Pot skozi pampe proti San Juanu na zahodu Argentine je bila dolga, razočaranje pa toliko večje, saj na tisočkilometrski poti nisem opazil niti enega gauča, tolikokrat opevanega narodnega junaka. Mogoče je bila za to kriva noč, mogoče pa bo res, kar je o njih rekel Jorge Luis Borges, argentinski pisatelj: “Gaučo je mrtev, vendar še vedno živi v književnosti, ki jo je navdihnil za ljudi v mestih in v krvi slehernega Argentinca. Gauči so mit, so preteklost, so del argentinskega življenja in kulture.”

Tisto jutro, ko sem v San Juanu ves trd in premražen stopil z avtobusa, so se mi Andi zdeli tako tuji, hladni, skoraj zoprni. Pred menoj je bilo več kot 1000 kilometrov razbeljenega asfalta in odmaknjenih ter zaprašenih cest ter še več vprašanj in ugibanj o pokrajinah in ljudeh, ki so me čakali ob poti. Pred menoj se je namreč razprostiral košček sveta, ki velja za odmaknjen, izoliran in reven, dežela, kjer prevladujejo tradicionalnost življenjskih vrednot in navad, živopisna folklora in skoraj mistična religija, arheološka in paleontološka najdišča, neokrnjena narava, nedostopni parki predvsem pa prijazni in odprti ljudje.

Severozahodni del Argentine ali Noroeste Andino velja za najbolj “tradicionalni” predel druge največje dežele v Južni Ameriki. Odmaknjen je na rob zelenih in prostranih pamp, dežele legendarnih gaučev, in stisnjen pod zasnežene vrhove nedostopnih Andov, daleč stran od utečenih turističnih in popotniških poti. Najbrž se tudi zato o tamkajšnjih krajih ni nikoli kaj dosti govorilo, tako da so popotniki raje krenili do slapov Iguazu ali pa na jug do Patagonije. Kakšna škoda!

Skrivnostna Difunta Correa

Še isti dan sem se s starim avtobusom, kolikor je pač star povprečen, provincionalen argentinski avtobus, odpravil proti romarskemu kraju Diffunta Correa, ki po svojem nastanku in vsebini izstopa od drugih religioznih krajev tako v misterioznosti kot v arhitekturnem pogledu. Bilo je že pozno popoldne, ko smo z glavne ceste za San Agustin zavili proti nekakšni naselbini, nad katero se je na položnem griču neprijazno dvigal sodoben hotel. V Argentini so me vedno begale arhitekturne neskladnosti, Difunta Correa pa je tipičen primerek naselbine ali vasi, kjer podležejo vsi zakoni vsaj približne skladnosti. Lesene, razmajane barake na obrobju vasi, kjer prodajajo nabožne spominke, kaj malega za pod zob in ne preveč hladno pijačo, mogoče še najbolj sodijo v tako okolje. Nekako tipične, skoraj spokojne, brez nepotrebnega kiča in neonskih napisov. Bolj ko se bližamo »centru«, pa les zamenjuje beton, vedno več je kiča, kioski s hrano in pijačo so vedno redkejši, na koncu prevladujejo le še prodajalne s serijskimi, brezizraznimi religioznimi izdelki. Po krajšem oklevanju sem se skozi oblake prahu, ki jih je dvigal močan veter, le napotil proti gričem, da bi odkril skrivnost o Difunti Correi.

Majhni griči, ki so se leno dvigali nad naselbino, so bili posejani z maketami hiš različnih oblik, velikosti in barv. Izdelane so bile zelo natančno, od vrat in oken, ki so se odpirala in zapirala, do balkonskih ograj, streh in celo žlebov. Za trenutek sem obstal in se čudil mestu, ki je delovalo tako živo in resnično, kakor da bo zdaj zdaj nekdo odprl okno ter popoldanskim žarkom odprl pot v skrivnostno notranjost. Počasi sem stopal med njimi, skoraj potiho. Kakor bi se bal, da bom s svojo navzočnostjo koga zbudil. Čas popoldanske sieste se namreč še ni končal.

besedilo: Jože Balas

Več informacij preberite na spletni strani svetinljudje.si