Po dolgi zimi je pust poskrbel, da je vsaj po nižinah pobralo sneg, toda pomlad se le počasi prebuja. Še najbolje ji kaže na primorskem koncu. Zato je za vse, ki bi se radi ogreli in si nabrali pomladnih moči, iz Podružnice za Slovensko Istro in Primorje prispelo povabilo na izlet. Kot naročeno! Z odločitvijo, da si ogledate manj znane dele istrske pokrajine, zato ne odlašajte!

Ste že slišali za Truške? Za nekatere Istrane je to najlepši, najbolj značilen del notranjosti Slovenske Istre. Tu se pokrajina, ki je do vrha slemenske ceste – Pri kapeli, kot pravijo domačini – obrnjena k morju, proti Kopru, prevesi na drugo stran, k mehkemu gričevju, med katerim se prepletajo številni potočki in hudourniki. Zlasti ob obilnem deževju se glasno zlivajo drug v drugega in hitijo k Dragonji in naprej proti Piranskemu zalivu.

Na mehke vzpetine Trušk so položene vasice Kortina, s katero se srečamo najprej, pa Gonjači in Vršič, Jurasi, Kozloviči in Bočaji. Skupaj štejejo približno 120 prebivalcev. Po demografskem opustošenju v povojnem času se življenje v te kraje vrača, a verjetno ne bo nikoli več, kot nekdaj, v posamezni družini po 15, tudi 20 članov. Tako je bilo pred vojno, ko je bilo življenje revnejše, a bolj veselo, pravijo redki ostareli domačini, ki se še spominjajo tistih časov. Ustavite se, če jih srečate, in jih povprašajte. Veliko vam bodo povedali o časih, ko kolovozi še niso bili opusteli, ko so po njih vozili kmečki vozovi z vprežnimi voli. Ali pa čemu so služile kamnite podpore številnih teras, ki so že zdavnaj popustile in jih preraščata trava in robidovje.

Slika: Takole so zlite z naravo istrske vasice.

Truške so zanimiv pohodniški cilj. Za izhodišče si izberemo nekdanjo šolo. Zgradili so jo leta 1908 in je bila ena izmed prvih šolskih stavb v Slovenski Istri. Danes je lepo obnovljena. Ker jo je videti od daleč, nam lahko služi tudi kot potokaz v primeru, če bi zašli. Na bližnjem parkirišču pustimo avtomobil in se mimo pokopališča peš odpravimo proti približno 2 kilometra oddaljeni cerkvi. Baročna župnijska cerkev iz 16. stoletja je posvečena sv. Kancijanu. Pred cerkvijo bomo naleteli na enega od obnovljenih pučev (kalov), zanj so poskrbeli v turističnem društvu Truške. Spominja na čase, ko so bili to nepogrešljivi vodni viri za napajanje goveda.

Spustimo se v Gonjače – beseda namiguje na povezavo z živino in omenjenimi puči – od koder se na novo asfaltirana cesta povzpne na Vršič. Ne na tistega nad izvirom Soče, ampak k vasici nad dolino reke Dragonje. Vršič je vas, ki je včasih štela več kot sto prebivalcev, danes je prazna. Turistično društvo Truške si je Vršič izbralo za nekakšen simbol. S prostovoljnim delom so vas obnovili in se izjemno potrudili, da so asfaltirali cesto do vasi. Prvomajski kres, ki ga pripravijo vsako leto na predvečer praznika dela, pa je postal odlična priložnost za druženje. Tudi letos bo – pridite zraven!

Če bi se iz Vršiča spustili naravnost v dolino, bi bili že čez nekaj minut pri Dragonji. In zakaj se ne bi, če imamo čas  Sicer pa se moramo vrniti v Gonjače, da bi lahko po dostopnejši stezi obiskali Jurase, prijazno, a skoraj prazno vasico, ki leži na malo nižji sosednji vzpetini. Jurasi so bili nekdaj daleč poznana vas, danes tu vztraja še 93-letna domačinka Marija s svojim invalidnim sinom. Istra nam, ko se ji približamo, pokaže tudi takšen obraz.

Iz Jurasev se povzpnemo do Kozlovičev, ki je – v primerjavi s spodnjo sosedo – živahna vas. Pot do šolske stavbe, kjer nas čaka vozilo, pa zaokrožimo skozi višje ležeče Bočaje, ki zadnje čase prav tako oživljajo. Dobri dve uri bomo porabili za krožni sprehod, lahko tudi kakšno več, če se bomo ustavili ob kateri od številnih lepot, ki jih ne smemo prezreti, ko hodimo po Istri. Ali če se bomo zaklepetali s katerim od domačinov. Zelo so prijazni in gostoljubni.

Po poti spominov

Pred približno letom dni so prizadevni člani Turističnega društva Truške nadelali pohodno pot od Trušk proti Borštu (približno 4 kilometre oddaljeni vasi), ki so jo poimenovali Pot partizanskih primorskih enot, kurirjev in rešenega ameriškega pilota Charlesa Doughertyja.

Mladi, takrat 20-letni ameriški letalec fotograf, je v zadnjih dneh januarja leta 1945 s poškodovanim letalom preletel nekatere od teh vasic in na srečo brez hujših posledic izskočil iz gorečega letala na sosednjem hribu, pod Borštom. Dougherty dotlej gotovo še nikoli ni slišal za te kraje. Zanimivo zgodbo o tem, kako so ga, poškodovanega, rešili domačini, ga nato skrivali pred Nemci, ki jih je bilo takrat na tem območju zelo veliko, in ga varno pripeljali do zaveznikov, lahko preberemo v romanu Nazaj v boj, ki je izšel pred dvema letoma.

