fbpx

Evergreen

Kultura

V SNG Opera na predstavo Evergreen.

Mit o Orfeju, ki je z močjo glasbe nagovarjal bogove, je že več stoletij eden največjih mitov. Glasbeniki na ladji Titanik, ki so do zadnjega trenutka igrali in z glasbo morda pomagali več kot 2000 dušam na utapljajočem se parniku, pa so postali globalni mit našega časa.

Predstava Evergreen je inspirirana z velikim trenutkom, ko je transcendentna narava glasbe opravila s pritiskom brezbrižne usode. Glasbeniki so v trenutku soočanja z neizogibno smrtjo pod najbolj zahtevnimi pogoji igrali na gigantski mehanski strukturi, ki se je hrupno rušila, ko jo je požiral besneči, brezkompromisni ocean.

Njihova glasba je tako postala način prevzemanja nadzora sredi kaosa in sredi neznanega; ohranjala je upanje in zaobjemala tisto neizogibno – smrt. To je bila ekstremna preizkušnja, način, kako prevarati smrt, čeprav samo za nekaj trenutkov. Za te glasbenike je bila glasba zakrament, ki ga je v kratkem izpolnila smrt. Bila je vrhunec slovesnosti. Ljudje iščemo take trenutke vznesenosti, iščemo izkušnjo transcendentnega, nekaj, kar nas globoko gane, in za trenutek presežemo svoje meje. V takšnih trenutkih se nam zdi, kot da živimo polneje kot po navadi, potisnemo stvari do roba in se vživimo v vse človeštvo. Poslednje minute igranja teh glasbenikov so emblem tega, kar glasba je: duhovna vez s tistim večjim od nas in medsebojna človeška povezanost.
Koncept zgodbe o glasbenikih je vznemirljiv, vendar se ga predstava dotika ohlapno. Dogajanje okoli glasbenikov je kot prosojna zavesa, izza katere gledalec sicer spremlja dogajanje na Titaniku, zavedajoč se, da to nista »pravi čas in prostor« dogajanja.

Evergreen skuša skozi glasbo ujeti izgubljene trenutke v času, intimna čustva/zvoke tistih končnih sekund, grozo, pozabo, plemenitost, pogum, strah, vero, skrivnostno moč glasbe … in zvoku podariti moč nesmrtnosti. Zvoki nosijo svojo pripoved o tem, kaj se zgodi z glasbo, ko drsi skozi podmorsko gostoto in ustvarja nove akustične kvalitete. Vera in lepota zvenita skozi glasbo, kot je morda zvenela glasba v nezaslišanih trenutkih pritiska, v tej nepričakovani človeški drami, v tej širni, valujoči temi.

17_dst_7853
O glasbi

Evergreen je delo odprte forme, evokativna glasbena metakompozicija. Je neke vrste melanholična fantazija, zamišljena kot prostor za improvizacijo znotraj določenega okvirja. Metakompozicija Evergreen se giblje v zvočnem polju od romantičnih napevov, meditativnih prehodov in močnih krikov do globokih zvočnih zevanj ali krhkih zvočnih motenj. Glasbeni nabor je interpretacija idejnega koncepta predstave in ne predstavitev neke realnosti ali zgodbe; izbor glasbe odpira perspektive in pripravi (scenografsko ali dramaturško) polje za odprto imaginacijo poslušalcev/gledalcev.

Izbrane kompozicije so dela za različne zasedbe: od komorne vokalne glasbe do velikih vokalno-inštrumentalnih del, od solističnih miniatur do del odprte forme. Pomemben del predstave je dinamična zvočna dramaturgija, ustvarjena skozi kreativno oblikovanje zvoka ter skozi soredje različnih ekspresij: od globoko sakralnih zborovih meditacij, bravuroznih solističnih arij, sodobne glasbe do prepoznavnih vokalno-inštrumentalnih pasusov.

V predstavi ni arij kot ekspresivnih oziroma emocionalnih komentarjev in tudi ni recitativov kot dramskega dogajanja v smislu podajanje vsebine. Tudi vloga zbora ni harmonizirana skupnost, ki deluje naproti posameznikom. Delo nima libreta v klasičnem smislu, saj ne želimo refleksije, ki jo glasba prinaša, vezati na materialnost besede in besede razumeti kot orodje ali sredstvo za čutenje in še manj za razumevanje. Beseda zato stopa v polje čiste zvočnosti.
Evergreen vključuje tudi tehnično posredovanje glasbe (predvajani posnetki, ozvočenje), ki prinaša drugačno pot glasbene komunikacije. Glasba se zliva iz drugih virov, usmerja pozornost zdaj v eno zdaj v drugo smer, delokalizira izvor zvočnih elementov in prinaša manj neposreden dostop zvoka do poslušalca.


Sledite nam


RSS Ustavi se!

  • [SLIKOVITO] s Tomom Vebrom
    Tom Veber, svobodni umetnik in kulturni delavec pravi: "Izčrpan sem, zmeraj težje najdem ravnovesje med delom in prostim časom. Kot svoboden umetnik je moje delo, in posledično s tem povezan zaslužek, velikokrat podvrženo negotovosti."
  • [SLIKOVITO] z Lidijo Bašič Jančar: Ko imamo vsega dovolj, …
    Ko imamo vsega dovolj, bi se najraje skrili v mišjo luknjo.
  • [SLIKOVITO] z Nomi Hrast
    »Poženem kolo ravnovesja in se poiščem v dnevih, ki prihajajo.« To je misel izpod peresa Andreja H. Štruca, ena izmed mnogih, ki v zadnjih mesecih krasijo Maribor.
  • Ni vsa lokalna hrana ekološka
    Toliko kolikor je ljudi, toliko je različnih načinov prehranjevanja, različnih okusov, različnih odtenkov barv na krožnikih. Nekateri se oskrbujejo s hrano iz slovenskih kmetij, določeni pazijo, da te kmetije hrano pridelujejo na izključno ekološki način. Drugi spet kupujejo hrano v trgovini in posegajo večinoma po predelanih živilih slovenskih blagovnih znamk, tretjim pa je vseeno, od […]
  • SLIKOVITO z Lidijo Bašič Jančar – Kako vzljubiti neljuba čustva?
    Vemo, da imajo čustva svoj pomen. Nesmiselno bi bilo, da bi določeno čustvo, ki nam ni ljubo, želeli izničiti. Neljuba čustva nam predstavljajo določeno breme, s katerim težko shajamo. Izziv je morda prav v tem, da poskušamo čustvom ZAUPATI, da vstopajo oz. se pojavijo prav z določenim namenom in da se nikoli ne pojavijo brez […]