fbpx

Čremsa

Aktualno, Novice

Čremsa (Prunus padus) je listopadno drevo iz družine rožnic. Običajno doseže višino od 8 do 12, izjemoma do 16 metrov.

Čremsa (Prunus padus) je listopadno drevo iz družine rožnic. Običajno doseže višino od 8 do 12, izjemoma do 16 metrov. Ima široko krošnjo, ki jo sestavljajo veje, pokrite s sivo črno tanko skorjo. Mestoma je skorja poraščena z majhnimi bradavicami, na poškodovanih mestih pa diši po mandljih. Ta vonj povzroča strupena cianovodikova kislina, ki jo vsebuje drevesni sok.

cremsa2
Čremsa ima plitev koreninski sistem, ki pa je široko razraščen. Ovalni listi s prišiljenim vrhom, dolgi od 6 do 12 cm, so s kratkimi peclji nameščeni na veje premenjalno. Površina listov je hrapava, njihov rob pa je ostro nazobčan. Poraščeni so s tankim puhom.
Cvetovi čremse so združeni v grozdasta viseča socvetja, ki jih sestavljajo majhni beli dišeči cvetovi. Rastlina cveti maja in junija, socvetja pa se razvijejo proti koncu vejic. Ko čremsa zacveti, je konec pomladi in pričetek poletja. Plodovi, ki dozorijo v juliju ali avgustu, so okrogli in majhni, veliki okoli 7 mm, črni in bleščeči. V mesnatem ovoju se nahaja ena velika koščica, ki je značilna za vse predstavnike vrst iz rodu Prunus.

Čremsa uspeva v Evropi in severni Aziji. Njen življenjski prostor se na severu širi vse do arktičnega kroga. Tako je čremso mogoče najti tudi na Norveškem, Švedskem, Finskem in v Severni Rusiji. Od vseh vrst iz rodu Prunus ima največji areal.

Čremsa raste v bližini vodá – na bregovih rek in jezer, pa tudi v grapah in ob robovih gozdov. Listje čremse oddaja posebne snovi, ki uničujejo mikrobe in čistijo zrak – to so fitoncidi, ki ubijajo muhe, komarje, klope in mušice ter tudi sicer delujejo proti mnogim škodljivim mikrobom.

V Sloveniji čremsa uspeva v senčnih in vlažnih listnatih gozdovih, ter med grmovjem ob vodi. Ugaja ji težka podlaga, zato se pogosto zarase na ilovnatih tleh. V sestojih se pojavlja skupaj z dobom, belim gabrom, črno jelšo in raznimi vrbami. Je odporna proti mrazu in zdrži temperature do -33°C, slabo pa prenaša sušo. Mlada drevesa rastejo hitro, vendar kmalu opešajo in redko dosežejo starost 60 let.
Les čremse je gospodarsko manj pomemben, čeprav je trd in prožen, se lepo obdeluje in polira, vendar je na prostem slabo obstojen. Včasih se ga uporablja v mizarstvu, rezbarstvu in za intarzije. Iz lubja pridobivajo zeleno barvilo. Iz gibkih mladih vej so nekdaj pletli trpežne košare.
Čremsa je izjemno medonosna vrsta in zato zelo priljubljena pri čebelarjih.

Beseda čremsa izhaja iz staroslovanske besede čermьxa, kar etimološki slovar razlaga kot poimenovanje za krhljiko.

Viktor Steska (1868–1946) , umetnostni zgodovinar, zgodovinar in leposlovec v svojem delu Imenoslovne črtice (1915) piše:

»Čemšenik: Na Kranjskem sta dva kraja tega imena: župnija Čemšenik pri Zagorju ob Savi in vas z graščino Čemšenik pri Dobu. Prvi kraj nima nemškega naziva, drugi pa se imenuje nemški Scherenbüchel. Pri Mirni peči je vas Čemše. To ime je izvajati iz čremsa, Traubenkirche, prunus padus, ki je povsod znan grm, da, celo nizko drevo. Ljubi vlažne kraje, listnate gozde, bregove voda, pa sega tudi visoko v gore. Beseda je znana Slovencem v raznih oblikah. Cilenšek našteva v svoji knjigi:«Naše škodljive rastline«, str.106 sledeče različice: čemž, čremž, čremsa, črensa, čramsa, čimž, čremen. Berneker: Schlavisches Wörterbuch, str. 145, pričuje, da se beseda nahaja pri vseh Slovanih; v ruščini v obliki čeremha, čerema; v češčini třemcha in střemcha; v poljščini trzemcha. V besedi Čemšenik, ki torej pomeni kraj, kjer raste čremsa, je izpal r, kakor v besedah češnja, čep, čepinja, čeva, čevelj za črešnja itd. Ker je bil r prvotno dosti jak in slišen, je Nemec Čremšenik prekrojil v Scherenbüchel. Nemška beseda je torej r ohranila, v slovenščini pa je izpal.«

