Slabih 5 let nazaj so velike spremembe privedle do tega, da sem spoznal moč in veličino zgodnjega vstajanja. To je bil čas, ko sem pogruntal, da se v bistvu sploh ne poznam in vse se je nekako povezalo.

Ljubezen do sončnih vzhodov, spoznavanje sebe preko joge in meditacije so privedle do tega, da sem zgodnja jutra (ko še svet spi) začel posvečati izključno samemu sebi. Nimam stalne ure bujenja, namreč ravnam se (kolikor se le da) po naravi.

Torej lahko bi rekel, da vstajam s soncem.

Odvisno do letnega časa – od pete ure poleti, pa vse tam do krepko čez sedem pozimi. Vstanem nekje pol ure pred sončnim vzhodom. Takoj spijem obvezno slabe pol litre tople vode in vedno malo sadja – najraje imam ob taki uri mango.

Ta del sem moral močno piliti, saj je pred časom bila prva stvar zjutraj cigaretni dim, zajtrk pa sem po navadi preskočil. Ta dim še mi zdaj dela preglavice, vendar obvezno ne pred jutranjim ritualom.

Imam privilegij, da je takoj za hišo res lep gozd in pogled na sončni vhod. Takoj v začetku gozda imam tudi svoj kotiček, kjer v miru opravim svoje razgibavanje – to je zelo različno, saj skozi ta obdobja in letne čase spoznavam različne tehnike.

Dihanje

Še prej pa obvezno dihanje – zelo odvisno od mojih potreb – trenutno prakticiram kapal bahti. Vse to se zgodi nekako na sončni vzhod – takrat se ustavim, preneham z vsem in se kolikor se le da prepustim samo tistemu trenutku. Sem imel obdobje, ko sem te prizore vzhodov tudi slikal in posledično zelo vzljubil fotografijo.

Čez čas sem to opustil, ker so jutra počasi pričela izgubljati svoj pomen in čarobnost. Sicer me še kdaj rado malo zanese. Ni lepšega, ko sediš na štoru v tišini in naenkrat meter pa pol mimo pride srna. Večino pa zaključim še z sprehodom – odvisno od vremena in časa. Šele nato si potem privoščim recimo da zdrav zajtrk.

Zelo čarobno je tudi jutranje branje – če še le čas dopušča, preberem … ampak ne veliko, mogoče kakšno stran – ki me po navadi zadene in potem lepo ostane čez cel dan.

Sem imel obdobje, ko sem redno vključeval v ritual še kakšno mantro – poleti tudi s kitaro za hišo. Je pa res, da velikokrat nisem doma, vendar ne glede na obveznost in kraj, se poizkušam tega držati. Moramo razumeti, da smo del narave in enostavno ne moremo funkcionirati normalno, če se dobesedno ločimo od nje.

Letni časi so z namenom

Tempo in način življenja nas je spravil do tega, da enostavno ignoriramo zakone narave oziroma življenja samega. Letni časi so z namenom, luna je v različnih pozah z namenom, v različnih obdobjih moramo biti različno močno aktivni … in ko leto za letom to ignoriramo se poruši ravnovesje, kar pa ne prinaša nič dobrega.

Seveda ne morem pobegniti pred svetom, je pa veliko če imam tisti svoj del dneva zase. Je ravno dovolj, da ne izgubim stika z naravo, s seboj.

In še več – celo gre na bolje hehe. Še lepša so jutra, ko sta pri meni moja sinova. Nekako poizkušam prenesti to nanju in velikokrat nam uspe tudi skupaj. Najboljše je na morju, kjer nas včasih zanese – in izgleda kot v kakšem samurajskem filmu ali pa v kakšni norišnici.

So dnevi, ko zaspim in »prešpricam« svoje jutro. Neverjetno kako se pozna v kakovosti tistega dne. Zato res deluje motivacijsko in je vedno manj »špricanja«.

V zadnjem obdobju sem si naložil še kavo. To je moja šibka točka. Pa ne da jo ne pijem več, ampak vsaj tam do službe bi se rad vzdržal. Ne gre mi najbolje trenutno, saj jo večina spijem še pred odhodom v gozd.