». Od Mokre gore do postaje Šargan Vitasi boste šli skozi 22 tunelov in preko petih mostov, premagali boste višinsko razliko 300 metrov in vse to na oddaljenosti 15.440 metrov. Med vožnjo boste s petih razglednih točk lahko občudovali naravno bogastvo in lepote teh krajev.

Pol ure vožnje od Zlatibora pa lahko obiščete še manastir Mileševo, biser srednjeveške arhitekture v bizantskem stilu, ki se nahaja nedaleč od freske «Belega angela», ki se smatra za vrhunec bizantskega slikarstva 13.stoletja. Arthur Evans je za Manchester Guardian 1. septembra 1883 leta napisal, da se nič, kar je ustvaril Giotto, ne more primerjati z lepoto angela iz Mileševe. Prav s to fresko se je Evropa predstavila Ameriki na prvi satelitski sliki, ki je preletela Atlantik 23. julija 1962. leta.