fbpx

Evergreen

Kultura

V SNG Opera na predstavo Evergreen.

Mit o Orfeju, ki je z močjo glasbe nagovarjal bogove, je že več stoletij eden največjih mitov. Glasbeniki na ladji Titanik, ki so do zadnjega trenutka igrali in z glasbo morda pomagali več kot 2000 dušam na utapljajočem se parniku, pa so postali globalni mit našega časa.

Predstava Evergreen je inspirirana z velikim trenutkom, ko je transcendentna narava glasbe opravila s pritiskom brezbrižne usode. Glasbeniki so v trenutku soočanja z neizogibno smrtjo pod najbolj zahtevnimi pogoji igrali na gigantski mehanski strukturi, ki se je hrupno rušila, ko jo je požiral besneči, brezkompromisni ocean.

Njihova glasba je tako postala način prevzemanja nadzora sredi kaosa in sredi neznanega; ohranjala je upanje in zaobjemala tisto neizogibno – smrt. To je bila ekstremna preizkušnja, način, kako prevarati smrt, čeprav samo za nekaj trenutkov. Za te glasbenike je bila glasba zakrament, ki ga je v kratkem izpolnila smrt. Bila je vrhunec slovesnosti. Ljudje iščemo take trenutke vznesenosti, iščemo izkušnjo transcendentnega, nekaj, kar nas globoko gane, in za trenutek presežemo svoje meje. V takšnih trenutkih se nam zdi, kot da živimo polneje kot po navadi, potisnemo stvari do roba in se vživimo v vse človeštvo. Poslednje minute igranja teh glasbenikov so emblem tega, kar glasba je: duhovna vez s tistim večjim od nas in medsebojna človeška povezanost.
Koncept zgodbe o glasbenikih je vznemirljiv, vendar se ga predstava dotika ohlapno. Dogajanje okoli glasbenikov je kot prosojna zavesa, izza katere gledalec sicer spremlja dogajanje na Titaniku, zavedajoč se, da to nista »pravi čas in prostor« dogajanja.

Evergreen skuša skozi glasbo ujeti izgubljene trenutke v času, intimna čustva/zvoke tistih končnih sekund, grozo, pozabo, plemenitost, pogum, strah, vero, skrivnostno moč glasbe … in zvoku podariti moč nesmrtnosti. Zvoki nosijo svojo pripoved o tem, kaj se zgodi z glasbo, ko drsi skozi podmorsko gostoto in ustvarja nove akustične kvalitete. Vera in lepota zvenita skozi glasbo, kot je morda zvenela glasba v nezaslišanih trenutkih pritiska, v tej nepričakovani človeški drami, v tej širni, valujoči temi.

17_dst_7853
O glasbi

Evergreen je delo odprte forme, evokativna glasbena metakompozicija. Je neke vrste melanholična fantazija, zamišljena kot prostor za improvizacijo znotraj določenega okvirja. Metakompozicija Evergreen se giblje v zvočnem polju od romantičnih napevov, meditativnih prehodov in močnih krikov do globokih zvočnih zevanj ali krhkih zvočnih motenj. Glasbeni nabor je interpretacija idejnega koncepta predstave in ne predstavitev neke realnosti ali zgodbe; izbor glasbe odpira perspektive in pripravi (scenografsko ali dramaturško) polje za odprto imaginacijo poslušalcev/gledalcev.

Izbrane kompozicije so dela za različne zasedbe: od komorne vokalne glasbe do velikih vokalno-inštrumentalnih del, od solističnih miniatur do del odprte forme. Pomemben del predstave je dinamična zvočna dramaturgija, ustvarjena skozi kreativno oblikovanje zvoka ter skozi soredje različnih ekspresij: od globoko sakralnih zborovih meditacij, bravuroznih solističnih arij, sodobne glasbe do prepoznavnih vokalno-inštrumentalnih pasusov.

V predstavi ni arij kot ekspresivnih oziroma emocionalnih komentarjev in tudi ni recitativov kot dramskega dogajanja v smislu podajanje vsebine. Tudi vloga zbora ni harmonizirana skupnost, ki deluje naproti posameznikom. Delo nima libreta v klasičnem smislu, saj ne želimo refleksije, ki jo glasba prinaša, vezati na materialnost besede in besede razumeti kot orodje ali sredstvo za čutenje in še manj za razumevanje. Beseda zato stopa v polje čiste zvočnosti.
Evergreen vključuje tudi tehnično posredovanje glasbe (predvajani posnetki, ozvočenje), ki prinaša drugačno pot glasbene komunikacije. Glasba se zliva iz drugih virov, usmerja pozornost zdaj v eno zdaj v drugo smer, delokalizira izvor zvočnih elementov in prinaša manj neposreden dostop zvoka do poslušalca.


Sledite nam


RSS Ustavi se!

  • Obljubili smo, da bodo prisluhnili, in smo.
    Vseslovenska javna pobuda Ustavi se!, ki je že tretje poletje opozarjala na posledice prehitrega tempa življenja, njihove vzroke in rešitve, se zaključuje. Letos so Slovence nagovorili s pozivoma: Ustavi se! … In povej. / In prisluhni. Tak slogan so izbrali, ker pogrešajo dvosmerno komunikacijo.
  • Manca Fekonja: Jazz me navdihuje in mi ustavi čas
    Manca Fekonja je stara 18 let in obiskuje 4. letnik gimnazije Ljubljana za Bežigradom. Že od malih nog je glasba njen način komuniciranja. To potrdijo tisti, ki jo poznajo in so skupaj z njo odraščali. Manca in glasba sta bila eno.
  • Na “ustavi se dnevu” v Celju
    V soboto smo se Dormeo Slovenija in ekipa Ustavi se! ustavili v Citycentru v Celju.
  • Zaveza Sloveniji: prostor za odprto komunikacijo
    Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je podprlo javno pobudo, saj pristna in odprta komunikacija v praksi pomeni pogoje za uresničevanje strateških usmeritev ministrstva in Vlade pri uresničevanju svojih ciljev.
  • Kako utišati glas notranjega kritika
    Vsi imamo notranjega kritika. To je glas znotraj nas, ki nam šepeta, da nismo dovolj pametni, močni, sposobni, talentirani, privlačni, izobraženi. S tem prebuja dvom in nezaupanje v naše moči in sposobnosti. Del nas je prepričan, da nas ta glas varuje, zato mu verjamemo. Vendar notranjega kritika lahko tudi utišamo!