V Zahodni Evropi danes plodove čremse le redko uporabljajo, čeprav je bila čremsa v srednjem veku tudi v Evropi cenjeno zdravilo. Znano je, da so vhodna vrata oblagali z lubjem čremse, kar je dom menda obvarovalo pred kugo.
Medtem pa je bila čremsa kot pričajo arheološke najdbe zelo cenjena na Vzhodu Evrope in v Aziji.
Pri vzhodnih Slovanih in pri domorodnih narodih Sibirije je čremsa sveto drevo. Ohranilo se je bogato mitološko izročilo, ki kaže na velik pomen čremse v ljudskem zdravilstvu in tudi v verovanju ljudstev, ki živijo onstran Urala: Selkupi, Hanti, Keti, Nivhi, Teleuti. V ruski zgodovini so domorodna ljudstva Sibirije pogosto imenovana le z imenom Ostijaki in Samojedi. Beseda »ostjak« («остяк») izvira iz tatarske besede »uštjak« («уштяк») in pomeni barbar, pa tudi tuj človek.
Danes so to večinoma maloštevilčne etnične skupine, ki pa ohranjajo svojo kulturo, svoj jezik in šamansko tradicijo.

Med vzhodnimi Slovani se je ohranila legenda o čremsi, ki je v slovanski tradiciji simbol deviške lepote. Ena izmed zgodb pripoveduje:

Bilo je davno. Mladenič se je zaljubil v črnooko dekle z lasmi v barvi lanu. Tudi dekletu je bil fant všeč. Ljubezen med njima je iz dneva v dan bolj gorela. Lepotica pa je bila všeč tudi črnemu čarovniku, ki je živel v bližnjem gozdu. Na vse načine se je trudil, da bi se plavolaska zaljubila vanj, toda zaman – njene oči so videle le njenega dragega fanta in njene ustnice so se smejale le njemu. Prišel je dan svatbe. Čarovnik je zbral vse črne sile in prišel na svatbo. Ko je zagledal zaljubljen par, je iz zavisti izrekel urok nad mladeničem. V tistem trenutku se je mladenič spremenil v lepega kosmatega čmrlja.
Nevesta je vzkliknila:«Mati Narava pomagaj mi, vrni mi mojega dragega!«
Drevesa so zašumela, nebo so zagrnili oblaki, zasvetile so se strele, zagrmelo je, toda namesto mladeniča je ob nevesti še vedno sedel čmrlj.
»Ne morem se zoperstaviti črnemu čarovniku, nimam dovolj moči!« je zašelestela mati Narava z brezovimi listi.
Dekle pa je pritiskalo k sebi čmrlja in obupano prosilo:«Naredi vendar nekaj mati Narava. Vse, kar boš naredila, bom sprejela.«
Ko je to izrekla, se je spremenila v razkošen grm z belimi puhastimi cvetovi. Z grma je tako lepo zadišalo, da je čmrlj takoj poletel na grm in pričel poljubljati dišeče cvetove.
Ko so ljudje to videli, so grm imenovali »čeremuha« – od besede »čerma«, kar pomeni temna – v spomin na črnooko in plavolaso dekle v snežno beli obleki. Od takrat vsako pomlad, ko zacvetijo dišeči beli cvetovi na čremsi, letijo k njej čmrlji in jih poljubljajo.
Čarovnik pa se je spremenil v star, nikomur potreben strohnel štor.

Neka druga stara slovanska legenda sega še dlje v preteklost, v čas, ko so «se bogovi spuščali na Zemljo, da bi pomagali ljudem. Vsak bog si je izbral eno drevo: bog zime zimsko drevo, bog pomladi pa pomladno.

