Berlin je v časih Jugoslavije, za nas generacije »šestdeset i neke », veljal za najbolj obiska željno destinacijo, takoj za Amsterdamom. Berlin je zaradi svoje specifičnosti, delitve na vzhodni in zahodni del, kar vabil k obisku. Vsi, ki so ga obiskali, so se zadovoljni vračali in imeli polna usta hvale, predvsem zaradi izredno bogatega kulturnega dogajanja. Berlin je bil zanimiv, do podrtja zidu, tudi za veliko umetnikov. Želeli so predstaviti svoje umetnine, glasbo – zahtevni, zelo razgledani in avantgardni berlinski publiki. V času razcveta panka je bil Berlin gnezdo mladih, alternativnih skupin, ki so svoj izraz iskale preko vseh glasbenih izraznosti, takrat nove revolucionarne glasbene rock poetike. Tudi v Ljubljani so mladi fantje, navdušeni nad berlinsko kulturno sceno, svojo skupino poimenovali Berlinski zid.
V začetku 80-ih, je v Berlinu začel veljati, predvidevam mestni zakon, ki je po vzoru Holandije, določal pravila glede zapuščenih stavb v centru mesta. Veljalo je namreč, če lastnik v predpisanem obdobju ni poskrbel za vsebino in tehnično funkcionalnost stavbe, da lahko mladi brezplačno zasedejo stavbo in v njej organizirajo dogodke, koncerte, razstave in seveda v njem živijo. Dokler se lastnik ne pobriga in zadeve uredi, v skladu z mestnim urbanističnem načrtu. Take hiše so imenovali »sqwot« (skvot), prebivalce in ustvarjalce v njih pa »sqwoterji« (skvoterji). Beseda izhaja iz angleščine, ta pa iz stare francoščine, ki naj bi pomenila zasesti, prevzeti, se uležati na …
Film je postal kulten tudi zaradi odlične glasbe in deloma tudi odigrane vloge v filmu, takrat še manj poznanega glasbenika iz Avstralije Nick Cave-a. Scene so postavljene na tri najbolj prepoznavne točke v Berlinu: Državna knjižnica, Slavolok zmage in Berlinski zid. V času največje popularnosti filma, v letih 1987 in 1988, so v Berlinu omogočali organizirane oglede lokacij, uporabljenih pri snemanju.
Celo velika imena iz svetovne zgodovine, so zaznamovale mesto Berlin, recimo John F. Kennedey je v času svojega predsedovanja ZDA, obiskal Berlin in izrekel znamenite besede, ki naj bi pomenile: Jaz sem Berlinčan. “Ich Bin ein Berliner”. Vendar kroži zgodba, urbana legenda, da v Berlinskem narečju, uporabljajo besedo Berliner tudi za krof. Tako da je Kennedy zares izrekel »I Am a Jelly Donut« oziroma »Jaz sem krof«.
