fbpx

Anita Mlakar – ljudje, kam gre ta svet?

Decembrska, Novice, Pogovori

Anita Mlakar je svetovalka za odnose in komunikacijo z javnostmi pravi, da je njen najljubši praznik Božič. Zato, ker se zbere družina, klepetajo, krasijo drevo, jejo pecivo in še veliko več.

Kateri dobri mož vas je prvi obiskoval in vam najbolj o stal v spominu?

Za praznike sta me obiskovala Dedek Mraz in Parkelj, Božiček takrat ni bil popularen.:) V spominu pa mi je najbolj ostal Parkelj, ki je spremljal Miklavža. Starši so ga s izkoriščali, zato, da bi nas učili pridnosti in ubogljivosti. Saj veste, če si bil priden, je kaj prinesel, sicer pa ne in je namesto njega prišel Parkelj. Tako sva z bratrancem vselej nastavila škorenj pred vrata in čakala. In čeprav sva imela občutek, da sva pridna otroka, je vedno prišel tudi Parkelj in pred vrati lomastil z verigo. Ni bilo najbolj prijetno, v bistvu smo se ga otroci zelo bali.

Imate radi presenečenja?

Najbrž jih imamo vsi. Tista, prijetna presenečenja seveda. Obožujem trenutke pričakovanja, ko veš, da te čaka nekaj lepega, vendar ne veš kaj. In predvsem neizmerno cenim trud, ki ga nekdo vloži za to, da bi takšno presenečenje uspelo.

Kaj vam pomeni obdarovanje?

Sem med tistimi, ki raje obdarujejo, čeprav je oboje zelo prijetno. Ampak se mi zdi pomembno predvsem to, zakaj nekaj podarimo. Namreč prvi razlog mora biti, da nekoga osrečimo, presenetimo, se mu na ta način zahvalimo. Da mu podarimo nekaj, kar vemo, da si želi ali mu veliko pomeni. A za tako obdarovanje ni dovolj le, da poslušamo, ampak moramo predvsem slišati, kaj si kdo želi. Temu pa šele sledi občutek notranjega zadovoljstva ob tem dejanju.

Kateri je vaš najljubši praznik in kako ga najraje preživite?

To je gotovo Božič. Takrat se zbere družina in na božični večer, 24. decembra krasimo drevo, medtem kuhamo večerjo, poslušamo božično glasbo, klepetamo, jemo pecivo, ki ga spečejo babice. In po večerji pride še Božiček in nastavi darila pod smreko. In sin mu še vedno pripravi piškote in mleko, čeprav je že najstnik in se nasmeji ob svojem dejanju. Vrsto let sem na radiu, kjer sem bila zaposlena, vodila akcijo, kjer smo v decemberskem času pomagali družinam in posameznikom v stiski. In načeloma se je akcija zaključila prav 24. decembra. In potem sem s tem občutkom, da smo še komu polepšali Božič, odšla domov in zvečer sinu in družini pripovedovala, kako smo lahko srečni in hvaležni. Zdaj decembra sama peljem akcije, kjer s prijatelji pomagamo, Božič bi namreč moral biti za vse.

Kako ponavadi izročite darilo?

Vsako darilo je osebna stvar in vedno si vzamem čas in ga zavijem sama, posebej ob Božiču. Ob rojstnih dnevih in obletnicah mi to ponavadi ne uspe in uporabim tudi darilno vrečko ali zavijem v cvetličarno. Božič pa je drugačen. Papir naravne barve, rdeč trak, kak okrasek. Uživam, ko si vzamem čas za to.

Če bi lahko podarjali vrednote, katere bi najpogosteje izbrali?

Uh, prav v teh dneh sem sredi 21-dnevnega izziva, kjer v svojih videih ljudi pozivam k strpnosti, empatiji, sobivanju. Pozivam jih, da pogledajo dlje od svojega praga, preko ograje, k sosedu, starostniku, družini, sošolcu, prijatelju in vprašajo, kako lahko pomagajo. Menim, da je dovolj jamranja, jokanja in pritoževanja in je čas za dejanja. Majhna dejanja, ki delajo veliko razliko. Klepet s starostnikom, ki živi sam, nakup hrane za družino v stiski, iskanje doma za živali v zavetišču … In ljudje se odzivajo, pomagajo. Poslušajo in predvsem slišijo. Seveda ne vsi, a spodbuja me spoznanje, da smo še takšni, ki nam je mar za sočloveka.
Kar zadeva prijateljstvo, pa smo sicer dobri v sočustvovanju ob nesreči, precej manj pa nam gre od rok iskreno uživanje ob sreči nekoga drugega.

Če bi si lahko zaželeli karkoli, kaj bi to bilo?

Da bi se ljudje končno vprašali, kam gre ta svet?  Brez empatije, ljubezni, sočutja, odnosa do živih bitij. In spoznali, da so potrebne korenite spremembe. Da ohranimo življenje, da ga zagotovimo zanamcem, da se naučimo bivati v simbiozi z vsemi živimi bitji. Da bi bil ta naš planet končno enak za vse. In, da bi začeli pri sebi. Iluzorno, vem. A rekli ste, da si lahko zaželim karkoli.

Ali ob koncu leta naredite pregled ali kot rečemo – letno bilanco?

Tako, sama pri sebi. Ocenim, kaj je bilo dobro in kaj sem se naučila ob padcih. Kdo so ljudje, ki ostajajo na mojem vlaku, kateri so izstopili in kateri vstopili in zakaj. Kaj so pri prinsele nove izkušnje in kako jih bom uporabila v prihodnosti. In predvsem, s kom jo želim nadaljevati.

Kaj vam pomeni #drugdrugemudarilo?

Če povzamem: največje darilo, ki ga lahko damo drug drugemu je posvečen čas in iskrena komunikacija, ki pa pomeni tudi poslušati in slišati.


Sledite nam


RSS Ustavi se!

  • Ko se vse podre kot domine …
    Pred petimi leti, se mi je po ločitvi in dogovoru glede skrbništva sina, v zasebnem življenju ponovno nasmehnila sreča. Priznam, da nisem pričakovala, niti nisem iskala novega razmerja.
  • Pohvala da ljudem krila
    Letošnja akcija Ustavi se! je bila posvečena komunikaciji, ki je temelj kakovostnih odnosov. Velikokrat pozabljamo, kako pomemba je pri tem pohvala, zato so v Lidlu Slovenija interno nagradno aktivacijo zgradili okrog nje. Svoje zaposlene so povabili, da predlagajo sodelavke in sodelavce, ki skrbijo za dobro voljo v delovnem okolju in so vir pozitivne energije. Prejeli […]
  • Obljubili smo, da bodo prisluhnili, in smo.
    Vseslovenska javna pobuda Ustavi se!, ki je že tretje poletje opozarjala na posledice prehitrega tempa življenja, njihove vzroke in rešitve, se zaključuje. Letos so Slovence nagovorili s pozivoma: Ustavi se! … In povej. / In prisluhni. Tak slogan so izbrali, ker pogrešajo dvosmerno komunikacijo.
  • Manca Fekonja: Jazz me navdihuje in mi ustavi čas
    Manca Fekonja je stara 18 let in obiskuje 4. letnik gimnazije Ljubljana za Bežigradom. Že od malih nog je glasba njen način komuniciranja. To potrdijo tisti, ki jo poznajo in so skupaj z njo odraščali. Manca in glasba sta bila eno.
  • Na “ustavi se dnevu” v Celju
    V soboto smo se Dormeo Slovenija in ekipa Ustavi se! ustavili v Citycentru v Celju.