“Kot vsak lastnik mačk, imam tudi jaz to prijetno budilko x 2, ki pa jo zadnje časa uspem presenetiti in vstanem še pred njima,” pripoved o sebi začne ljubiteljica narave z veliko mero humorja“, Polona Bačnar in nadaljuje:

“Sploh v poletnem delu  leta, ko se moja rutina nekoliko spremeni. Od aprila do oktobra imam namreč drugačno kot v zimskih mesecih, ko so pri nas temperature še malce nižje kot drugod in je količina snega vsako jutro še par centimetrov višja.

Moj »letni urnik« se začne že ob 5.30, ko se z mačkama pod nogami skušam pripraviti na hojo na bližnji hrib. Seveda moram najprej poskrbeti za njiju, ker drugače sploh ne gre. Potem pa s pohodnimi palicami v rokah vstopim v nov dan.

Bližnji hrib, dobre pol ure hoje navzgor in še enkrat toliko navzdol. Ne morem se upreti sončnim vzhodom, to je zame najlepši del dneva. Ker živim na vasi, res lahko občutim prebujanje okolice. Ja, tudi pri nas so dnevi, ko dežuje, a tudi to me ne ustavi. Takrat je vse še posebej mirno in lahko uživam v tišini jutra. Če bi začela pisati še o srnah, ki me redno spremljajo na teh sprehodih, bi bilo že kičasto. Ampak tako pač je.

Tuširanju ob povratku, sledi zajtrk. Ta je pri meni nujen in največkrat obilen. Sem se že trudila s kosmiči, sadjem in podobnim, pa mi ne rata prav pogosto.

Ob zajtrku res uživam in takrat preberem vse možne revije in časopise, ki mi pridejo pod roke. Ob vikendih se ta jutra podaljšajo še v kako uro branja ob kavi. Med tednom zjutraj ne pijem kave. Ker je moja ura za kavo šele okoli 9.30.

Tako, da ob vikendih, če sem prosta, to izkoristim in takrat revije zamenjajo knjige. Te dobesedno požiram in to mi je ostalo še iz otroštva. Ko so bile knjige nujna sestavina vsakega prostega trenutka. Takrat so bila tudi jutra nekoliko drugačna. Vsa ta leta pa ostaja nekaj isto: zajtrk.

Brez zajtrka ne grem od doma

Kot otroku mi ga je vsako jutro pripravila mami, sedaj ga jem in pripravljam sama. Pa tudi če je treba na službeno pot že ob 4ih zjutraj. Ne glede na uro, je zajtrk nujen. Temu sledi šele vse ostalo. In ja, slaba navada se me že ves čas drži – ob zajtrku berem. Od nekdaj. Razen, ko je več časa in smo prosti ter jemo zajtrk kot družina, vsi skupaj.

Zimski urnik se spremeni le v tem, da se jutranja hoja premakne v popoldanski čas, zjutraj pa izvajam pozdrav soncu, tibetanske vaje ali meditacijo. Odvisno od dneva. Pa tudi bujenje se pozimi premakne za pol ure in tako vstajam nekaj čez 6.

Sledi pot v službo, ki je pri meni zelo kratka, le nekaj minut. A moj avto kar poskakuje, saj imam glasbo zelo na glas in zraven največkrat pojem. Ko takole razmišljam, kaj me največkrat spremlja, je to Val 202, od CDjev, ki jih imam v avtu pa Tabu, Siddharta, Juliette Justine, tudi klasika. Obožujem namreč čelo. Ta inštrument bi lahko poslušala ves dan. Če bi delala statistiko najbolj predvajane glasbe v avtu, bi prvo mesto pripadalo Tabu s simfoniki s pesmijo Romanje. Ta je za jutranje prepevanje v avtu odlična.

Večerna meditacija še vedno ostaja novoletna zaobljuba

Moji večeri se zaključijo s knjigo ali kakšno dobro serijo. Ob dolgih poletnih večerih je to posedanje na terasi s knjigo v roki, ob slabem vremenu in jesensko – zimskih temperaturah pa zavita v deko gledam serije, berem ali pa poslušam katerega izmed podcastov. Ti me spremljajo večkrat tudi med hojo.

Na vsake toliko mi zvečer uspe izvesti kakšno meditacijo. Vsakoletna novoletna zaobljuba je, da bom to izvajala redno, a priznam, da nisem tako uspešna, kot bi si želela. Imam kar nekaj aplikacij, spremljam marsikaj na youtubu, tako da imam teorijo v malem prstu, za prakso pa si zaenkrat vzamem še premalo časa. Sploh, ko mi večere zapolnijo vaje in predstave v gledališču. Te se zavlečejo pozno v večer in potem kar padem v posteljo.

Ko vsemu temu dodamo še večere z mojima dragima (sinom in možem), ob katerih se vedno dobro je, pije in kaj zabavnega počne, ugotovim, da sploh ne vem, kdaj mine dan, mesec, leto.

Jutra so najlepši deli dneva. Takrat si lahko brez izgovorov vsak vzame čas zase. Takrat še ni obveznosti, v miru se lahko naredijo načrti za naprej in ukradejo trenutki le zase. V tišini ali ob glasbi.

Kako zveni tišina? Čudovito!

Več o Poloni

FB: Polona Zustovič Bačnar
Instagram: Polonaba

Preberi več zanimivih vsebin o jutrih