fbpx

Bled – kjer navadni dnevi postanejo prazniki

Potopisi

Pravijo, da sta si ameriški zunanji minister Colin Powell in njegov ruski kolega Igor Ivanov pri izboru države, v kateri naj bi bilo prvo srečanje njunih novih predsednikov Georgea Busha ml. in Vladimirja Putina, pomagala na nenavaden način: zavrtela naj bi bila globus in ga nato na slepo ustavila.

Naša mlada država je bila tako 16. junija 2001 na očeh vsega sveta. Vodilna politika obeh velikih sil sta bila seveda osrednji osebnosti, tako mimogrede pa je bilo v svetovnih medijih kaj zaznati tudi o naših voditeljih in deželi, predvsem v zvezi z njenimi naravnimi lepotami.
Četudi je morebiti ta zgodba zares samo zgodba, ki jo je spravil v svet Igor Ivanov, da mu pač ne bi bilo treba pojasnjevati morebitnih zakulisnih okoliščin izbora, pa je po svoje vendarle značilna.

V politiki kraje pomembnih sestankov, zborov in konferenc izbirajo po merilih, med katerimi so naravne danosti bržčas v ozadju. Daleč bolj pomembni so logistični in varnostni premisleki, seveda pa tudi infrastruktura na kraju samem, saj visoka raven udeležencev pač terja tudi ustrezne standarde njihove namestitve in oskrbe.
Pri drugih dejavnostih in med nje gotovo kaže šteti tudi šport v njegovih najširših razsežnostih, pa že ni tako. Tam, kamor greš tekmovat ali pa se tudi samo razvedrit, sta lepota oz. naravna mikavnost kraja še kako pomembna.

V kraljestvu Triglava

Prav v tem pa je tista velika prednost Slovenije, spričo katere – ob številnih drugih pokazateljih – kajpak ni naključje, da tako pogosto gosti ne le velike športne prireditve in pomembne zbore, marveč postaja vse bolj tudi dežela aktivnega turizma, kot v novejšem času radi pravimo.

Pred nedavnim me je z ugotovitvijo te vrste presenetil Peter Krick, nekoč znan in uspešen tekmovalec v umetnostnem drsanju, zdaj pa vpliven sodelavec Mednarodne drsalne zveze (ISU). Ta si je pred leti izbrala Bled za prizorišče ene svojih najpomembnejših mladinskih prireditev – finala svetovnega pokala. Tako so k nam na Gorenjsko pripotovali najbolj obetavni privrženci umetnostnega drsanja z vsega sveta – od Japonske in Kitajske pa do Kanade in Evrope. Gost, ki je bil na tekmovanju tudi v vlogi nadzornika, je bil že po prvem dnevu poln hvale o organizaciji, kakovosti nastopov in tudi vzdušju, kar pa je – in prav to je poudarek, ki ga želim posebej izpostaviti – pripisoval tudi lepoti kraja oz. okolja.

“Dan, kakršen je bil današnji – sončen in mil, s tem prečudovitim pogledom na jezero, otok, grad in okoliške gore, enostavno mora v tekmovalcih sprožiti še dodatno energijo in povečati motivacijo …” 

Znameniti slovenski teniški trener Boris Breskvar, ki je mednarodni sloves dosegel v Nemčiji, kjer je bil prvi učitelj svetovnih zvezdnikov Borisa Beckerja in Steffi Graf, nato pa je dolga leta vodil še drugo nemško čudežno deklico Anke Huber, je v svojem prispevku analiziral to razsežnost. Med drugim je zapisal:

“Ne vem, kako je pri drugih, toda jaz vsako naravno okolje dojemam z očmi športnika. Lepota narave me sicer razvnema že sama po sebi, a jo vendarle takoj povezujem tudi s tem, kako bi bil vanjo lahko vpet šport. Tako tudi nenehno med seboj primerjam najrazličnejša tekmovališča in vadišča. Ko sem bil še aktiven teniški igralec, sem se v nekaterih arenah počutil bolje in drugod slabše. Tudi za rezultat to ni bilo nepomembno: kajpak sem imel rajši igrišča, na katerih sem zmagoval, a je lahko bilo tudi obratno, da sem na njih dosegal uspehe, ker sem se pač na njih bolje počutil. Moje kasnejše trenerske izkušnje so bile enake. Vnema mojih varovancev za vadbo je bila večja in iztržek treninga potemtakem neprimerljiv z drugimi tam, kjer jim je bilo zares všeč. In prav zato sem mnogo treningov in tečajev organiziral prav v Sloveniji in še posebej na Bledu. Ko sem se potem navdušil še za golf, pa je Bled sploh postal moja tako rekoč nepogrešljiva destinacija. Igrišče, kakršno je blejsko – s pogledom na Karavanke in značilno, prekrasno umeščenimi naravnimi igralnimi polji -, prav gotovo sodi med najlepša na svetu. To so po vrsti potrdili tudi moji številni znanci in prijatelji, ki sem jih pripeljal na Bled in so mu odtlej ostali zvesti prav tako kot jaz …”

Vsak obisk Bleda je praznik

Sprehajalne poti

Še posebej doživeto pa je te naše kraje – tudi s športno-rekreacijskega vidika – opisal prof. Drago Ulaga (1906-2000), starosta slovenskih športnih pedagogov, sploh prvi pri nas, ki si je na tem področju – v Berlinu – pridobil univerzitetno izobrazbo.

