fbpx

Djerba – neko poletje je bilo tako

Potopisi

Počitnice na Djerbi.

Ponedeljek

Budnica ob 2:30 uri zjutraj. Točno ob 3. uri zjutraj z mamo “štartava” proti Ljubljani. Pred Brnikom sva malo “zalutali”, a uspešno preštudiram zemljevid in naju orientiram proti Brniku. Ob 6.00 sva se še zadnjič javili domačim, ugasnili mobitele in pogumno vstopili v letalo. Polet je bil miren in je trajal 2 uri in 15 minut. Na Djerbi-letališču gneča. Ko sva končno prišli skozi carino, sta naju že čakala vodiča Miha in Davor ter naju napotila na minibus številka 57. Domačini so nama takoj priskočili na pomoč pri iskanju minibusa. Vožnja do hotela je trajala pol ure. Hotel-kot iz pravljice. Bivali sva v hotelu Diana Rimel Djerba. Takoj sva dobili pijačo ter ključ od najine sobe. Hotelski sluga nama je seveda odnesel potovalko do sobe. Šli sva za njim kot dve kraljici. Takoj sva šli na kosilo, nato pa v kopalke in na plažo.

Torek

Ob pol devetih zjutraj naju zbudi Pink. Hitro opraviva zajtrk, saj naju ob devetih že čaka vodič Davor. Razloži nama tekoče zadeve, naju seznani z izleti. Takoj sva se prijavili za saharo. Nato plavanje, malo lenarjenja, kosilo. Odločili sva se da greva na izlet v Djerbo explore. Ko stojiva pred hotelom, zagledava taxi in stopiva k njemu. Taksist nama takoj odpre vrata, sedeva se in se že peljemo. Vprašala sem samo sebe kam naju ta človek pelje, saj mu nisva nič povedali, ko se ustavi pred rampo hotela in nama pokaže na drug taxi. Vrata avtomobila se že odpirajo in že se peljemo. Brez varnostnih pasov, klima je naravna, okna čisto odprta. 5 minut in sva že tam. Tukaj je mala tržnica, vstopiva v eno trgovino, saj naju prijazen mladenič lepo povabi. Nato greva v muzej. Tam se že smejijo za pultom štirje mušketirji. Ko poveva, da sva iz Slovenije, se nama lepo nasmehnejo in že imava vodiča. Lepega mladeniča, ki me lepo opazuje. Njegova razlaga je kratka, a zelo zelo zanimiva. Peljal naju je gledat tudi berbersko hišo. Opazili sva lavando, in ko vodiču povem, da je to mamina najljubša rože, jo utrga in ji podari eno. Tudi meni jo podari. Pove nama še, da je njegova najljubša roža meta, ki smo jo tudi našli tam. Pokaže nama tudi kano, ki raste kot grm. Liste posušijo in zmeljejo v prah, kana. Naberem še neko rastlino, ki ima zelo močan, prijeten vonj, uporabljajo pa jo kot zdravilo in pri izdelavi parfumov. Že je ura 5 in čas za ogled farme krokodilov. Vodič gre seveda z nama. Farma je čudovita. Ogledali smo si krokodilja jajca, mladiče stare 1 mesec, veliki so približno 20 cm. In v vodi 400-500 krokodilov. Živijo približno 70 let, težki so do 1200 kg in dolgi do 6 metrov. Pojejo zelo malo – 2 kg mesa na teden. Njihova edina naloga je, da skrbijo za uravnavanje svoje telesne temperature. Tisti, ki imajo odprta usta, se hočejo segreti-v 15 minutah, če ust nimajo odprtih, se segrevajo do 2 uri. 1x na leto samice zakopljejo v pesek do 40 jajc, 40 cm globoko, 2-3 mesece. Vodič je imel na mobitelu zvok krokodiljih mladičev. In ko smo poslušali, so se krokodilje samice takoj odzvale in iskale mladiče. Samci mladiče jejo-mladiči se zato tako oglašajo, da jih matere lahko branijo. V času hranjenja jim mečejo cele piščančje prsovine, ki jih požrejo. Vroče je, privoščiva si vodo in se odpraviva proti cesti. Ustavi naju glasba-bobni, petje. Pet Tunizijcev – črni so bili kot noč in ena gospodična so imeli predstavo. Bilo je krasno. Žalostno je, da se mi je na fotoaparatu izpraznila baterija. Še obisk mojega mladeniča v trgovini. Jaz »uspešno« shandlam/zbarantam dve kameli za mešanje coctailov. Jutri naju bodo zbudili že ob petih zjutraj, saj greva v Saharo.

