fbpx

V Bogoti sem bila, nekaj mesecev

Potopisi

Kot marsikateri študent sem tudi sama sanjala in še vedno sanjam o potovanjih, odkrivanjih novih dežel, verstev, kultur, ljudi, drugačnega načina življenja.

Sanjam o Avstraliji, dežela tisočerih priložnosti, dobrega zaslužka, prijaznih ljudi in pacifiškega sonca. Vem kam se moram obrniti, IAESTE, študentsko društvo za izmenjavo prakse po skoraj celem svetu. December zadnji rok prijave, januar trenutek resnice… le kaj sem dobila, kam grem, Sydney, Melburne… kakšen ranč tisoče kilometrov od »civilizacije«, samo jaz nekaj kavbojev, konji in tisoče glav živine… filmsko… Resničnost: odgovor je Nemčija ali Kolumbija…. Hmmm, lahko izbiram: Nemčija, (been there seen that) ali pa Kolumbija, Bogota, Chia, CIAA (Centro de Investigaciones y Accesores Agricultores) Universidada Jorge Tadeo Lozano?

Kolumbija? Droge, umori, gverilci

Ekvator, latinsko ameriški temperament, izziv.
Itak Kolumbija, ni kaj za razmišljati.
Sestra navdušena, brat niti prav ne ve za kaj se gre, mama se drži za glavo, očetu niti do zadnjega ne upam povedati. Ko mu končno povem, reče samo: »Deca moji, pa kaj res nimate nič v glavi?« Vso nerganje in prepričevanje…. Ne pomaga nič… Odločila sem se.

V tednih priprave pride domov vsak dan z drugo zgodbo, zakaj naj ne bi šla. »Mi je povedal ta, da tam ni nobenih človekovih pravic, mi je povedal oni, da so tam same ugrabitve, sem slišal od tega, da je svak od prijatelja, od sestre od kolegice od njene tete rekel…«

Prijatelji so bili navdušeni, tam boš sigurno žvečila kokine liste, baje se kar na ulici prodajajo, pa najboljša in najbolj poceni koka, pa travca…

Pa vseeno itak se že odločila: »GREM, KAR TE NE UBIJE TE NAREDI MOČNEJŠEGA!«

Po urejenih zadevah, kot viza, poslavljanje, cepljenja, pakiranje ter iskanje najcenejše letalske karte… napoči 26. oktober 2004. Solznih oči se poslovim od brata in sestre ter kasneje od očeta in mame na dunajskem letališču. Let do Londona in končno naprej do neznane Kolumbije. Udobno letalo, dobra hrana, dobri filmi, veliko pričakovanje, ter gromozanski cmok v želodcu.
Z glavno sekretarko IAESTE Kolumbija Anito je bilo dogovorjeno, da me na letališču pričaka njen kolega, kajti vseeno, ženska sama sredi noči, v Kolumbiji, ne poznam jezika, ne mesta, ne kulture, ne… nič, dobesedno nič…
Čeprav sem pa res že malo brskala po internetu na strani glavnega Kolumbijskega časopisa El tiempo, sem si urejala vizo na Dunaju. Ampak mi ob mojem neznanju španščine tudi to ni kaj veliko pomagalo.
Pa vseeno ne vem, če me bo pričakal, ker se sploh nisve kaj prav slišale zadnjih nekaj dni, sranje…

Prihod

Fant, ki je pred letališčem držal napis z mojim imenom in priimkom je Diego. Juan, ki je že večkrat pobiral Iaeste študente na letališču, je čakal v avtu. Še prej pa Diega opozori naj opazuje moje velike oči in totalno prestrašen obrazek, ko bom prišla iz terminala, to bo moj najbolj jasen razpoznavni znak. Prestrašena Evropejka, ki je prišla na prakso v strašno Kolumbijo, ne moreš je zgrešiti.
»Zdravo jaz sem Irena, me veseli.« »Diego« CMOK, CMOK. »Ja, mi v Kolumbiji se pozdravljamo z dvema poljuboma.« »Diego, me res veseli ampak, kje je pa Juan? Baje naj bi me prišel iskat neki Juan?«
»Ja, ja moj prijatelj. Takoj pride. Samo po avto je skočil.«
»Juan« in spet CMOK, CMOK.
Fanta sta naredila vtis name.. Športno eleganten stil oblačenja, spontani ter zelo zabaven smisel za humor, odprtost, prijaznost, odpiranje vrat, nošenje kovčkov.
Diego me spominja na kakšnega nogometaša, Juan z uhančkom v jeziku in malo preveč naželirano frizuro pa na kakšnega rock zvezdnika.
In že smo na poti v gostilno v Zona Roso na moje prvo Kolumbijsko pivo, kasneje še v trgovino po sikspaka, pa k Juanu domov v moj prvi začasni dom v Kolumbiji.
Med vožnjo mi razlagata: »To so avtobusi Transmillenio, Universidad Nacional-tukaj študirava midva, tole je najboljša univerza v Bogoti, ne to je najboljša univerza v Kolumbiji…, tole je Unicentro – nakupovalno središče…«
Vendar me njuna razlaga pusti dokaj hladno, v bistvu se sploh ne zavedam kaj mi govorita, ob opazovanju mimo drvečih avtomobilov, velikanskih stavbah, ob sloju mestnih lučk, ki bi lahko spominjale na katerokoli mesto si ob puhanju cigaretnega dima moje druge Kolumbijske Mustang cigarete mislim le: »Uau…, to je Kolumbija, to je Bogota, 2600 m bližje zvezdam,« kot sem zasledila na enem izmed turističnih vodnikov o Bogoti.

