fbpx

Bath: Georgijanska dolina uživanja, v kateri voda obljublja zdravje

Mesta, Toplice

Na južni konici Costwoworda se v dolini vijugavega Avona odpre z gozdom porastel amfiteater, kjer najdemo začetke Batha.

Če verjamemo legendi, je naselje ustanovil v 9. stoletju pred našim štetjem keltski kraljevič Bladud, oče Shakespearjevega kralja Leara.

Legenda o odkritju zdravilnega vrelca

Zdravilne vrelce je odkril po naključju, ko se je moral zaradi gobavosti hoditi na dnino, kot svinjski pastir. To je bila zanj sreča, kajti svinje v njegovi čredi je napadla kožna bolezen, ki pa je izginila, ko so se živali okopale v toplem vrelcu in povaljale v blatu. Kraljevič je želel še sam preizkusiti zdravilno moč vode, brž skočil v toplico, si privoščil blatno oblogo in prišel iz zdravilnega vrelca zdrav. Na kraju čudežnega ozdravljenja je pozneje kralj ukazal urediti kopališče, posvečeno keltskemu bogu Sulu.

Kopališče v Bathu

Takoj po rimski osvojitvi britanskega otoka v prvi polovici 1. stoletja so zdravilni vrelci pri Bathu, znani kot Aquae Sulis, pritegnili tudi nove gospodarje. Postopoma so zgradili precej velike kopališke stavbe, med njimi tudi s stebriščem obdano rimsko kopališče, ki spada med najosupljivejše rimske zgradbe v zahodni Evropi.

View this post on Instagram

Evening light illuminating @stmichaelswithout

A post shared by Chloe Moore (@chloemoore_photography) on

Bath, kot pomembno središče

V času po Rimljanih se je Bath razvil v pomembno versko središče z opatijsko cerkvijo. Edgar, prvi kralj Anglije, je bil tu okronan leta 973 v obredu, iz katerega izvira vse poznejše kronanjsko obredje angleških vladarjev. Sedanja opatijska cerkev sv. Petra in Pavla je bila zgrajena v 16. stoletju na prostoru, kjer sta nekoč vabili k službi božji saška in normanska cerkev. Oliverju Kingu, škofu Batha in Walesa, so se v sanjah prikazovali angeli, stopajoči po nebeški lestvi med nebom in zemljo, in zaslišal je besede: Stori, da bo oljka korenina kraljestva in da bo kralj zgradil cerkev.« Zato se je zavzel za zidanje opatijske cerkve. Škofov sanjski privid, upodobljen v kamnu, še zdaj krasi stolpiče na zahodnem pročelju.

Debata: Brighton ,Whitstable, Bath, Oxdord, Cambridge?

Angleško družabno zdravilišče

Mesto je za nekaj časa utonilo v pozabo, v 18. stoletju pa so se ga spet spomnili in ga spremenili v angleško družabno zdravilišče. Za izoblikovanje novega mesta so zaslužni trije možje. John Wood starejši je dal idejo za prezidavo mesta, Ralph Allen je dal na voljo gradivo iz sovjih kamnolomov, Richard (Beau) Nash pa je kot nekronani »kralj Batha« uvajal družbeno življenje v razvijajoče se zdravilišče.

Richard (Beau) Nash je z ulic pregnal nošenje mečev

Beau je imel najrajši vpadljiva, s čipkami in trakovi okrašena oblačila ter kazal očiten odpor do jahalnih škornjev, v katerih so takrat moški prihajali na sprejeme, vrh tega je z mestnih ulic pregnal nošenje mečev. Po njegovi zaslugi se je »dolina uživanja« razvila v najpomembnejše zbirališče odlične družbe zunaj Londona. Queen Square in King’s Cirkus sodita s pročelji, na katerih so razvrščeni jonski in korintski stebri, med mojstrovine Johna Wooda, ki se je navezoval na delo klasicističnega mojstra Andrea Palladia. Človeku se zazdi, da so tu rimski Kolosej preobrnili navznoter.

Royal Crescent, prva polmesečna obzidava mestne ulice

Po smrti genialnega arhitekta 1754 je njegovo usmeritev nadaljeval njegov sin. Ta je izpeljal sezidanje čudovitega Royal Crescenta, prvo polmesečasto obzidavo mestne ulice v Angliji. K zaživetju georgijanskega mesta so prispevali še drugi arhitekti, med njim Robert Adam, ki je zasnoval slikoviti most Pulteney Bride čez Avon, pri čemer ga je navdihnil firenški Ponte vecchio. Arhitekt Thomas Baldwin je prispeval črpališče Pump Room. Na tej vhodni zgradbi od rimskem kopališču je napis: »Med vsemi prvinami je voda najboljša.« O vrednosti vode se še zdaj lahko prepričajo obiskovalci od blizu in daleč.


Sledite nam


RSS Ustavi se!