Še nobeno izmed sedmih čudes ni tako burilo človeške domišljije kot babilonski vrtovi, o katerih se je ohranilo le ustno izročilo.
Legenda pripoveduje o pravem raju na zemlji, ki se je dvigal nad puščavo. Dolgo po padcu Babilona, ko so še obstajali, jih je obiskal rimski pisec, ki jih je opisal kot skupino obokanih teras, zgrajenih drugo vrh druge vobliki piramide in obdanih s 7,6 metri debelimi zidovi. Vsaka terasa je bila napolnjena z zemljo, da so v njej rasla drevesa. Vrtove so zgradili v 9. stoletju pred našim štetjem po nalogu kralja Nebukadnezarja II. Kralj jih je dal zgraditi za svojo ženo Semiramido, ki se ji je tožilo po zeleni, gričevnati pokrajini svoje domovine. Bujni vrtovi so nudili hladno zavetje pred žgočim puščavskim soncem, zato so jih ljudje radi obiskovali, namakali pa so jih z vodo iz reke Evfrat. Med vladavino Nebukadnezarja II. Je veljal Babilon s svojimi visečimi vrtovi in okoli 1179 svetišči za največje mesto na svetu.
