23.02.2014 -5.3.2014

1.dan

Polet z letališča Brnik proti Moskvi  ob 11.25 – let  JP 914. Pristanek v Moskvi ob 17.20

Polet proti Tomsku  ob 00.25 (14.01) – let  SU1530

2.dan

Pristanek na letališču  Tomsk ob 07.25

Transfer v Tomsk, obisk Aleksejevskega manastira, ogled mesta.  Zajtrk v restavraciji                    na bregu reke Tom. Na poti proti Čažemtoju obisk rodovnega posestva Sončna poljana – ogled rodovnega posestva, predstavitev pridobivanja olja iz oreškov sibirske cedre, živice, zeliščnih krem in proizvodov divjih čebel – možen nakup. Nadaljevanje poti proti Čažemtoju, prihod pozno popoldan, nastanitev, večerja, počitek.

3.dan

Po zajtrku posvet dr.Vladimirjem Ivanovičem Finkom , ki predpiše terapije: masaže, obloge s sapropel blatom, kopeli v termalni vodi, fitoterapijo, elektroterapije, parne zeliščne kopeli v parilniku iz lesa sibirske cedre … Terapije, počitek, ruska savna, večerja, zabavni program z Leno  Germanovno Šiškovo.

4.dan

Zajtrk,  terapije, po kosiIu izlet v Staro-Korotkino.  Staroslovanski  obred pri zveneči sibirski cedri.  Po večerji ruska savna.

5.dan

Po zajtrku izlet v Kolpaševo. Na poti bomo šli peš čez zamrznjeno reko Ob.  Ogled cerkve v Toguru – cerkev je zgrajena iz lesa sibirske cedre in ima eno najlepših ikon Sv.Nikolaja, ikonostas iz cedrovine in zanimivo sliko zadnje večerje z upodobitvijo Marije Magdalene. Obisk proizvodnje kaviarja (možen nakup), obisk muzeja s čudovito etnografsko zbirko staroselcev in šamanizma, nakupi v mestu (proizvodi na tržnici, spominki in nakit iz jantarja in drugih plemenitih mineralov iz Sibirije po zelo ugodnih cenah). Proti večeru vrnitev v sanatorij, večerja, ruska savna, zabavni program.

6.dan

Po zajtrku terapije. Po kosilu izlet v Podgornoje. Spoznavanje s kulturo Kulajcev, starodavnega ljudstva in njihove kulture, ki je bila na izjemno visoki duhovni stopnji, ogled zbirke antropomorfnih najdb kultnega mesta Kulajcev. Koncert sibirske glasbe. Vrnitev v sanatorij,  večerja, ruska savna.

7.dan

Po zajtrku odhod v tajgo, kjer živi sibirska puščavnica Anastazija. Vožnja s sanmi, pogostitev s tradicionalno sibirsko hrano pri domačinih, doživljanje zgodb iz zbirke Zveneče cedre tajge. Zvečer vrnitev v sanatorij, terapije, večerja, ruska savna.

8.dan

Terapije v sanatoriju, počitek, zvečer tradicionalna ruska savna s programom pomlajevanja kot ga opravlja Lena Germanovna.

9.dan

Po zajtrku terapije, po kosilu izlet do fontane – naravnega izvira termalne vode na poljani sredi tajge.  Zvečer koncert  Lene Germanovne, po koncertu ruska savna.

10.dan

Terapije in počitek. Popoldan obisk vasi. Po večerji počitek.

11.dan

Ob 01.30 transfer na letališče Tomsk. Ob 08.25 polet proti Moskvi – SU1531

Pristanek v Moskvi ob 09.45  po lokalnem času. Ob 17.10 polet proti Ljubljani – JP 915, pristanek na letališču Brnik ob 18.10.

Cena potovanja je 2.700,00 EUR in vključuje vse stroške (vizo, garantno pismo, letalske karte, takse, transferje, hrano, bivanje, terapije in izlete).