Na vratih zagrajenih vrstnih hišic nas pozdravi stražar.

Juan mi izreče dobrodošlico: »Beinvenida, mi casa es tu casa.« »Dobrodošla, moja hiša je tvoja hiša.« Kar toplo mi je postalo pri srcu.
Gremo do stanovanja, UAUUUU, tega pa res nisem pričakovala, vhodna vrata, ki na mojo veliko začudenje sploh niso zaklenjena se odpirajo v prečudovito dnevno sobo, ki se združuje z jedilnico, vse v klasičnem stilu, Juan mi pokaže sobo v prvem nadstropju zraven njegove, ki bo čisto moja teh nekaj prvih dni, njegovi starši pa spijo v drugem nadstropju. Ker smo pripeli bolj pozno mi ne uspe spoznati preostalih članov Juanove družine zato le odložim potovalke in se jima pridružim pri že tretji pivi to noč, čudno poznamo se kakšni dve uri, pa se mi že zdi kot, da smo prijatelji od otroštva. Smešno, da lahko na drugem koncu sveta, sicer ne čisto po naključju pa vendar… odkriješ dve sorodni duši… in se lahko z njima pogovarjaš, kot se pogovarjam doma z najboljšimi prijatelji.
Od Juana dobim svojo prvo zapestnico v barvah Kolumbijske zastave, rumena, rdeča, modra.

Ko kasneje opazujem ljudi na Transmilleniu, v mestu, na delu, opazim da skoraj vsi od šolarčkov, delavcev, brezdomcev do poslovnih žensk in moških nosijo zapestnice v barvah kolumbijske zastave, ženske pa imajo včasih v stilu še uhane, ogrlice.

Sedimo na verandi pred Juanovim stanovanjem, srebamo Costeno (ime piva), ter se pogovarjamo o življenju.. O prijateljih, o družinah, o faksu, o Kolumbiji ter seveda o Sloveniji. Iz njunih ust seveda kar letijo vprašanja in seveda najbolj tipično vprašanje: »Zakaj si se odločila za Kolumbijo?« »Kaj misliš o Kolumbiji?«
Kasneje sem na ti dve vprašanji morala odgovoriti skoraj vsakemu Kolumbijcu ali Kolumbijki, ki sem jih spoznala.
Na moje veliko začudenje, Juan in Diego celo nekaj malega vesta o Sloveniji. Čeprav bi za moje zadovoljstvo bilo že dovolj, če je ne bi postavila v Afriko ali Azijo.
Ker ima Juan naslednje jutro obveznosti, Diego pa dela, Juan pokliče prijatelja Mauricija, ki me bo prišel iskat naslednji dan ob desetih zjutraj in me peljal po mestu.
Naučita me še nekaj prvih španskih besed: »chiclies-čigumiji, chancletas-natikači, enguayabado-imeti mačka..« ter »Que duermas como los angelitos« »Sanjaj kakor angeli«.

Jutro

Navkljub 20 urnemu potovanju, prestopanju in postopanju po letališčih, ter pozni prvi noči, se zbudim že ob 7:30. Ne morem spati, preveč sem razburjena. Vem, da sem razen hišne pomočnice zaenkrat »sama doma«. Juanova starša sta zdravnika zato odhajata na delo zelo zgodaj pa tudi vračata se pozno, brat je v šoli, Juan pa je moral k zdravniku. Najdem pot do kopalnice, sprva imam težave z tušem, a kaj kmalu “pogruntam” sistem. Tuš deluje namreč na elektriko, ter ima pričvrščen grelec za vodo. Kasneje sem imela v Kolumbiji opravka samo s takimi tuši. Stranišče sem preučila že prejšnjo večer, ko me je ob spustu vode najprej zagrabila panika, saj sem mislila, da sem zamašila školjko… ha, ha… Seveda, se sedaj lahko smejim iz tega, ampak ko prideš v tujo deželo v goste k nepoznanim ljudem, pa si misliš, da je prva stvar, ki si jo naredil v njihovi hiši ta, da si zamašil straniščno školjko… ti ni ravno vseeno. V glavnem z školjko ni bilo nič narobe, tam je pač takšen sistem, ko spustiš vodo, se le ta najprej dvigne, skoraj do roba in šele potem jo vakuum potegne v odtok. Aja, pa še to… mogoče delikatne stvari, ki so tam čisto samoumevne… meni niso bile… in res sem se jih naučila šele potem, ko sem zamašila ne le školjko ampak celotno napeljavo v hiši v kateri sem kasneje živela. WC papir je treba metati v koš in ne v školjko!! Povsod!