“Vsak obisk Bleda – poleti ali pozimi – tudi navadni dan spremeni v praznik,” je zapisal kot uvod v svoj zgodovinski zapis o tem alpskem biseru.

Že sredi 19. stoletja je Bled postal znan kot naravno zdravilišče. Švicarski higienik Arnold Rikli, ki je opozarjal na pomen sonca, svežega zraka, vode in vadbe za zdravje ljudi, tako je Bledu vtisnil poseben pečat. Tedaj sicer še niso poznali jogginga, v modi pa so bili sprehodi in gorske ture, niso pa zanemarjali tudi zdrave prehrane. Ko so po II. svetovni vojni nadaljevali tovrstna prizadevanja, so prvo trimsko stezo pri nas – na Bledu – poimenovali Riklijeva fitness promenada.”

Sledite nam

Prof. Ulaga je bil tudi dober poznavalec drugih športno-rekreacijskih središč po vsej Gorenjski. Na visoki planoti Pokljuki – idealnem terenu za smučarski tek (in v najnovejšem času biatlon) je deloval kot smučarski učitelj, prav tako pa tudi v Kranjski Gori, ki je z leti postajala prvi naslov alpskega smučanja.

Slovito dolino skakalnic v Planici na italijansko-avstrijsko-slovenski tromeji pa je vzljubil že od vsega začetka, ko so v zgodnjih tridesetih letih tam zgradili svoj dom člani osrednjega slovenskega športnega kluba Ilirije iz Ljubljane. Bil je tudi zraven, in sicer kot radijski reporter leta 1934, ko so prav tam postavili dotlej največjo smučarsko skakalnico na svetu sploh in so se na njej začele vrstiti rekordne daljave v smučarskih poletih, ki so postali nova različica skokov. Leta 1936 je bila v Planici prvič presežena znamka 100 m, leta 1994 pa tudi že 200 m, zdaj pa je svetovni rekord pri 225 m.

Priložnosti za telesno in miselno telovadbo

Vodni športi na blejskem jezeru

Gorenjska jezera (in deloma tudi reke) ponujajo možnosti za različne vodne športe – od plavanja prek kajakaštva do veslanja -, v katerem je Bled že od nekdaj tudi pomemben tekmovalni center. Blejske regate so tradicionalne vse od tridesetih let 20. stoletja, po II. svetovni vojni, še posebej v času slovenske samostojnosti, pa so tudi tekmovalni uspehi blejskih veslaških posadk postali pravi slovenski zaščitni znak.

V vitrinah blejskega kluba hranijo zmagovalne lovorike z vseh možnih ravni – od mladinskih do članskih, od državnih do olimpijskih. Iztok Čop je že več ko desetletje zastavonoša blejskih veslačev, bil je med drugim svetovni prvak v enojcu in z Luko Špikom olimpijski zmagovalec (Sydney 2000) v dvojnem dvojcu.

Drsanje v naravnem okolju je – zaradi milejših zim – v zadnjem času sicer manj na očeh, a se je kot šport in rekreacija pač preselilo v dvorane, ki jih je nekaj zraslo tudi na Gorenjskem. A predvsem zaradi hokeja na ledu, ki je tod najbolj priljubljena športna igra in na visoki mednarodni ravni.

Omeniti kaže tudi še športno letalstvo (s centrom v Lescah) in padalstvo, zelo razvito gorništvo in plezalstvo ter kajpak tudi lov in ribolov, ki sta v ‘kraljestvu Triglava’, najvišjega slovenskega vrha, mikavna ne le za domačine, marveč vse bolj tudi za turiste.

Zanimivo pa je, da je zlasti Bled že od nekdaj tudi središče miselnih športov – še posebej šaha in bridgea. Z organizacijo velikih šahovskih turnirjev že od leta 1931 naprej je kraj postal znan po vsem svetu, tradicija pa je obveljala vse do današnjih dni. 

Velika športna slavja (pa zbori in kongresi itd.) tudi sicer zaznamujejo te kraje in še posebej Bled, ki se je v navezi z drugimi slovenskimi pa bližnjimi italijanskimi ter avstrijskimi središči potegoval tudi že za zimske olimpijske igre. 


Sledite nam


RSS Ustavi se!