fbpx

Dvanajst volčjih noči – od 24. decembra do 6. januarja

D.ecembrska

“Dvanajstih volčjih noči” je postalo “sveto dvanajsterodnevje”, a prastari strah je ostal.

V tesnobnih dneh, ki so dobili ime “dvanajst volčjih noči” in so trajali od 24. decembra do 6. januarja, je naša dežela trepetala pred skrivnostnimi bitji, ki so prihajala iz pradavnine in v mrzlih zimskih nočeh s hruščem in truščem vršala preko vasi, gozdov, gora. Po Koroškem je v teh dneh “ponočni mož” gonil svoj “divji lov”, Pehtra baba, ki so ji rekli tudi Pehta je zapustila svoje bivališče v gorski duplini in strašila po Gorenjski, Koroški in po Kranjskem.  V gorskih votlinah je kuhala babje pšeno, ki  ga je z močnim vetrom metala ljudem v obraz. Svoj praznik ima na pernathi,  to je 5. januarja. V Tržiču se je imenovala Zlata baba.

Dnevi pred koncem leta

Prisluškovali so njenemu prihodu osem dni pred in osem dni po Novem letu.

Na Pohorju je tedaj gospodaril šent, ki je “prišental k hiši” odpeljal tiste ljudi, ki si jih je izbral in jih spremenil v volkove.

Nevarna je bila tudi “divja jaga“. Na Gorenjskem in Koroškem jo je sestavljala tropa psov, ki jih je šepasti lovec podil po nebu. Divje jage sicer nihče ni videl, a mnogo so jo slišali. Kadar se je bližala, je bilo slišati hrup, lajanje psov, mijavkanje mačk in vmes človeške glasove. Tisti, ki je slišal divjo jago, je moral hitro stopiti s poti in poiskati kak s križem zaznamovan štor. Če takega štora ni bilo v bližini je moral leči na tla z obrazom proti zemlji v levi tir zvožene poti in mirovati.

Lahko bi se mu zgodilo nekaj podobnega, kot nekemu fantu iz Podvolovljeka v v Solčavskih planinah: “Nekega dne je zaslišal divjo jago. Skočil je s poti, a prepozno. Divji lovec mu je zapičil sekiro v glavo. Celo leto je nesrečni fant trpel hude bolečine v glavi, ob letu pa je odšel na isto mesto v gozdu. Divji lovec je isti večer in isto uro kot pred letom dni prišel mimo s svojo hrupno družbo. Izdrl je fantu sekiro iz glave in zdravje se mu je povrnilo.”

V času zimskega kresa, v najdaljši noči leta, je umrlo staro sonce Svarog in rodilo se je mlado sonce Svarožič, ki bo odrešilo zemljo pred zimsko otrplostjo. Poganski Svoržič, je v krščanski dobi postal Božič – mladi bog, “dvanajstih volčjih noči” je postalo “sveto dvanajsterodnevje”, a prastari strah je ostal. Zla poganska bitja niso prenehala s svojimi obiski, le njihovo število se je povečalo z vragi in čarovnicami, ki so na svojih metlah vršale po zimskem nebu.

Vir: Slovenske pesmi, šege in panjske končnice, Dušica Kunaver


Sledite nam


RSS Ustavi se!