Glasovanje je zaključeno. Nagrajeni prispevki so:
Hvaležno zrem – Terme Lendava
Tisti dan – Terme Ptuj
Žarnica – Sava Hoteli Bled
Čudež – Terme 3000 Moravske Toplice
Vsem avtorjem se zahvaljujemo za prispevke, nagrajencem pa čestitamo in jim želimo lepo preživet vikend s Sava Hotels & Resorts.
Sendal93: Tisti dan
-12.12.2009 ali »Tist dan«.
Včasih se mu približam, podam izjemno butast komentar in se (najverjetneje) kmalu postrgam izpred njegove lobanje.
»A greš dans na koncert od Nietov in Big Foot Mame?«
»Pa ja… Sam nimam karte še. Zdej so pa ful drage.«
»Dej ti js prodam! K se mi itak ne da it…«
»Dobr, ti plačam k bo konc pouka.«
Čakam, da mi v roke porine kos papirja, a se to ne zgodi… Drek. Kaj naj zdaj s to preklemano karto? Ne da se mi spet pregovarjat z mami, naj me pelje in pride iskat, ker – valda – pri šestnajstih nimam izpita za avto.
Karto vneto poskušam prodati na spletu. Nič. Kličem okoli, če kdo rabi. Nihče… Očitno bom zaradi ferdamanega sošolca, ki ni kupil moje karte, čeprav je obljubil, pač odšla na ta koncert.
-12.12.2009 – 20.23 ali »Tist dan, ko te prvič zagledam«.
Na vso moč se izogibam znanim obrazom, vseeno na vsakem kvadratnem mikrometru srečam nekoga… S kotičkom očesa ujamem Aljažev pogled, zato se (jasno) ne morem več pretvarjati, da ga nisem opazila. Po krajšem dopisovanju se dogovoriva za »srečanje« pri vhodnih vratih. Dammit. Totalno nejevolno se odpravim tja, in takrat se zgodi –
oko nevarno trzne, ko uzre suhega rjavolasca z nenavadnim nasmehom in majhnimi, vendar prodornimi očmi. Nasmehnem se mu. On le potreplja Aljaža po ramenih in se izgubi v množici…
-31.12.2009 ali »Tist dan, ko te spoznam«.
Silvestrovo. Novo mesto – moje mesto – tudi na novega lejta dan! Bolj patriotska nebi mogla biti. Igrajo Dan D. Bolj patriotsko nebi moglo biti. Na novo leto nas pozdravi dež. In srečava se. Vedela sem, da boš tam… Spogledava se… Nekako veva, kaj se bo zgodilo. Kot vse veliko romance, se tudi ta začne v dežju…
-13.1.2010 ali »Tist dan, ko se dotakneva bistva«.
Nisem živčna. Ni mi slabo. Nisem prestrašena.
Najino prvo uradno srečanje – o.k. – date pač, poteka gladko. Sproščena sva. Poznava se od pamtiveka. Vse je preprosto, tako preprosto. Poljubi me.
In to vztrajno počne še nadaljna štiri leta. Skoraj pet!
-x.10.2014 ali »Tisti dan, ko se priplaziva k dnu«.
Serija z nama v glavnih vlogah se bliža h koncu.
Kljub vsemu, poleg lepih slik in neprecenljivih spominov, ostaneš. Slišim te v svojih besedah, vidim te v svojih navadah in odražam tvoj pogled na svet. Za vedno.
-13.1.2016 – »Tist dan, ko spoznam, zakaj«. Epilog
Kosilo – tako se je šest let obnilo. Povem ti vse – o pijani noči, o čistoči novega stanovanja, vse za nazaj, vse za naprej. In ti veš, da sva brezčasna. V nekem paralelnem svetu tvoja roka še vedno stiska mojo.
Povem ti več o rokah – moje so postale precej bolj delavne: veliko pišejo, veliko vadijo in… že nekaj časa držijo neko moško roko. Z njo hodijo na kosilo, spat in – živijo tudi z njo, veš?
Hvala, ker si me ves ta čas podpiral, bodril in mi pomagal.
Hvala, ker si kljub vsemu verjel vame – v mojo glasbo.
Hvala, ker si – ker si preprosto ti.
In hvaležna sem ti, ker si mi v tem fascinantnem spletu naključij pomagal najti njegovo roko.
