Peter Iljič Čakovski

“Nedolgo potem ko je Čajkovski zložil bolj intimno, izrazito lirično glasbeno-scensko delo Jevgenij Onjegin, ki se je izkazalo za njegov najdaljnosežnejši donesek gledališki umetnosti, je luč sveta posijala na dodobra drugačno in dandanes manj poznano Devico Orleansko. /…/ ” Jan Ovnik

Devica Orleanska

“Večji del opere je Čajkovski napisal na daljšem popotovanju po Evropi, kamor ga je zvabila strastna želja po spremembi ustvarjalnega okolja. Z delom je začel 23. novembra 1878 v Firencah, nadaljeval v domovini vélike opere, v Parizu, nato v idilični letoviški vasici Clarens v Švici, ustvarjalni proces pa sklenil 23. avgusta 1879 po vrnitvi v Rusijo. Opera je bila torej, vključno z libretom, ki ga je Čajkovski po istoimenski Schillerjevi tragediji in še nekaterih drugih predlogah o legendarni Ivani Orleanski pripravil kar sam, v nastajanju natanko devet mesecev, ti pa so sovpadali z nadvse nesrečnim obdobjem skladateljevega življenja.” Jan Ovnik

Francija, začetek 15. stoletja.

V vasi Domrémy Thibaut Orleanski prepričuje svojo hčer Ivano, naj se poroči z Rajmondom, vendar ona predloga ne sprejme, saj verjame, da ji je Bog namenil drugačno poslanstvo. Begunci bežijo pred osvajalsko angleško vojsko. Ivana prerokuje smrt angleškega generala, vaščani pa v resničnost njene prerokbe dvomijo, vse dokler generalove smrti ne potrdi vojak, ki se ravnokar vrne iz Orléansa. Glas angela Ivani naroči, naj se odpravi v bitko proti sovražniku.

Datumi predstav in odlična igralska zasedba

Vitez Dunois prepričuje kralja, naj ukrepa proti Angležem, a ta ga zavrne, saj ni pripravljen zapustiti svoje družice Agnès Sorel. Umirajoči vojak Lauret prispe z novico, da se francoski vojski obeta nov poraz. Ko kralj že povsem obupa, pride nadškof in pove, da je neznano dekle vojsko popeljalo v zmago. Pred kralja pride Ivana, ki dvor navduši s svojo zgodbo o božanskem navdihu. Kralj jo imenuje za poveljnico francoske vojske.

Blizu bojišča Ivana premaga burgundskega viteza Lionela, ki se bori na strani Angležev, a se ga usmili in ga pusti pri življenju. Nehote se zaljubita. Ko pride Dunois, se mu Lionel preda in mu ponudi svojo pomoč v boju za Francijo.

Na trgu pred katedralo v Reimsu Thibaut prekine slovesnost kronanja in Ivano razglasi za čarovnico. Da bi rešil njeno dušo, je namreč pripravljen žrtvovati njeno telo. Ko Ivano vpraša, ali se ima za čisto in sveto, se ona ob misli na grešnost svoje ljubezni do Lionela ne zmore braniti. Nastane silovita nevihta, ki si jo vraževerna množica razlaga kot Božjo potrditev peklenske narave Ivaninega poslanstva. Množica se v grozi razbeži. K Ivani pride Lionel in jo želi odpeljati s seboj, a ga Ivana zavrne z očitkom, da je prav on pogubil njeno dušo.

Na trgu v Rouenu je Ivana Orleanska privezana na grmado. Ljudstvo jo sprva obtožuje čarovništva, pozneje pa se Ivana ljudem zasmili. Ogenj je prižgan.