fbpx

Avstralija – Lov na morskega zmaja

Novice

Še zadnji pregled potapljaške opreme, skok preko palube in zagrne me ledeno mrzla in temačna voda. Dna ne vidim in spuš- čam se kar na slepo. Čoln, ki ga premetavajo visoki valovi, je ostal nekje nad menoj. Vidljivost ni najboljša, a vendar kmalu zagledam zeleno preprogo visokih alg in morske trave, ki valovi v enakomernem […]

Še zadnji pregled potapljaške opreme, skok preko palube in zagrne me ledeno mrzla in temačna voda. Dna ne vidim in spuš- čam se kar na slepo. Čoln, ki ga premetavajo visoki valovi, je ostal nekje nad menoj. Vidljivost ni najboljša, a vendar kmalu zagledam zeleno preprogo visokih alg in morske trave, ki valovi v enakomernem ritmu. Kljub globini skoraj dvajsetih metrov je vpliv valov, ki se razbijajo ob granitnih pečinah, še vedno močan. Počutim se popolnoma nebogljenega in kot že tolikokrat prej in v povsem drugačnih okoliščinah se neprestano sprašujem: „Le kaj, za vraga, me je privleklo na ta konec sveta?“ Tokrat namreč vdiram v kraljestvo, ki pozna samo enega gospodarja – Velikega belega morskega psa.

Obale južne Avstralije že od nekdaj veljajo za lovišče tega najzloglasnejšega plenilca našega planeta, jaz pa sem si za potapljanje izbral še posebej nevarno območje, nepristopne čeri otoka Kangaroo Island, kjer živijo številne naselbine morskih levov in tjulnjev. Ti pa so glavna hrana belih morskih psov … Dno se približuje in na kolena pristanem v mehkih algah ter se ozrem okoli sebe. Valovi so z dna dvignili precej peska, a vendar je vidljivost boljša, kot se mi je zdelo s površja. Prvič se potapljam v hladnih vodah južne Avstralije in ko se ozrem proti odprtemu morju, se zavem, da me od Antarktike loči samo nekaj tisoč milj vodne gmote in prav nobenega kopna. Ledena voda mi to misel še dodatno podkrepi. Okoli mene plavajo ribe, ki jih nisem videl še nikoli in so še najbolj podobne nekak- šnim barvno umirjenim tropskim vrstam. Morske zvezde fantastičnih oblik in barv, nenavadni ježki in kozice, pisane spužve in neskončne poljane valujo- čih alg. Vse skupaj pa spominja na neukroč eno eksplozijo življenja v zelenih podtonih … Klečim na tleh in gledam okoli sebe – prav nič me ne mika, da bi se dvignil iz „varnega“ zavetja morske trave. Kar naenkrat s kotičkom očesa zagledam velikansko temno senco, ki se mi hitro približuje. No, pa smo tam … V glavi mi nehote zaigra glasba iz filma Žrelo, s katero smo se še malo prej dražili na čolnu in preganjali nelagodnosti zadnje pol ure plovbe. Ko panično obrnem glavo, mi je takoj vse jasno – radovedno me ogleduje kakih 300 kilogramov težak samec, morski lev. Približa se mi na dober meter, dvakrat obrne glavo z veliki, izbuljenimi očmi in kot puščica izgine v daljavo. No, treba se bo navaditi tudi na taka srečanja …

 

Več: Horizont

Fotografije: Arne Hodalič

Sledite nam

Najbolj brano

Oznake


Sledite nam


RSS Ustavi se!