Martina P.: Hvaležna
Hvaležno zrem:
Sledite nam
Najbolj brano
Oznake
#decembrska #drugdrugemudarilo #semjutranja Afrika Avstralija Avstralija, Oceanija Avstrija Azija Belgija Bled Brazilija družina Egipt Evropa Francija Grčija Hrvaška Indija Italija izlet Japonska Južna Amerika Kanada Kitajska morje Nemčija Nizozemska Norveška potovanje počitnice Rusija Severna Amerika Slovenija Srbija Srednji Vzhod Tajska Terme Terme Olimia Terme Tuhelj Velika Britanija Vlak Združene države Amerike Združeni arabski emirati Španija Švica-V morje spominov,
skritih v megli pod menoj.
-V vse ljubezni:
platonske, prave,
strastne,
in v one skrite…
-V vse težave-
dale so mi novih moči.
-V vse pohvale-
moj ego so včasih ponesle v višave.
-V starše-
dali so mi življenje
in mi pustili živeti.
-V otroke-
z njimi doživljam veselja,
upanje,
večno mladost.
Hvaležna sem!
Milan Novak: Žarnica
Pregori žarnica
in policist zahteva, da zadevo urediš. Takoj.
Vsaka takšna malenkost ti dvigne pokrov motorja, za katerega veš, da ne bo več dolgo zdržal. Znova se potopiš v motorno olje in ocenjuješ, ali res ni smotrneje zamenjati avta. Sanjaš o tej možnosti, zate nemožnosti. In veš, da ti ostane le lepa beseda, prošnja in molitev, naj še traja. Šteješ, če imaš za novo žarnico.
Poznaš miselni načrt svojih možganov in veš, da te bodo spet zapekle nerazumne obresti, ki jih moraš odplačevati, ker je nekdo spretno izkoristil tvojo stisko. In ti jo tako za nekaj let tudi podaljšal.
Ne veš, zakaj prenašaš vsakodnevno preklinjanje predpostavljenih, ki se hodijo praznit v tvojo pisarno. Ja, uživajo zagreniti dan še drugim. Sivočrna sluz se cedi s sten, ko odidejo. In potem ves dan dihaš ta plesniv zrak.
Ko uspeš odpreti domačo zarjavelo vrtno ograjo, te razveselijo rože. Ki pa so lepe le od daleč. Od blizu vidiš, da so jih zmaličili polži, nažrli so tvoj navdih, tvoj ponos. Nimaš kam pogledati vstran. Tvoja hiša ni tvoja, tega se vse bolj zavedaš. Zavedaš se, da dolgov ne boš nikoli poravnal, tujec v svoji hiši. Veš, dovolj bi bila polovica terjanega zneska v svežem denarju, upniki bi se takoj umaknili. Da, spet sanjaš.
Ne moreš oditi na sprehod. Pravzaprav težko premagaš sedem stopnic do vhodnih vrat. Pregled kolen doživiš najprej čez šest mesecev. Morda ne doživiš …
Gledaš fotografije izpred deset let in se čudiš, kako je mogoče z manj hrane zrediti se za petnajst kilogramov. Veš, da ne gre za čudež, a se s tem ne ukvarjaš preveč. Sam si, nikogar drugega ni, ki bi ti kaj očital.
Samost, ki se je zažrla v ostareli stenski opaž, začini vsako krompirjevo jed. Da, tudi iz radovednosti se trudiš ustvarjati. Nekaj slišiš, nekaj prebereš, nekaj si sam izmisliš. Krompir je zakon.
In potem pride. Vsak dan pride. Noč. Dolga, tiha, mračna, votla, temna, črna, težka kot svinec, polna slik in prikazni, polna praznine. Misel o žarnici, za katero moraš vrniti denar, te spočije.
In ponoči ne sanjaš.
Razmišljaš, zakaj ne ugasneš. Kot žarnica. Zakaj vsak dan znova vstaneš, morda skuhaš kavo in odideš v službo. Zakaj zjutraj enostavno ne obležiš in se prepustiš. Zakaj vztrajaš. Saj vidiš, da nezadržno toneš. Danes še imaš kavo. In elektriko.
Zakaj enostavno ne ugasneš.
Vera.
Upanje.
Niti ne veš v kaj. Morda v metulja, ki mu je uspelo preživeti gosenico in sedaj leti. Morda v škržata, ki se je uspel prebiti iz zemlje in zlesti iz hrošča. Morda prikliče samico in se tako tudi osmisli. Morda v lastovico, ki ždi na balkonski ograji in opazuje prazno gnezdo. Uspelo ji je, vsi mladi so odleteli.
Morda tudi tebi uspe.
Hvaležen za te misli se nasmehneš, tja nekam, v zgneteno množico skrbi. Verjameš, da bo tisti, komur je namenjeno, slišal.
