Državica Kerala se razprostira med Arabskim morjem in Zahodnimi Gati, je na skrajnem jugu indijske podceline. V očeh mnogih Indijcev in tudi popotnikov predstavlja tisti lepši, nekoliko bolj civiliziran del Indije.

Veliko Indijcev iz drugih držav mi je zaupalo, da je prav Kerala njihova sanjska destinacija, kjer bi si želeli živeti. Zanimivo je, da Kerala po površini zajema le dober odstotek celotnega indijskega ozemlja! In po čem se Kerala tako močno razlikuje od ostalih držav? Seveda se tudi tu po cestah sprehajajo svete krave in ceste so pogosto polne kupov smeti. Je pa na vsakem koraku vidno, da je tu razvoj dosegel višjo raven. Kerala ima skoraj sto odstotno pismenost in pričakovana življenjska doba je tu najdaljša v Indiji, zahvaljujoč razvitemu zdravstvenemu sistemu. Pokrajina je zelena in plodna. Turistu lahko ta košček Indije ponudi kilometre dolgih peščenih plaž, pokrajine riževih polj in nasadov palm, divje narodne parke, pisana mesta in okusno keralsko hrano.

Varkala nekdaj ribiška vasica, danes raj za ljubitelje peščenih plaž
Varkala ima približno toliko prebivalcev kot naše mesto Kranj, kar pomeni, da gre za večjo indijsko vas. Ponaša se z edinstveno lokacijo na vrhu klifa, pod katerim se razprostirajo dolge plaže in divje morje. Predvsem v monsunski dobi (od junija do novembra) je morje za slabega plavalca zelo nevarno. Na glavnih plažah je celo strogo prepovedano. Na manjših in ne obljudenih plažah pa pač ni nikogar, ki bi tak nadzor izvajal. Močni morski tokovi lahko človeka namreč hitro odnesejo na odprto morje, od koder brez pomoči iz čolna sam ne more več na obalo. Taka usoda vsako leto doleti kar nekaj ljudi, po večini turistov. Indijcev te prepovedi ne zmotijo pri njihovem načinu kopanja v morju. V vseh dneh, ki sem jih prebila ob morju, namreč nisem videla v vodi nobenega domačina. Tudi na plažah, kjer je bilo morje mirno. Čevlje dol in s stopali čofotati po nizki vodi; tak način namakanja jim najbolj ugaja. Turisti pa smo bili bolj pogumni in smo ure in ure uživali v metanju v divje valove Arabskega morja. Glavna plaža je najbolj živahna obsončnem vzhodu in sončnem zahodu. Takrat se tu zberejo domačini in verske obrede opravijo kar ob morju. Povsem se strinjam z njimi, da je lokacija veliko prijetnejša od majhnega vlažnega templja v vasi. Zjutraj se obredi navadno začnejo s prižigom dišečih indijskih palčk. Sledi molitev in metanje vencev, narejenih iz rož, v valove jutranjega morja. Kdor ne pazi in gre preblizu morja, mu lahko močan val hitro spodnese noge in pristane v vodi. Severno od Varkale se nahaja majhna ribiška vasica, od koder lokalni ribiči vsako jutro odplujejo na ribolov. Večina čolnov je narejenih kar iz neobdelanih debel, ki jih z vrvico povežejo skupaj. Zaradi močnih valov pridejo ribiči nazaj v vas vedno čisto premočeni. Ulov je dober in večina rib gre takoj naprej do velikih tržnic. Seveda pa se nekaj ulova znajde tudi v vitrinah restavracij na klifu, ki obljubljajo vsak dan sveže ribe. Najdražja specialiteta so bile modre rakovice. Ker sva bila midva z Luko tam v nizki sezoni, so restavracije večinoma samevale. Natakarji so naju pogosto skoraj na silo vlekli noter, naj prosim pojeva kaj iz vitrine, še najbolje rakovico. Okolica Varkale je zagotovo eden tistih koščkov Indije, ki se bo v naslednjih letih močno spremenil. Kilometri obale z zalivi popolnoma samotnih peščenih plaž že kažejo začetke gradnje novih turističnih objektov. Novi hoteli, apartmaji, bungalovi in restavracije. Konec bo samote praznih plaž in idiličnega utripa ribiških vasic. Posel je pač posel.

