Na božični večer naj v vsaki hiši do jutra gori vsaj ena lučka! – uči stara vera, ki velja še danes. Še danes tudi velja prastaro nepisano izročilo: “Na sveti večer naj družina pride skupaj in naj za praznik vsak iztrga iz srca nejevoljo in skrb.” Božično drevo in jaslice pomenita mlado, zato pa toliko bolj živo šego.

Vsemu burnemu skrivnostnemu dogajanju “dvanajstodnevja” se je naš kmet poskušal postavljati v bran in istočasno praznovati enega najlepših in najveselejših praznikov v letu.

Božični čas je čas, ko zvonovi pozdravljajo krščanski praznik, a še do nedavna so gospodarji po mnogih krajih naše dežele zabijali vrata hlevov in nastavljali obnje brano s špicami navzven, da bi se nanje ujela čarovnica, preden bi mogla škodovati živini.

Božič nekoč

Medtem ko ljudstvo hiti k polnočnici v cerkev in pričakuje rojstvo Odrešenika, po vrhovih okoli cerkva še danes gore kresovi, prav taki kot tisti, ki so nekoč nosili pozdrav mlademu poganskemu Soncu.

“Moški so odšli v gozd, izruvali drevesni panj, čok (štor s koreninami), ga prinesli domov. Gospodinje so očistile odprto ognjišče, nato so čok zakurili. Same priprave in nato kurjenje z molitvami, vedeževanjem iz plamenov, pečenjem repe, metanjem brinovih vejic v ogenj je obred, ki so ga opravljali, da počastijo rojstvo mladega, novega boga. Energija zemlje pa naj bi ravno preko korenin in nato dima prešla v nebo, da bi mu pomagala do večje moči.”

Proti zlim duhovom

Medtem, ko so ljudje kropili hišo z blagoslovljeno vodo, so zažigali brinje, staro pogansko obrambno sredstvo proti zlim duhovom. Ko je bilo iz cerkve slišati pobožno petje, so zunaj pred cerkvijo fantje streljali z možnarji in delali hrup, da bi pregnali obiske poganskih duhov.

V Beneški Sloveniji so žgali na ognju velik panj, čok, tudi po dva metra dolg. Imenovali so ga “božič” Družina je ob tem čoku večerjala in na koncu stresla nanj ostanke, da so zagoreli “za verne duše v vicah”. Po vaseh je tedaj hodil duhovnik in čoke – ostanke poganske dobe – blagoslavljal.

Trije hlebi za tri svete večere

“Ti nasičevalci štorov dokazujejo, da so po pameti še zelo štorasti!” se je jezil učeni baron, ki je napisal “Slavo Vojvodine Kranjske”, a kaj je pomagalo, ko so mu pa Belokrajnci za hrbtom počeli isto. Še huje: lesenega čoka niti imenovali niso s krščanskim imenom “božič”, kot Kraševci in Rezijanci, ampak so mu rekli “badnjak”. To ime je nastalo iz glagola “bedeti”. V božični noči so pač “bedeli” ob njem.

Bela Krajina

Belokrajnci so se mnogokrat izkazali kot najbolj trmasti nosilci starega izročila. Na “badnjak” – na Sveti večer, so torej sedeli ob “badnjaku” – lesenem panju, jedli “badnjak” – božični kruh in tako slavili svo “badnjak” – Božič.

Tudi beneški Slovenci in Kraševci niso spali na božični večer. Strmeli so v v svoj “božič” – čok – in s slovesno spoštljivostjo prisluhnili njegovi govorici. Presketanje ognja je pomenilo poroko, cviljenje – srečo, močno pokanje – smrt, mirni plamen – dobro letino, nemiren ogenj – slab pridelek. Oglje in pepel božičnega panja sta prinašala zemlji blagoslov in družina ga je naslednjega jutra trosila po poljih.

Tako je drevo, staro pogansko lesno božanstvo, ki mu je Zeleni Jurij prinesel rast, sedaj umrlo, a njegov pepel je že plodil novo rast in prihodnje leto bo spet prišla pomlad!

Skodelica s kaljenim žitom

Da bo prihodnje leto res prišla pomlad so potrjevale tudi skledice s kaljenim žitom, ki jih ob Božiču ni smelo manjkati v nobeni domačiji. Poljedelec, ki ga je vedno skrbela mlada rast, je žitna zrna v plitvi posodici skoraj prisil, da so vzklila in ga prepričala, da je v semenu še vedno moč življenja, čeprav vsa narava počiva v navidezni smrti. V prihodnji pomladi bo prebujena rast spet vzklila iz otrple zemlje.

Še danes ob Božiču posodice z mladim žitom krasijo naše domove. Se zavedamo, da je to nekaj tisočletij stara šega? V davnih dneh so te posodice nosile ime “Adonisovi vrtički” po grškem bogu Adonisu, ki je predstavljal rastlinsko rast.

Pogled v prihodnost

V Božičnem času, predvsem na sveti večer, je bilo nekdaj mogoče pogledati tudi v prihodnost. Ljudje so verjeli, da je z različnimi vedeževanji in čaranji mogoče celo vplivati na dogodke v prihodnjem letu. Verovali so, da je v času okrog Novega leta, v “volčjih nočeh“, zemlja odprta, odprta za zle duhove, pa tudi za pogled v prihodnost. Poskušali so uganit, kakšna bo letina v prihodnjem letu. Če je bilo na božično noč svetlo, so Prekmurci verjeli, da bo sadje dobro obrodilo. Tudi vreme se da razbrati: “Zelen božič – bela Velika noč”. Če bi dekle rado izvedelo, ali se bo v prihodnjem letu omožilo ali ne, je najbolje, da gre na Sveti večer v drvarnico po drva. Ko se vrne v kuhinjo naj drva prešteje. Če je prinesla drv na pare, se bo zagotovo omožila! Ta stara vera je bila znana od Prekmurja do Gorenjske in tudi v Beli Krajini.

Igra za D.ecembrski večer

Če bi fant rad izvedel, ali bo moral v prihodnjem letu odpotovati od doma, pa je najbolje, da vrže čevelj čez ramo. Če se čevelj obrne s špico proti vratom, bo moral na pot.

Da bosta v prihodnjem letu v hiši zdravje in sreča, si je bilo nekdaj mogoče zagotoviti tudi s predmeti na božični mizi. Kaj vse treba postaviti na božično mizo so zapovedovala stara, nepisana izročila skoraj za vsako vas posebej. Ponekod je bilo potrebno položiti na mizo poleg božičnega obrednega kruha semen, vina, vode, moke, česna, še ključe, denar, klobuk in kdo ve kaj še vse. Za pod mizo je morda stara vera predpisovala plug, sekiro, verigo, koso, brus, zvonce, žehtar in še marsikaj.

Kdor se ne bi pokoril tem starim izročilom, bi si nakopal kazen nevidnih sil. 

Danes nekatere hiše pripravljajo jaslice, druge božično smreko, tretje oboje, četrte ničesar, a brez ozira na to, po deželi odmeva tiha, lepa božična pesem. 

vir: Slovenske pesmi, šege in panjske končnice, Dušica Kunaver