Ena izmed mladih boginj zime se je zaljubila v boga poletja in da bi bila lahko v njegovi bližini, si je izbrala čremso. Zato so cvetovi čremse beli kot sneg in ko čremsa zacveti, se navadno močno ohladi. Vendar ta ljubezen ne traja dolgo, zato se tudi cvetni listi čremse hitro usujejo. Amuleti iz čremse pa prinašajo srečo v ljubezni.«

Ob reki Amur, na otoku Sahalinu in sosednjih manjših otokih, pa tudi na Japonskem, živi maloštevilen narod Nivhi. Po štetju prebivalstva leta 2010 jih je bilo le še 4652. Beseda »nivh (нивх) « pomeni človek. Medtem ko kitajske kronike Nivhe omenjajo že v 4. stoletju n.št., so bili v času, ko so Kozaki osvajali Sibirijo, v kronologiji l. 1643 Vasilija Pojarkova prvič omenjeni in imenovani Galjaki. Beseda »galjaki (гиляки)« je izpeljanka iz besede »gilje (гилэ«), kar pomeni čoln. Gre za »ljudstvo iz čolnov«, ki se preživlja z ribolovom, lovom in nabiralništvom.
Pri Nivhih je bila sečnja čremse enakovredna uboju človeka. Na pogače, ki so jih delali iz čremsine moke, so upodabljali žabe in kače, saj so verjeli, da so to njihovi daljni predniki, ki jih ščitijo pred zlimi duhovi. Do danes so Nivhi ohranili obred plodnosti, ko iz čremsine moke pečejo obredne pogače, na katerih je upodobljena kača. Starodavna legenda ljudstva Nivhi pripoveduje o času, ko čremsa še ni rasla v naravi. Pojavila se je šele po smrti modre nivhske šamanke. Šamanka je živela dolgo, verjetno zato, ker so jo ljudje potrebovali. K njej so prihajali po nasvet in pomoč. Zdravila je bolezni in varovala ljudi pred zlimi duhovi. Prišel pa je čas, ko se je postarala in spoznala, da ji ostaja le še malo življenja. Poklicala je k sebi svoje ljudstvo in jim povedala, da bo morala kmalu zapustiti ta svet. Rekla jim je:«Kmalu po moji smrti bo na bregovih rek zraslo vam nepoznano jagodno drevo«. To je bila čremsa.

Sledite nam

Selkupi so avtohtoni narod, ki živi na severu Zahodne Sibirije. Do leta 1930 so jih imenovali s skupnim imenom za vse domorodne narode Sibirije – Ostjaki ali Samojedi. Selkupi se prvič omenjajo v zapisih iz 16. stoletja kot plemenska zveza »Lisasta horda«, ki je imela 400 bojevnikov in bila v dobrih odnosih s tatarskim hanatom. Tudi po padcu Sibirskega hanstva so Selkupi nadaljevali borbo proti ruskim zavojevalcem Sibirije in niso hoteli plačevati davkov carju v Moskvi vse do leta 1596, ko je Narim postal ruska utrdba. Ime Selkup pomeni v selkupskem jeziku »gozdni človek«. Po zadnjem štetju je Selkupov le še 1700.
V svetovnem nazoru Selkupov imajo drevesa posebno vlogo in mnoga pomen svetih dreves, med katere sodi tudi čremsa. V selkupskem jeziku se imenuje mugo, müka, mügé (мюгэ)in simbolizira smrt in vstajenje. Ko se v eni izmed ljudskih zgodb glavni junak podaja v podvodni svet duhov, mu kot pomoč služi vrv, spletena iz čremsine skorje. Selkupi so čremsine veje uporabljali za izdelavo lokov.

Medtem pa so Teleuti (Lev Nikolajevič Gumiljov v svoji knjigi “Starodavni Tjurki” Teleute omenja kot samostojno plemensko zvezo, ki izvira iz nomadskih tjurskih plemen in danes kot malo ljudstvo živi na področju Južne Sibirije in Altaja) lok iz čremse uporabljali v obredu, ko so mesec dni starega novorojenca položili v zibelko, ki so jo z vrvico iz konjske grive namestili na lok iz čremse. S čremso je bil pri Teleutih povezan tudi obred luknjanja ušesnih mečic pri otrocih. Ta obred se je izvajal spomladi, ko so se na čremsi pojavili popki.

V mitološki kozmologiji Ketov (tudi beseda »ket – кето, кет« v ketskem jeziku pomeni človek), maloštevilnega domorodnega sibirskega naroda, ki živi na področju med Obom in Jenisejem, je Zemlja doživela več vesoljnih potopov. Pri enem izmed potopov mitološki junak Balne, (v prevodu iz ketsko-jenisejskega jezika čremsina palica), rešuje živali in rastline podobno kot svetopisemski Noe. V enem izmed ketskih tekstov se čremsa v ljudskem izročilu omenja kot drevo, ki zdravi slepoto in vrača življenje. Zgodba pripoveduje o oslepeli miši, ki tava po tajgi in se zaletava v brezo, smreko, jelko, jerebiko … Vsa drevesa govorijo miši, da je ne morejo ozdraviti, le čremsa jo pozdravi in miš znova vidi.