Prijave: do 18.1.2014

El.naslov: [email protected], tel. 041 704 014

[email protected], www.sebur.si

TOMSK je 400 let staro mesto ob reki Tom. Pred kratkim so arheologi odkrili, da se pod mestom nahajajo katakombe in pod njimi ostanki naselbine, ki je najverjetneje stara več tisoč let. Stari del mesta je podoba »karamazovske« Rusije, ki z lesenimi hišami, izrezljanimi okni in napušči sodi v nek pretekli čas. Tomsku pravijo tudi ruski Oxford, saj je center znanosti, ki se ponaša s številnimi univerzami in raziskovalnimi inštituti. Ker so vsi ruski režimi v Tomsk izganjali oporečnike, torej predvsem inteligenco, je tekom stoletij prišlo do izjemne koncentracije nadpovprečno inteligentnih ljudi, ki so mestu in njegovemu življenju dali svojstven pečat. Ena od največjih znamenitosti Tomska je grobnica Fjodora Kuzmiča v Aleksejevski cerkvi. Večina zgodovinarjev trdi, da gre v resnici za ruskega carja Aleksandra I., ki se je odpovedal carskemu prestolu in šel med puščavnike. Skrivnostni starec je veljal za čudodelnika. Zgodovinarji, ki raziskujejo življenje ruskega carja Aleksandra I., še vedno ne znajo razložiti prazne carjeve grobnice, niti potrditi prave identitete Fjodora Kuzmiča. K njegovi krsti v Aleksejevski cerkvi prihajajo ljudje iz vse Rusije, saj  »čudotvornik«, kot mu pravijo,  uresničuje prošnje in molitve.

 

RUSKI CAR ALEKSANDER I. (1777-1825?) je bil sin carja Pavla in Marije Fjodorovne in vnuk Katarine Velike. Imel je 9 bratov in sestra, vendar je bil babičin ljubljenec. Njegov učitelj je bil švicarski humanist Friderik Cesar, ki ga je vzgajal v liberalnem duhu. V mladosti je Aleksander simpatiziral s francosko revolucijo in poljskimi borci za svobodo, kar njegovemu očetu, carju Pavlu ni bilo prav nič všeč, češ da sicer lahko simpatizira z revolucionarji, vendar mora ščititi interese države. Očetov princip in liberalna vzgoja sta bodočega carja izoblikovali v vladarja razdvojenega med želje in resničnost. Umor očeta, ki so ga Britanci s pretvezo izvedli pred očmi mladega  prestolonaslednika, je Aleksandru pustil pečat krivde in kesanja, ter ga soočil s prevarantskim svetom politike. Pod pretvezo, da bo krona njegova, so mu Britanci, ki so podkupili nekaj ruskih generalov, namreč obljubili miren državni udar, da bi odstranili starega in bolnega carja Pavla. Ker pa car Pavle ni hotel podpisati odstopa, so ga brutalno umorili pred očmi njegovega sina. Tudi to, da je Aleksander I. kasneje zavrnil Napoleona, ki se je želel poročiti z njegovo sestro, je bil britanski scenarij, ki je pripeljal Rusijo v uničujočo vojno, ki jo je Britanija potrebovala, potrebovala pa je tudi Rusijo kot zaveznico, česar car Aleksander I., ki je bil Britancem »dolžan« za svojo krono, ni mogel odreči. Nezadovoljstvo in razočaranje, ker je ruska krona s smrtjo carja Pavla postala marioneta britanskega dvora, izčrpan od vojne z Napoleonom, bolan in skrušen zaradi bolezni žene Elizavete in smrti svoje 18-letne hčere Sofije, pretresen zaradi velikega števila žrtev uničujoče poplave v St. Petersburgu, je leta 1824 zapustil carski dvor. Znana anekdota pravi, da je po poplavi obiskal porušen del mesta in neki starec, ki je izgubil vse svoje imetje, je vzkliknil:  «Bog nas je kaznoval za naše grehe!« Car Aleksander I. pa mu je rekel: »Ne za vaše, za moje grehe!«

Leta 1824 je car Aleksander I. odpotoval v Taganrok. Na poti so se pojavili simptomi malarije in njegovo zdravstveno stanje je bilo zelo slabo. Cesarica Elizaveta v svojem zadnjem dnevniškem zapisu piše, da sta imela s carjem dolg pogovor, po tem pa se njen dnevnik nenadoma konča. Vsi zapisi in dokumenti s potovanja in bivanja v Taganrogu so bili po nalogu njegovega naslednika carja Nikolaja I. uničeni. Ko so kasneje zaradi govoric, da ruski car ni umrl l. 1825, ampak da kot puščavnik živi v nekem sibirskem samostanu, njegovo krsto odprli, je bila prazna.