Ne jutri. Že danes je novo upanje. Še žariš.
Franjo Frančič: Čudež
V življenje sem iskal nekakšen azil, samoten otok, samoten kraj, kjer bi se lahko skril pred ljudmi, pred dolgočasno rutino vsakdana, pred praznino in jalovostjo življenja, kraj, kjer bi dihal žameten zrak, v miru, ki bi valoval in me pomirjal. Morda je to utopično razmišljanje, a vendar upanje in hrepenenje je tista sila poleg ljubezni, ki daje smisel življenju.
V bistvu ni kaj reči, vstaneš in se kot avtomat odpraviš po ulici, srečuješ ljudi, niti pogleda ne dvigneš, hodiš vedno po isti poti do banke. Preoblečeš se, pozdraviš sodelavce in potem kot robot sedeš za bančno okence in delaš. Gibi so avtomatični, enako kot pri vožnji avtomobila, trudiš se, da si skoncentriran, da na narediš napake. Ko je službe konec, ne čutiš utrujenosti, morda neko votlo praznino, ko se po vedno enaki poti odpraviš proti domu.
Pozno popoldne, Jan se je vrnil iz službe. Doma ga čaka žena Andreja s poznim kosilom, ki je v bistvu zgodnja večerja in njun edini skupni obrok, miza je pogrnjena, Jan vstopi, si sleče plašč, se preobuje, pozdrav in sede za mizo, čaka, da ga postreže s testeninami in omako ter solato. Kmalu prisede tudi ona in skupaj jesta.
Ob delavnikih je tam okoli šeste ure kosilo na mizi, vse poteka po vnaprej pripravljene zaporedju. Z ženo se ne prepirava, skoraj se ne spomnim, da bi se kdaj. Gre za vajenost in utečenost, dogaja se, da velikokrat točno vem kaj bo rekla.
Je bilo v službi kaj posebnega?
Ne, ne vem na kaj misliš?
Pa saj ja vidiš kakšni časi so. Skoraj vsak dan rop, kriminal povsod.
Nič ne kaže, da nas bodo oropali, sicer pa imamo že dolgo varnostnike, kamere, v dveh minutah in pol od alarma bi bila policija pri nas.
To je v redu, samo se dogaja, saj ja gledaš televizijo,bereš časopise? Boš v soboto vseeno šel do obale k prijatelju? Obeta se dež in slabo vreme.
Ja, šel bom, lahko bi šla zraven, malo svežega zraka ti ne bi škodilo. Obenem bi končno rad videl ta njegov vikend, ki ga tako hvali. Sploh ne vem kdaj sem bil zadnjič na morju izven poletja? No, kdaj sva bila.
Tudi jaz ne vem. Morje mi ni bilo nikoli blizu, posebno poleti ne, ko je ubijajoča vročina. Morda ja, bi šal kdaj izven sezone na kakšne samotni otok.
Samo jaz bi vseeno še enkrat poskusila?
O bog, pa ja ne boš spet pričela s tem?! Sedemkrat sva šla, žal ni bilo uspeha, pa tudi v tvojih letih, saj ja veš kaj je rekla zdravnica?
Samo Ljuba je vseeno zanosila pri dvainštiridesetih! Petič je šla na epruveto in ji je uspelo. Prej je vsakič imela po dva, tri oplojene, pa ni obupala.
Samo to je prej izjema, kot pravilo. Ti se odloči, če greš te bom podprl, samo ne bi rad, da padeš znova v tisto grozljivo depresijo.
V depresiji sem itak. Ti pa na posvojitev niti pomisliti nočeš. Mislim, da je to najin zadnji vlak.
Pa ne gre zato, sama veš, da so pri nas čakalne vrste tja štiri, pet let. Tujina pa, ne moreva, kar nekaj tako, neodgovorno. Se bova še pogovorila, je prav?
V bistvu ni kaj reči, vstaneš in se kot avtomat odpraviš po ulici, srečuješ ljudi, niti pogleda ne dvigneš, hodiš vedno po isti poti do banke. Preoblečeš se, pozdraviš sodelavce in potem kot robot sedeš za bančno okence in delaš. Gibi so avtomatični, enako kot pri vožnji avtomobila, trudiš se, da si skoncentriran, da na narediš napake. Ko je službe konec, ne čutiš utrujenosti, morda neko votlo praznino, ko se po vedno enaki poti odpraviš proti domu.
V igri letnih časov zacvetele so češnje.
Rodil se je otrok.
Rojstvo je čudež.
