fbpx

Anja Petkovšek: Navadna delovka v tovarni

A.nja, A.nja pravi

Anja, ki piše ta članek, je na velikem križišču v svojem življenju. Ločitev, ki je taka kot vse. Polna bolečine, razočaranja in umazanih dejanj. Zdravstvene težave so pri meni kar velike, imela sem pljučno embolijo …, ampak se pobiram.

Na življenje gledam pozitivno, delam na sebi. To pomeni hoja v naravi, branje, uživanje s prijatelji, skratka vse, za kar prej ni bilo časa, oziroma je bilo vse drugo bolj pomembno kot to.

Trenutno sem v fazi selitve, kar je teoretično nov korak, nov list, nova cesta na moji poti.

Moški … pol leta nazaj bi rekla, nikoli več nobenega. Zdaj mi počasi manjka bližina moškega. Ne zaradi spolnosti, pogrešam objeme in toplino. Ponudba je zelo velika, nad čimer sem presenečena.

Moj videz – majhna debela, karakterno kar zakomplicirana.

Ugotovila sem, da če jim neposredno poveš “ni šans“, se ne ustavijo, še bolj norijo. Če pa rečeš, je vrsta, a te vpišem, so zadovoljni in dajo mir. Ko te vidijo, se trudijo z nasmeškom in pozornostjo. Vendar ne vejo, da je meni za zdaj to zadosti.

Anja je navadna delavka v tovarni, trenutno delam polovični delovni čas, kar mi odgovarja, ker trenutno ne zmorem fizično težkega dela, ki ga opravljam.

Rada kuham in s hrano razveseljujem sebe in druge.

O sebi bi lahko napisala roman, to je hitri povzetek mene.

Slika z božično kapo je iz dobrodelnega teka 3 km, ki je bil točno 3 mesece po moji bolezni, pretekla sem polovico, ampak ponosna, da ne znam opisati.


Sledite nam


RSS Ustavi se!

  • Ko se je zadeva že “pozabila”, sem oblečen v to majico prišel k pouku.
    Sem prof. umetnosti na srednji šoli. K nam se je vpisal fant (naj mu bo ime) Jon. Imel je široko paleto prilagoditev zaradi posebnih potreb. Tako je pri mojem predmetu tri mesece, kot zadnja tri leta v OŠ, samo sedel in ni ustvarjal. Nekako mi je le uspelo, da se je le lotil risbe roke. […]
  • Nataša Jeza Kotnik: Hej, Ti, kaj pa sreča?
    Njena velika želja je bila, da bi zjutraj brala. Če vstaneš uro prej in bereš, je to 365 ur dodatnega branja na leto. Če povprečno preberemo knjigo v enem tednu, to pomeni 52 knjig na leto. In se je začelo.
  • Alenka Resinovič REZA: Hej, Ti, kaj pa sreča?
    Ljudje smo socialna bitja in druženja, dotiki, nasmehi in ukvarjanje s tistimi, za katere nam je mar, bi morali biti na prvem mestu. Žal nam je v zadnjem času vse ...
  • “V redu je, vzemi!” – za natečaj
    Pri srcu me je pogrelo, pomahala sem fantu z novimi japonkami, ostalim razdelila še nekaj čokoladic in zapustila vas. Polna. Ljubezni, sreče, upanja.
  • Iza Sia Login: Hej, Ti, kaj pa sreča?
    V tem trenutku bi bila najbolj srečna če bi bili vsi ljudje sposobni aboslutne resnice glede trenutne svetovne situacije (tako mediji, strokovnjaki, politiki, poslovneži in ostali Zemjani) in bi s skupnimi močmi soustvarjali realnost in prihodnost.