Ajurveda, tradicionalna indijska medicina
Ajurveda pomeni »znanost o življenju«. V Indiji jo poznajo že okoli 2500 let, najbolj pa je razvita prav v Kerali. Prisega na ravnovesje treh tipov energij, ki naj bi bile bistvene za obstoj posameznika. Ko se ravnovesje energij poruši, človek zboli. Daljše terapije potekajo preko spoznavanja navad posameznika, ki mu nato določijo ustrezen način prehranjevanja, rekreacije, zanj najbolj ugodne barve, dišave in podobno. Krajša oblika terapije pa je nežna masaža z eteričnimi olji iz indijskih zelišč, ki ji sledi parna kopel. Veliko domačinov opravlja te masaže na svojem domu. Masažo opravijo na edinem ležišču v hiši. Za parno kopel pa te pogosto kar pokrijejo z debelo odejo, podkatero dajo cev, ki je na drugi strani povezana s piskrom vode na štedilniku. V Kerali je veliko lekarn, ki prodajajo le ajurvedske proizvode. Vsi so narejeni iz zelišč, ki so nam v Evropi povsem tuja. Ajurvedska medicina se širi tudi preko meja Indije, največ v Kanado in Združene države Amerike.

Potepanje po širjavi rečnih kanalov
Zaledje obale Kerale je prepleteno zmnogimi rekami in umetnimi kanali. Tako je omogočen transport po vodi med več sto kilometrov oddaljenimi mesti. Seveda je ladijski prevoz poceni in veliko bolj dostopen kot cestni. Morje pa je zaradi razburkanosti precej nevarno za plovbo, tako da so kanali, t.i. backwaters, odlična rešitev. Plovnih poti je vsega skupaj za skoraj dva tisoč kilometrov. Vožnja z ladjo med krajema Quilon in Allepey je izvrsten način za opazovanje življenja v vasicah ob kanalih, občudovanje živo zelenih riževih polj in nasadov palm. Ta pot je gotovo ena največjih atrakcij Kerale. Čeprav po Indiji skozi celo leto potuje veliko število tujih popotnikov, se leti zaradi širjave te velike države porazgubijo. Včasih po nekaj dni nisva videla drugih tujcev. Obstaja pa nekaj točk, kjer se na kupu vedno nabere cela množica turistov. Ena takih točk je »Backwaterstour«. Ladjica štarta iz Quilona ob desetih zjutraj in po osmih urah prispe v Allepey. Zanimivost obrežij so kitajske ribiške mreže, ki so v Keralo prišle s trgovci s Kitajske. Mreža je vodoravno vpeta na tri dolge lesene palice. S pomočjo ustrezno nameščenih uteži mrežo spustijo navpično v morje, po nekaj minutah pa jo že dvignejo nazaj na suho. Gre za ribolov po sistemu iger na srečo. Če ravno v trenutku dvigovanja mreže čez plava jata počasnih rib, bo ulov dober, drugače pa bo mreža prazna. Ker velika večina Indijcev nima dovolj denarja za ribiški čoln, jim pač preostane samo ribolov z obale. In glede na veliko število kitajskih ribiških mrež ta sistem vseeno ne more biti slab. Le jaz pač nisem imela te sreče, da bi kadar koli videla vsaj eno ribo na mreži, ko so jo potegnili iz vode. Svojevrstna posebnost tega dela rečnih kanalov je tudi svetišče Amme oziroma »Objemajoče matere«. Ammaje indijska dobrotnica, ki sodeluje z mnogimi dobrodelnimi organizacijami po celem svetu. Z denarjem od donacij pomaga žrtvam naravnih katastrof in vojn tudi izven meja svoje države. V njenem svetišču vsak dan prespi okoli dvajset tisoč ljudi, veliko jih ima danes tam stalno prebivališče. Med njimi je tudi veliko Evropejcev in Američanov, ki so se odločili za nov način življenja. Dnevno bivanje v templju stane okoli 800 slovenskih tolarjev in vključuje tri obroke hrane. Veliko ljudi, ki so se odločili tu ostati za stalno, biva v svetišču brezplačno v zameno za pomoč pri čiščenju in gospodinjskih opravilih. Vrhunec dneva je Ammin objem. Amma vsakodnevno objame okoli petindvajset tisoč ljudi in po besedah mnogih prisotnih vsakega objame z enako mero ljubezni in dobrote. Število dnevnih objemov je doseglo že petdeset tisoč. Zaradi vsakodnevnega večurnega objemanja ima Amma danes probleme s hrbtenico, a s svojim početjem zlepa ne namerava prenehati.