FJODOR KUZMIČ – V sibirskem Krasnojarsku se je leta 1836 pojavil skrivnosten starec z imenom Fjodor Kuzmič. Ker ni hotel povedati kdo je in od kod prihaja, so ga kot potepuha aretirali in poslali v izgnanstvo v sibirski Tomsk. Po prisilnem delu je živel kot puščavnik v Krasniji rečki.  Starec je imel zdraviteljske in vizionarske sposobnosti, poznal je življenje na dvoru in v St. Petersburgu, bil je zelo izobražen in govoril je nekaj tujih jezikov, njegovo obnašanje je izdajalo  plemenito naravo, zato so se med ljudstvom kmalu začele širiti govorice, da je pravzaprav ruski car Aleksander I. Leta 1852 mu je trgovec Khromov na obrobju Tomska postavil majhno leseno hiško, kjer je Kuzmič živel skromno, mirno in pobožno življenje, delal v svojem sadovnjaku in gojil čebele. Obiskovali so ga ljudje od vsepovsod, pogosto so bili njegovi gostje tudi člani carske družine. Umrl je l.1864. Njegova krsta se nahaja v Aleksejevski cerkvi v Tomsku. Leta 1984 ga je ruska pravoslavna cerkev razglasila za svetnika. O Fjodoru Kuzmiču piše Lev Nikolajevič Tolstoj v svoji knjigi Posmrtni zapisi starca Fjodora Kuzmiča.

SANATORIJ ČAŽEMTO ima edinstveno kombinacijo naravnih terapevtskih dejavnikov. Ob izviru mineralne vode so ga postavili leta 1987. Gre za termalno, srednje-mineralizirano vodo, ki vsebuje biološko aktivne sestavine: brom, jod, ortoborovo in kremenčevo kislino  ter vodikov sulfid. Takšne mineralne vode se priporočajo za zdravljenje bolezni mišično-skeletnega sistema, perifernega živčnega sistema, bolezni moških in ženskih spolnih organov, kože, dihal in endokrine in presnovne bolezni. Drug dejavnik je sapropel blato iz jezera Karaševo, ki vsebuje usedline z dna, katere nastanejo iz razgrajenih preprostih organizmov in  so bogate z organskimi snovmi, mikroelementi (kalcij, fosfor,železo,magnezij,žveplo itd…). Snovi v blatu ugodno vplivajo na mnoge vitalne funkcije telesa: krvni obtok, dihala, presnovo, izločanje, imunski status in druge. Pred kratkim so odkrili še izvor pitne mineralne vode. V skladu z običajnimi razvrstitvami je nizko-mineralna, hidro-karbonat-natrijevo-kloridna po sestavi, s skupno mineralizacijo 1,1 g/dm², s posebno lastnostjo – ima topne organske snovi, ki ji dajejo posebno terapevtsko vrednost. Poleg drugih biološko aktivnih sestavin voda vsebuje tudi silicijevo in ortoborovo kislino, jod, železo in arzen. Manj številni so tudi drugi mikroelementi: cink, litij, mangan, kobalt, srebro, titan, barij, molibden in drugi. Voda s podobnimi lastnostmi se  uporablja v zdraviliški praksi predvsem za zdravljenje bolezni prebavnega trakta kot so kronični gastritis z visoko in nizko kislostjo, želodčne razjede in razjede na dvanajstniku, holecistitis, kolitis, itd… Ta mineralna voda pomaga pri boleznih sečil: kronični pielonefritis, cistitis, urolitiaza, diateza sečne kisline, oksalurije. Deluje tudi pri nekaterih presnovnih motnjah kot sta sladkorna bolezen in protin. V obliki aerosolov se uporablja pri bronhopulmonalni patologiji, uporablja pa se tudi kot izvrstno kozmetično sredstvo, saj postane koža svilena, elastična in mladostna. Redko katero zdravilišče ima take naravne danosti kot Čežemto: dva različna vrelca mineralne vode in sapropel blato. Poleg tega zdravilišče slovi po izvrstni sibirski hrani: žitarice na starodaven način, domač kruh, ribe (losos, jeseter, carska riba), kaviar, kefir, sokovi iz gozdnih sadežev…Surovine so ekološko neoporečne, saj vsa živila prihajajo od vaških pridelovalcev, ribičev in lovcev. Posebnost je tudi njihova savna, t.i. ruska banja, kjer je tipično »tepežkanje« z brezovimi vejami, kar ugodno deluje na cirkulacijo krvi v telesu, obenem pa deluje kot »energijska metla«, saj dobesedno pomete vse slabe energije. Sanatorij ima tudi fitnes, telovadnico, knjižnico, lekarno, prodajalno spominkov in veliko dvorano za večerni glasbeno – zabavni program.