Pri Hantih, ki poseljujejo področje osrednjega toka Oba, še danes živi običaj, da človeka, ki je umrl daleč od doma simbolično pokopljejo kot »dvojnika« – čremsino vejo oblečejo v oblačila pokojnika in jo obredno pokopljejo na domačem pokopališču.

Arheološke najdbe pričajo o tem, da so že v paleolitiku koristili plodove čremse. Še danes se zreli plodovi uživajo sveži, prašek ali moka iz sušenih plodov se uporablja tudi v kulinariki – na primer za nadev in za kruh. Cvetovi, plodovi in skorja se uporabljajo v zdravilne namene.

Med ljudstvom je veljalo, da je konec zime takrat, ko se na čremsi pojavijo popki. V času, ko čremsa zacveti pa temperature običajno znatno padejo. Pri nas je to čas sredi maja, ko se pod vplivom mrzlih zračnih tokov s severa ozračje zadnjič pred poletjem ohladi ali čas, ki je v ljudski tradiciji poznan po imenu »Ledeni možje«.

Že v davni preteklosti so v zdravilne namene uporabljali cvetove, listje, plodove in skorjo. Zaradi fitoncidnih vsebnosti se čremsa uporablja pri zdravljenju trihomoniaze, zaradi prisotnosti taninov pa deluje tudi adstringentno in se uporablja tudi pri zdravljenju želodčno-črevesnih bolezni. Čaj iz listja čremse je izvrstno zdravilo za pljuča. Poparek iz svežih cvetov se uporablja za spiranje oči. Tinktura iz skorje se uporablja kot zdravilo pri mrzlici, prehladu, vročini, revmatizmu.

V plodovih, listih, cvetovih, semenih in skorji so glikozidi (amigdalin in drugi), organske kisline, barvila, glukoza, fitoncidi. Glavna zdravilna snov v listih, cvetovih, plodovih in skorji je prunasin, glukozid cijanovodikove kisline, ki v prevelikih količinah povzroča glavobol, bruhanje in drisko, v majhnih količinah pa deluje zdravilno. Tako je čajni poparek od skorje mladih vej znano staro ljudsko zdravilo proti protinu.
V zrelih plodovih je veliko grozdnega sladkorja in C vitamina. Pri narodih Vzhoda se je v ljudski medicini čaj iz skorje čremse uporabljal za umiritev epileptičnih napadov. Čajni poparek listov in cvetov, sladkan z medom pa je staro ljudsko zdravilno sredstvo pri boleznih pljuč.
V ljudski medicini je čremsa cenjena tudi za odpravljanje ledvičnih kamnov: iz plodov se odstrani koščica in se jih posuši ter zmelje v prah. Noževo konico tega praška pojemo 2 x dnevno in popijemo čez vodo.

Čaj iz plodov se pripravi iz dveh žlic plodov, kar prelijemo z 2 dcl vrele vode in počasi kuhamo 15 min, pustimo stati 45 min, precedimo in uživamo 0,5 dcl 2 do 3 krat dnevno 30 min pred jedjo.
Čaj iz skorje pripravimo iz treh žlic skorje, kar zalijemo s 3 dcl vroče vode in kuhamo 30 min, vroče precedimo in pijemo 0,3 dcl na dan 15 min pred jedjo. Čaj iz skorje deluje proti glavobolu, boleznih srca in želodca, proti vročini, mrzlici in prehladu, želodčnih krčih, vnetju grla in zobobolu. Pomaga tudi pri dermatitisu in revmatizmu.
Sok jagod se uporablja pri zdravljenju gnojnih ran in vnetjih, kar so v Rusiji zelo uspešno uporabljali med 2. svetovno vojno v mnogih bolnišnicah.
Vodno tinkturo iz cvetov čremse pripravimo iz ene žlice cvetov in 2 dcl hladne prevrete vode, v kateri pustimo cvetove 8 ur in nato precedimo. Uravnava presnovo, deluje pri zdravljenju tuberkoloze in pri zdravljenju vnetij sluznice.


Sledite nam


RSS Ustavi se!