castle-1202697_960_720

Sreda

Zvoni telefon. Naredim 1 krog po postelji, da sploh pridem do telefona in dojamem zakaj zvoni. Ura je 5, treba bo vstati, greva v Saharo, še prej pa na zajtrk. Ob 6 sva že pred hotelom in čakava avtobus ter Davorja. Počasi od hotela do hotela se avtobus napolni z gosti iz drugih hotelov. Pot nas vodi do trajektne luke Ajim, kjer se vkrcamo na trajekt. Po 15 minutah vožnje smo na tleh Afriške celine. Delček poti se peljemo po glavno severnoafriški magistrali, ki vodi od Maroka do Egipta ter povezuje Atlantski in Indijski ocean. Ustavili smo se pred mestom Matmata, kjer je napis v stilu hollywood – Matmata. Tam smo naredili nekaj fotografi in se odpravili proti Tamezretu, kjer pripravljajo najboljši čaj v tem delu Tunizije-metin čaj z mandlji. Poskusili smo ga tudi mi in zares je odličen. Davor nam je povedal, da si v tukajšnji trgovini lahko kupimo turbane. Nato dolga vožnja do vrat sahare-Douza. Ko zagledaš tista bela vrata in za njimi neskončno Saharo (približno 8000 kvadratnih km) te kar stisne pri srcu in ne moreš verjeti, da si res tukaj, kjer si. Dobili smo halje in se napotili proti kamelam, ki so nas že čakale. Težko je opisati občutke, ko zajahaš kamelo in jahaš po puščavi. Mamina kamela se je držala kot važna učiteljica, moja pa je bila prava mala porednica. Celo pot je drezala v druge kamele, se čohala, jaz pa cvilila. Po 20 minutnem jahanju smo imeli postanek. Malo sva fotografirali, nabrali sva puščavski pesek in se zabavali na peščenih sipinah. Počasi smo odjezdili nazaj, vroče je bilo res peklensko, saharsko. Napili smo se vode, odvrgli obleke, poiskali fotografije, jih mastno plačali ter se odpeljali na kosilo v hotel Sun palm v Douzu. Po kosilu smo si ogledali nasade palm, Davor nam je spet malo predaval o palmah in dateljnih. Sledi kratka vožnja do tržnice v Douzu. Moje oči so švigale po trgovinah. Na žalost ga nisem našla. Kupili sva mošnjiček, ki ga izdelujejo in prodajajo le na tej tržnici. Komaj stopiva iz ene trgovine, naju že drugi trgovec povabi v svojo trgovino. Oblečen je bil v črne hlače, črno majico in črn turban. Po videzu je bil podoben piratu Sandokanu. Že sva v naslednji trgovini. V dveh trgovinah sva si samo hitro ogledali in nič kupili. V naslednji trgovini zagledave denarnice in začneva barantati. Začetna cena za vsako denarnico je bila 15 enot. Na koncu sva za to ceno dobili 2 denarnici. Nato vožnja do trajektne luke Jorf, kjer zapustimo celino in se vrnemo nazaj na otok Djerba. Davor nam govori cel čas vožnje. Naj bo, pripoveduje same zanimive stvari. Hoče nas naučiti nekaj arabskih besed. Prvive zapustiva avtobus. Ura je že skoraj pol 10 zvečer, greva direktno na večerjo, tuširanje spanje.

Četrtek

Zbudiva se malo pred 9 uro. Zajtrk, plaža, valovi. Uživava v plavanju, valovih, soncu. Težko opišeš z besedami kakšne barve sploh je morje. Preliva se v modro zelenih peščenih odtenkih. Po kosilu sva se srečali z Mihom in se zmenili za izlet z gusarsko ladjo na otok flamingov, ki bo v soboto. Šli sva spet na plažo in do pozne ure uživale v morju. Večerja, sprehod, spanje.

Petek

Rana ura, zlata ura. Medtem ko 1 uro prihajam k sebi mama že plava v morju. Zajtrk, taxi, Midoun. Zaženeva se v prvo trgovino, kjer so fiksne cene. Mama si takoj v prvi trgovini kupi usnjene čevlje. Sprehajava se od trgovine do trgovine, vmes naju zabavajo ulični prodajalci. Taxi, plaža, kosilo, plaža. Mami že od začetka počitnic sitnarim za padalo. Mama se končno opogumi in se odloči da bova šli na padalo.

