Narava je popolna. Nepopoln je le človekov pogled nanjo. Le kdo bi iskal popolnost v majhnih lesnih gobah, na podrtem, gnilem deblu sredi vlažnega zamegljenega gozda. Razlago nedoumljivega iščemo zgoraj in tudi potuho razbolelemu srcu najdemo zgoraj. Toda tistega zgoraj sploh ni, saj ga je določila zgolj usodna privlačnost zemeljske teže.

Rusija je bila v moji zavesti majhna, komajda je obstajala. Pravzaprav je bila ena velika bela lisa v spominu mladine, ki konča bolj ali manj usmerjeno izobraževanje. Rusija je bila po drugi svetovni vojni naš potencialni agresor, ki se mu je tedanja komunistična oblast uprla. Zato ni čudno, da v zgodovinskih knjigah ta država ni zavzemala pomembnejšega prostora.

V alpinizem sem prišel ravno takrat, ko se je v ruskem visokogorju vse manj plezalo zaradi političnih razlogov, v času, ko se je zapiral Afganistan. Tako so tudi ti hribi, ki so generaciji pred menoj predstavljali vstopnico v visoke gore Himalaje, ostali neznani.

Vse to ni bilo načrtno ignoriranje tega dela sveta, pač pa bolj posledica pristranske vzgoje, učnega sistema, ki mi je Rusijo prikazal v nezanimivi luči. Pogovori o tej deželi so bili redki, pa tudi zanimali me niso.

Te podzavestne, nenačrtne ignorance pa je nekoč moralo biti konec. Prav tako kot postane droga v sistemu, ki ta problem zavestno potlači in se pretvarja, da ne obstaja, neizmerno zanimiva za mladega človeka, tako je tudi Rusija nekega lepega dne postala središče mojega razmišljanja. Zgodilo se je nekaj podobnega kot mlademu dekletu, ki prvič spozna spolnost v družbi, kjer je ljubljenje dveh teles tabu.

Dolgoletno zatiranje, pretvarjanje je ob prvem dejanju postalo obsedenost. Takšno stanje poznajo ljudje, ki jim je bila nasilno odvzeta hrana, ki so jih nasilno ločili od svojih otrok, ljudje, ki so iz pomanjkanja zgradili v svoji podzavesti veliko večjo in lepšo predstavo od dejanske realnosti.

Tako se je zgodilo tudi z mojo Rusijo. Neprizadetost in nezanimanje sta se lepega dne končala. Odstirati se je prišel del sveta, ki je bil zavit v tančico skrivnosti. Karkoli sem o tej deželi izvedel, je bilo novo, zanimivo, raztapljal sem se v sibirskih prostranstvih, polarnih morjih, žarel v izbruhih vulkanov in dihal s staroselci ter zvermi v deželi, ki je tako velika, da sploh ne čuti svojih meja.

Rusija obsega skoraj polovico severne poloble, 10 časovnih pasov loči njeno najbolj vzhodno točko nekje na meji Latvije in Estonije od zahodne na rtu Dežneva na skrajnem severovzhodu Čukotke, ki moli daleč v Beringov preliv. Severne obale večji del leta krasijo ledene gore, ki se v zimskem času spremenijo v belo kopno, skozenj pa morejo le mogočni nuklearni ledolomilci. Spodaj mejijo na gorato in polpuščavsko visoko Mongolijo ter prenaseljeno Kitajsko.

Večina ruskega ozemlja leži nad 50. severnim vzporednikom, kjer danes prevladuje subarktična klima, ki človeku nikoli ni bila preveč prijazna. V preteklosti je bilo podnebje še veliko bolj mrzlo. Človek se je naselil v ta del sveta zelo pozno, v južno Sibirijo šele v gornjem paleolitiku. Pred približno 20.000 leti so se ljudstva osrednje Azije preseljevala na vzhod, verjetno iščoč nova lovišča, kjer so preko takrat še openskega prehoda, današnjega Beringovega preliva, osvojila ameriško celino. Poljedelska kultura je prodirala z zahoda in se ustavila za Uralom. Vsi veliki prazgodovinski premiki so se izogibali osrednje Sibirije.

Vse se je dogajalo južno od današnje Rusije. Razlog so velika močvirja ruske tajge, kjer je potovanje zelo težko, neskonni gozdovi ter hude sibirske zime.