Piiiip, piiiiip, piiiiip je odmevalo v moji glavi. Nisem več mogel spati, odprl sem oči v upanju, da najdem vir, a ni nič pomagalo. Še vedno tema, nič nisem videl. Poskušal sem locirati piskača, z rokami sem ga otipal, potem pa z enim udarcem utišal. Takoj mi je bilo žal. Pobral sem ga in stisnil k sebi. Lučka na njem se je prižgala in osvetlila uro. “Madona, 4:30, vstat morava, na avtobus se mudi!”, sem poslal svoje besede nekam v temo in upal, da bodo našle Sergejo. Sergeja teče budit Jennifer. Pet minut trka in buta po vratih, ko se končno oglasi “Yeeeeeeeeees, whoooo is it?”. “Pusti ti zdaj predstavljanje, raje se čim prej spokaj.”

Zapodili smo se proti vratom in se z nosovi nalepili na steklo. Zaprto. “A si pritisnil na kljuko?” “Jasno, sicer lahko še enkrat, a se mi zdi, da so se vrata že odločila in bodo še malo zaprta!” Jennifer je hitela iskat receptorko. Opazil sem zapah nad vrati, ki smo ga v naglici spregledali. Majhen potisk, klik in vrata so se odprla. Škriiiiiiiiiiiiip, se je razleglo po hotelu. Okovje na vratih najbrž že od rojstva ni videlo masti.

V jedilnici ob vhodu je zaropotalo, kot bi slon skočil iz omare. V recepijo je pritekel eden od črnih z veliko debelo gorjačo. Vmes je Jennifer našla receptorko in ta je v zadnjem trenutku ustavila tistega podivjanega norca, ki je stražil vhod. Proti postaji smo kar tekli, malo da ne bi zamudili malo pa tudi zaradi tiste gorjače. Avtobus je bil že skoraj poln. Ženski sta se vkrcali, sam pa sem ostal pri prtljagi in skrbel, da v trdni temi ne bi shodila.

Sedež, edini, ki je še ostal, sem dobil poleg voznika. V bistvu je bil bolj ležalnik. Ena blazina položena na tisto plastiko pri šoferju.

Potniki so neprestano vstopali. Pomislil sem že, da se malo hecajo in na zadnjem koncu izstopajo, ampak tam ni bilo vrat in ne izhoda. Ko je bil napolnjen še zadnji kotiček, smo se odpeljali. Začel se je delati dan. V vaseh ob poti je bilo veliko ljudi in ti so neprestano mahali. Odmahoval sem nazaj, a me nihče od potnikov ni posnemal. Raje so me čudno gledali. Jaz pa sem še naprej mahal, dokler nisem ugotovil, da na ta način ustavljajo avtobuse.

Nisem pričakoval, da se bomo kaj prida ustavljali, saj je bilo vse polno, a sem se spet uštel. Potnike smo kar naprej pobirali. Vsak kotiček avtobusa napolnijo in izkoristijo. Šele, ko stojijo vsi s šoferjem vred in ko manjka le še rastlinsko olje in etiketa “Tune v olju”, takrat je avtobus poln in se ne ustavlja več.

V Tundumi smo imeli krajši postanek. Avtobus se je precej spraznil. Ženski sta malo postopali okrog avtobusa, sam pa sem jo mahnil po ulici. Črni so ju medtem obkrožili in se spravili na njune žepe. Sergeji so, preden se je uspela spraviti v avtobus, ukradli vse, kar je imela. Na srečo le nepomembne papirčke.
Nadaljevanje poti je bilo bolj prijetno, tako zaradi manjšega števila potnikov kot lepe asfaltne ceste vse do Mbeye.

V Mbeyi sva izstopila takoj, ko sva ob cesti zagledala taksiste. Sprevodnik ni bil preveč navdušen, pa se nisva dala. Seveda, najina prtljaga je bila čisto zadaj in vse je bilo potrebno premetati.

S taksistom sva se hitro pogodila, izvlekel nama je nahrbtnike in naju v nekaj minutah pripeljal na železniško postajo. Planirala sva rezervirat karte za naslednji dan, pa sva na postaji nepričakovano zagledala vlak. Vlak je na postaji nekaj običajnega, toda bila sva prepričana, da sva ga tistega dne že zamudila. Podoben občutek kot ga je imel Phileas Fogg, ko se je vrnil v London misleč, da je zapravil že vseh 80 dni, ki jih je imel na razpolago, nato pa nepričakovano ugotovil, da mu je ostal še en dan.

Hitro sem se postavil v vrsto in takoj vzbudil pozornost s svojo belo kožo. Ko pa sem odprl usta in omenil, da želim imeti celoten kupe zase, takrat šele so se ženske za mojim hrbtom “razkokodakale”. Kot bi vse naenkrat znesle jajca. “Mzungu, treni, ghali, hakuna matata” so kričale za mano medtem, ko sem jaz nabiral bankovce in potem plačal tistih 100 dolarjev. Kupeji na vlaku so ločeni po spolih in skupaj sva se lahko peljala le, če sva zakupila kupe v celoti.

Vlak je le počasi sopihal in se premikal iz kraja v kraj. Nikamor se mu ni mudilo, povsem v skladu z “No hurry in Afrika”. Vsak vagon ima stranišče, umivalnico in kopalnico in tudi dve kuhinji z jedilnicama sta na vlaku. Večerjala sva v kupeju, riž in piščanca jasno.

Ko se je zdanilo, je bilo jutro. Pogledal sem skozi okno in zagledal žirafo, ki teče ob vlaku. “Jeb*mti, nisem se še čisto zbudil, očitno še sanjam”. Ulegel sem se nazaj v posteljo in čakal, da se povsem zbudim. Ko sem ocenil, da sem dovolj buden, sem se spet približal oknu. Ob vlaku je ritensko tekel slon, pred njim pa je na gazeli jahala opica. Pomel sem si oči, a živali niso izginile. Vedno več jih je bilo. “Pa kaj je zdaj to, ali je vlak ponoči iztiril in smo pomrli, zdaj pa smo v nekem čudnem paralelnem svetu!?”

Sergejo, ki se je medtem prebudila, sem previdno napotil k oknu, naj preveri kje smo. “Joj, glej žirafe, pa sloni, zebre in opice” se je razveselila. “To je Selous”, sem še slišal in si oddahnil:”Samo, da nismo mrtvi”.

Malo pred poldnevom se je najina krožna pot sklenila. Mimo okna so se vrstile barake in hiške, v katerih živi večina od dveh in pol miljona prebivalcev enega od dveh glavnih mest, vlak pa je počasi peljal in požiral še zadnje metre do končne postaje v Dar es Salaamu.

Mnenja in izkušnje na forumu: Popotovanja