Kochi
Oblast nad Kochijem so si v zadnjih stoletjih izmenjali Arabci, Nizozemci, Portugalci in Angleži. Vsak od njih je v mestu pustil nekaj svoje kulture. Še danes je Kochi eno najpomembnejših trgovskih središč južne Indije. Skozi čas se je mesta prijelo ime »kraljica Arabskega morja«, tako zaradi lepote mesta kot zaradi njegove trgovske pomembnosti. Predmet trgovanja pa so, tako tipično za indijsko podcelino, začimbe: poper, kardamom, cimet, muškatni orešček, klinčki. Kochi je sestavljen iz otokov, ki tvorijo eno najboljših naravnih pristanišč na svetu. Na Fortu Kochi, enem od otokov, ki sestavljajo mesto, sem med nekajurnim sprehajanjem opazila portugalsko katedralo, nekaj hindu templjev, najstarejšo indijsko sinagogo in islamsko mošejo. Verska strpnost ni bila nikoli problem in ljudje različnih ver še danes živijo drug ob drugem. Kochi slovi tudi po predstavah katakali plesa. Gre za tradicionalno upodabljanje zgodb iz hindujskih svetih knjig Ved. Ker naj bi bila umetnost povzdignjena nad realnostjo, mora igralec po videzu prekositi povprečnega človeka. Izgledati mora večji, močnejši in biti mora bolj okrašen. Vsaka predstava se začne z ogledom maskiranja in oblačenja v razkošne obleke. Sledi igra, ki temelji na mimiki obraza in izražanju z rokami. Tudi ženske like igrajo moški. S katakalijem se morajo začeti plesalci ukvarjati že zelo mladi, da z leti okrepijo obrazne mišice in senaučijo delati najbolj nenavadne izraze na obrazu.

Južnoindijska kuhinja – raj za vegetarijance
Velik delež prebivalcev v južnem delu Indije je strogih vegetarijancev. Razlog za to je deloma religija, deloma pa nižje cene rastlinske hrane. Zaradi bogastva začimb, po katerih Indija slovi vse od časa prvih kolonizatorjev, je pestrost jedi in okusov zelo velika. Običajen indijski obrok je navadno sestavljen iz zelenjavne omake oziroma karija, zraven tega pa je obvezno riž in različne vrste indijskih kruhov: naani, rotiji, parote, puriji …V Kerali kariji pogosto temeljijo na kokosovem mleku. Ker je hrana v restavracijah tudi za domačine razmeroma poceni, se jih veliko prehranjuje zunaj. In kako v Indiji poiskati dobro restavracijo? Kjer se tare lačnih domačinov, zagotovo kuhajo okusno in poceni. Med vsemi državicami južne Indije pa je prav Kerala najbolj »mesna«. Vzrok zato je velik delež krščanskega in muslimanskega prebivalstva. Je edina država, kjer sem na meniju zasledila goveje zrezke. Toliko o svetosti indijskih krav. Kerala je raj za tropsko sadje. Državici pravijo tudi dežela kokosov, poleg kokosov pa so tržnice polne različnih vrst banan(majhnih in velikih, rdečih in rumenih), mangov, papaj in ananasov. Cene so v primerjavi z našimi smešno nizke, okusi pa skoraj neprimerljivi.