SELKUPI so polnomadski narod, ki v prostranstvih sibirske tajge živi v popolni skladnosti  z naravo. Selkupi naj bi se okrog 3.000 let pred našim štetjem odcepili od fino-ugrinskih skupin in migrirali na vzhod, kjer so se okrog l.200 pred našim štetjem zmešali s turško-altajskimi narodi. Sami se poimenujejo sölkup ali shölkup, kar pomeni podeželski ljudje, medtem ko jih Rusi imenujejo Ostijaki in Samojedi. Rusi namreč imenujejo mnogo neraziskanih sibirskih ljudstev z izrazom Ostijaki. Selkupi so zadnji rod južnih Samojedov, njihov selkupski jezik pa pripada samojedski skupini uralskih jezikov. Zanimivo je, da je bil leta 1879 pisni jezik Selkupov osnovan na latinici in  so šele l. 1940 pričeli s pisanjem v cirilici. 1986. leta pa je N. Tereshchenko na osnovi abecede iz leta 1930 ustvaril novo selkupsko abecedo v cirilici, ki vsebuje 40 črk.
Selkupi živijo ob srednjem toku reke Ob.. Ob popisu prebivalstva leta 1999 jih je bilo le še 1.570. Še danes živijo izključno od lova, ribolova in nabiralništva. Selkupska kultura se prenaša kot ljudsko izročilo in sicer s pesmijo, plesom in legendami. Duhovni svet priznavajo kot vzporeden svet svojega bivanja, zato se vsi elementi materialnega sveta pri njih izražajo tudi v duhovnem svetu in sicer kot duh reke, zemlje, ognja, gozda, duhovi živali itd. S svetom duhov komunicirajo pravtako kot s prvinskim svetom svojega bivanja. Živijo v popolni usklajenosti z energijami narave in s kozmičnimi energijami, ki vodijo njihovo fizično in duhovno življenje. Tako na primer častijo reko kot Veliko reko, ki jim ne pomeni le povezave s svetom in trgovsko pot, temveč predvsem vir preživetja, saj se večinoma prehranjujejo z ribami. Po starodavnem običaju pred vsakim obrokom najprej darujejo hrano Materi Zemlji in Veliki reki in šele nato pojedo, kar jim je podarila. En obrok hrane vedno darujejo duhovom. Ogenj je njihov osnovni element bivanja, saj v mrzlem sibirskem podnebju pogojuje preživetje. Ker častijo duh ognja, je naloga selkupskih žensk varovanje ognja. Zato pri njih ogenj nikoli ne ugasne.
Osnovna naloga moških narimskih Selkupov je, da priskrbijo hrano. So lovci in na podlagi tega, katero žival lovijo za prehrano, se Selkupi tega področja delijo v štiri rodove (losa, medveda, divjega petelina in kune). Ker vsak rod časti neko žival, nikoli ne lovijo živali, ki jo častijo kot sveto žival. 

Selkupski šaman opravlja rituale  na starodavnih svetih mestih, kjer »bivajo« duhovi. Zato obleče posebno obleko, sešito iz živalskih kož in okrašeno s kamni ter okraski iz lesa sibirske cedre. Obuje škornje iz losove kože ter si nadene pokrivalo, ki je običajno narejeno iz lisičjega kožuha ali orlovega perja. Boben, ki je najpomembnejši šamanski inštrument, mu pomaga doseči trans, v katerem lahko komunicira z duhovi in potuje v zgornji in spodnji svet. Vsak šamanski ritual oziroma obred kamljanja se prične z ogrevanjem bobna na ognju, kar pomeni njegovo oživljanje oziroma čiščenje. Nato šaman prične udarjati po bobnu in peti ter tako pozivati svoje pomočnike duhove. Med obredom nad šamanom pogosto kroži orel, ki je njegov sel in sopotnik in videti je, kot da se je v orlu naselil duh šamana, ki se dviga nad ta svet in odhaja na svoje šamansko potovanje. Pri Selkupih je šamanizem tradicija, starodavna filozofija, psihologija, medicina in religija in obenem način njihovega življenja. Šamanski dar, kateremu se človek ne more odreči, sicer bi bili duhovi užaljeni, se deduje od prednikov ali pa ga podarijo duhovi.

Selkupi so ljudstvo sibirske puščavnice Anastazije. Megrejeve knjige Zveneče cedre tajge opisujejo življenje v tajgi ob srednjem porečju Oba, kjer živijo Selkupi. Potovanje k ljudstvu, ki ohranja svoje starodavne korenine, mitologijo in šamansko tradicijo, je zato neke vrste potovanje k svojemu slovanskemu izvoru, ki vtisne neizbrisen pečat v naše življenje.