Pohod po poti spominov, ki postaja tradicionalen, je prve dni februarja, ko je pri bunkerju pod Borštom tudi slovesnost v spomin na padle borce poveljstva mesta Koper.

Slika: Obeležje, ki usmerja do kraja, kjer je izskočil ameriški pilot Dougherty.

Izhodišče spominske poti je prav tako nekdanja šola v Truškah. Uberemo jo po kolovozu mimo pokopališča, nato pa med njivami, travniki in skozi nizko rastje ob Truškem potoku. Prečkamo ga pri Gonjačih. Tam se pot obrne v drugo smer, se povzpne in nas tik pred Borštom pripelje do obeležja, ki nas usmeri na kraj nesrečnega pristanka ameriškega pilota. Ta del poti je označen, potem se pa pod Borštom nadaljuje do Bržanskega potoka, od tu je še en vzpon in nato spust v grapo pod Hrpelci k Frenkovemu bunkerju, kot mu pravijo domačini. Danes je to odmaknjen svet, lep in nekoliko skrivnosten.

Pot do izhodišča

Truške so od Kopra oddaljene 15 kilometrov. Na semaforiziranem križišču pri nakupovalnem centru Mercator zavijemo levo, proti Marezigam (saj ste že slišali za glavno mesto dežele refoška). V središču Marezig, kjer se po povratku lahko ustavimo v dobri domači gostilni, nas smerokaz usmeri v desno. Od tam do Trušk je še približno štiri kilometre.

Najprimernejši letni čas

V Istri so za pohajkovanje primerni prav vsi letni časi. Poletje verjetno še najmanj zaradi močnega sonca in vlage v rečnih dolinah. V vsakem letnem času doživimo Istro v drugačni barvi. Zaljubljeni v pomlad navijajo za omamno dišečo zeleno, jesen ponuja rdeče barve ruja in refoška, ki se potegnejo še globoko v zimski čas, te pa kmalu zamenja nova svežina, ki najprej postreže z divjimi šparglji – beluši. Zdaj je pravi čas zanje!

Oprema

Športna je v vsakem primeru priporočljiva. Planinski čevlji tudi na rekreativnih pohodih niso odveč. Pomembno je, da vzamemo s seboj nekaj hrane in pijačo, saj ne v Truškah ne v Borštu za zdaj še nimajo gostišča. Obeta pa se v Truškah, kjer naj bi v bližnji prihodnosti v nekdanji šoli uredili vse potrebno za ponudbo domačih dobrot.

Zemljevid in vodniki

Najbolj pregledna je karta Poti po Slovenski Istri; izšla je pred dvema letoma, dobimo jo v knjigarnah in na nekaterih črpalkah. V njej so zarisane planinska pot, evropska peš pot, vinske ceste, slovenske planinske transverzale, kolesarske in jahalne poti, tudi znamenita Parenzana (trasa nekdanje ozkotirne železniške povezave Trsta s Porečem); ob teh so vrisane še sprehajalne oziroma pohodne poti, ki pa večinoma niso markirane. Pomagamo si lahko tudi z izletniško karto Slovenska obala in zaledje, nekaj informacij o samih vaseh bomo našli tudi v knjigi Slovenska Istra – zaledje. Zaledje Slovenske Istre nas vabi, da se po opuščenih kolovozih, gozdnih poteh in stezah odpravimo  pravzaprav kamorkoli. S hribčka v dolino in po krajšem vzponu na drugo stran, do novega naselja, kjer nam povedo, kje smo in nas usmerijo naprej. V Istri se skorajda ni mogoče izgubiti, lahko pa seveda hitro zaidemo, ker poti niso označene.

 Zemljevid in vodniki

Najbolj pregledna je karta Poti po Slovenski Istri; izšla je pred dvema letoma, dobimo jo v knjigarnah in na nekaterih črpalkah. V njej so zarisane planinska pot, evropska peš pot, vinske ceste, slovenske planinske transverzale, kolesarske in jahalne poti, tudi znamenita Parenzana (trasa nekdanje ozkotirne železniške povezave Trsta s Porečem); ob teh so vrisane še sprehajalne oziroma pohodne poti, ki pa večinoma niso markirane. Pomagamo si lahko tudi z izletniško karto Slovenska obala in zaledje, nekaj informacij o samih vaseh bomo našli tudi v knjigi Slovenska Istra – zaledje. Zaledje Slovenske Istre nas vabi, da se po opuščenih kolovozih, gozdnih poteh in stezah odpravimo pravzaprav kamorkoli. S hribčka v dolino in po krajšem vzponu na drugo stran, do novega naselja, kjer nam povedo, kje smo in nas usmerijo naprej. V Istri se skorajda ni mogoče izgubiti, lahko pa seveda hitro zaidemo, ker poti niso označene.

V Podružnici za zdravje srca in ožilja za Slovensko Istro organizirajo pohode za srce v zaledje Slovenske Istre vsako drugo nedeljo v mesecu. Če v Istri nismo prav doma, je morda udeležba na takšnih pohodih priložnost, da vzpostavimo s pokrajino prve stike. Potem pa – pogumno naprej in srečno pot!