Sobota

Zajtrk, danes naju čaka izlet na otok flamingov z gusarsko ladjo. Včasih, glede na plimovanje je tudi polotok. 8.25 naju pobere avtobus. Peljemo se v Houmt Souk in se vkrcamo na gusarsko ladjo -Carthage-. Kar stisne me pri srcu, ob pogledu na gusarje, ki se vzpenjajo in plezajo po vrveh – spremlja jih glasba (maturantski ples). Do otoka plovemo eno uro. Vmes nas zabavajo gusarji. Težko je opisati, najlepše je to doživeti. Pristanemo na otoku (flamingov tukaj ni, če imaš srečo jih v daljavi opaziš v zimskem času). Ena ladja je zaradi nizkega morja celo nasedla. Mi nismo. Pesek, pesek, morje, neskončna modrina. Obala in morje je tukaj čudovito. Imamo 2 uri časa za kopanje. Kopanje….užitek. Jaz še malo lenarim, mama pa se sploh ne uleže. Nabira školjke in se namaka v toplem in turkiznem morju. Ob 12.00 gremo na kosilo, ki so ga medtem pripravili gusarji. Kosilo je pripravljeno v velikem šotoru. Lepo je. 1 2 3 in že jemo. Res so spretni, znajo delati. Vmes nas zabava Momo, ki je tunizijski Jurij Zrnec (lejga unga tamle gre). Mi od smeha komaj jemo. Ve za Drnovška, datum kdaj je umrl, še za njegovega psa ve, za Janšo in njegovo Urško… prične recitirati Prešernovo – “od nekdaj lepe so ljubljanke slovele al lepše od Urške bilo ni nobene”. Hudomušno se nasmehne – Prešeren je bil največji slovenski pesnik. Prikažejo nam še tri skeče na temo kako se obnašajo Italijan, Nemec in Francoz, ko pridejo na dopust na Djerbo. Nasmejali smo se do solz. Na koncu še klepet z Momojem, vpiševa se tudi v njegovo slovensko knjigo vtisov. Na ladji za spomin kupiva rutice z gusarskim motivom. Plaža, plavanje, lenarjenje do večerje, kratek sprehod in lahko noč.

Nedelja

Danes prva odprem oči. 8.30 je že ura. Ups, hitro na zajtrk in plaža. Malo me že daje depresija. Mama me tolaži:”tukaj in sedaj” to je pomembno. Morje je danes mirno, prijetno. Ob 12.30 uri se srečava na recepciji z Davorjem, ki nama posreduje informacije o jutrišnjem odhodu. Bujenje bo ob pol 3 zjutraj. Ob 3.15 naju bo čakal avtobus, ki naju bo odpeljal do letališča. Kosilo, zbereva in kupiva še nekaj fotografij. Kopanje, lenarjenje. Mama je pridna, saj piše, jaz pa berem knjigo. Tukaj in sedaj. Po večerji odlašava s pakiranjem dokler se le da. Pakirati začneva šele ob 22.00. Prtljage je očitno preveč.

Ponedeljek

Bujenje ob 2.30. Mama sploh ni zatisnila očesa, jaz pa sem sladko zaspala za par ur. Dvignem slušalko. Yes, Thank You, Merci… Še zadnja pot mimo bazena do recepcije, kjer se odjaviva in greva v jedilnico na zajtrk. Spijeva samo skodelico vroče čokolade in kavico. Depresija je že na pohodu, kot tudi avtobus pred hotelom. Do letališča se vozimo brez besed. Mama si me niti ne upa pogledati saj ve, da težko zapuščam Djerbo. Zdaj več nisem sama, zdaj sva že dve, saj je tudi njej težko pri srcu. Res sva v prejšnjem življenju živeli v Afriki in vedno si bom želela, da bi se vrnila nazaj. Let je potekal mirno in brez težav.

Po 2 urah in 25 minutah smo že bili nazaj na letališču Jožeta Pučnika Ljubljana. Preostala nama je le še pot nazaj v Prekmurje.


Sledite nam


RSS Ustavi se!

  • Obljubili smo, da bodo prisluhnili, in smo.
    Vseslovenska javna pobuda Ustavi se!, ki je že tretje poletje opozarjala na posledice prehitrega tempa življenja, njihove vzroke in rešitve, se zaključuje. Letos so Slovence nagovorili s pozivoma: Ustavi se! … In povej. / In prisluhni. Tak slogan so izbrali, ker pogrešajo dvosmerno komunikacijo.
  • Manca Fekonja: Jazz me navdihuje in mi ustavi čas
    Manca Fekonja je stara 18 let in obiskuje 4. letnik gimnazije Ljubljana za Bežigradom. Že od malih nog je glasba njen način komuniciranja. To potrdijo tisti, ki jo poznajo in so skupaj z njo odraščali. Manca in glasba sta bila eno.
  • Na “ustavi se dnevu” v Celju
    V soboto smo se Dormeo Slovenija in ekipa Ustavi se! ustavili v Citycentru v Celju.
  • Zaveza Sloveniji: prostor za odprto komunikacijo
    Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je podprlo javno pobudo, saj pristna in odprta komunikacija v praksi pomeni pogoje za uresničevanje strateških usmeritev ministrstva in Vlade pri uresničevanju svojih ciljev.
  • Kako utišati glas notranjega kritika
    Vsi imamo notranjega kritika. To je glas znotraj nas, ki nam šepeta, da nismo dovolj pametni, močni, sposobni, talentirani, privlačni, izobraženi. S tem prebuja dvom in nezaupanje v naše moči in sposobnosti. Del nas je prepričan, da nas ta glas varuje, zato mu verjamemo. Vendar notranjega kritika lahko tudi utišamo!