Pa pustimo sedaj osnove higiene pa pojdimo na kakšne bolj prijetne stvari. Zajtrk!
Ko pridem po stopnicah, me prijazno pozdravi gospodinja, seveda se razen nerodnih kretenj le težko razumeva… pospremi me do mize, kjer me čaka šunka, maslo, žemljice in sveže stisnjen pomarančni sok. Njam, res je teknilo!
Vmes zazvoni še telefon, kliče me delodajalec. dogovorimo se, da me pride naslednji dan iskat eden izmed njihovih ljudi in me pripelje na CIAA-Centro de Investigaciones y Accesores Agricultures, mojo delovno mesto naslednjih nekaj mesecev.
Sprva mi ni jasno, kako je dobil ta naslov in to številko a pridem, do zaključka, da je že moral kontaktirati center IAESTE v Kolumbiji, pa mu je verjetno Anita razložila kje sem.
Točen kot ura ob desetih pozvoni na vratih Mauricio. Moj prvi »turistični vodič« po Bogoti.
In spet, CMOK, CMOK.. »Mauricio« »Irena«
BOGOTA (Cundinamarca – ime pokrajine tega predela Kolumbije):
Sediva v taksiju in se peljeva proti centru in Mauricijo svojo nalogo opravlja zelo dobro. Razloži mi sistem ulic v Bogoti. Kaj je Carrera in kaj je Calle, kje je vzhod, kje je zahod, sever, jug, kje živijo bogati kje revni, kaj je Monserrate. Kaj so stratosi.
O vsem tem sta mi že prejšnji dan razlagala Juan in Diego, vendar ju res nisem najbolje poslušala.

Carrera? Ne Calle.
Torej orientacija v Bogoti je res dokaj lahka. Ko ti je jasno nekaj osnovnih stvari se skoraj ne moreš izgubiti. Avenije, ulice in uličice v Bogoti so narejene po sistemu šahovnice od severa proti jugu potekajo Carrere (Cra, Cr, K), od vzhoda proti zahodu pa Calle (Cll, Cl, C).
Tako Carrere kot Calle so označene z številkami.
Če se ne moreš orientirati po ničemer drugem, se v Bogoti lahko zmeraj orientiraš po Monserrate. To je hrib, ki se dviga na zahodu mesta, približno ob njegovem vznožju oziroma malo bolj južno pa je stari center Bogote, Plaza de Bulevar.

TransMillenio

Po Carrerah vozi mestni avtobus Transmillenio. To so rdeči avtobusi, ki imajo svoj vozni pas. Bogota nima metroja, niti podzemne, ima pa Transmillenio, ki je skoraj tako učinkovit. Transmillenio se ustavlja na postajah, ki so zelo dobro urejene in so namenjene izključno za Transmillenio. Da vstopiš na postajo moraš kupiti karto, ki te stane nekje 1200 pesosov, potem pa se lahko voziš neomejeno, dokler ne zapustiš postaje. Tako, kot na metroju ali na podzemni. Končne in/ali začetne postaje Transmillenia so Portali. Portalov je pet. Iz teh portalov pa potnike naprej vozijo majhni kombijem podobni avtobusi (colectivo) v različne vasi v bližnji in daljni okolici Bogote.

Po uličicah, kjer ne vozi Transmillenio pa drvijo razni avtobusi na vse strani neba. Če hočeš ujeti pravi avtobus je pa potrebno že malo znanja o Bogoti in kako si sledijo Carrere in Calle. Ko zagledaš pravi avtobus, ki drvi proti tebi mu samo pomahaš sredi ulice in že si na njem, ko moraš izstopiti, pritisneš na stop gumb, izstopiš in avtobus že oddrvi ter pusti za sabo oblaček smoga.
Poleg Transmillenia in avtobusov pa je še vedno na voljo dovolj taksijev, ki samo čakajo da si naredijo kaj prometa.
Glavna pot Transmillenia je po Av. Carracas, ki se nadaljuje v Autopisto Norte, konča pa z Portal Norte.

Transmillenio vozi od 5:00 do 23:00. Vozni red je odvisen od dneva in linije. Ob praznikih vozijo samo določene linije. Hitre linije ustavljajo samo na določenih postajah, počasne pa vsaki postaji.
Od šestih do osmih zjutraj, ter od štirih do šestih zvečer, oziroma, ko so ljudje na poti v službo in na poti iz službe izgledajo potniki na rdečih drvečih avtobusih, kot utrujene natlačene sardelice v premajhnih konzervah. Na portalih mrgoli ljudi, kolone čakajo na naslednji avtobus in če že imaš srečo in si pridobiš sedež… se vedno najde kakšna nosečnica ali pa starejši človek, ki mu seveda moraš odstopiti sedež. Ja, južnoameriška prijaznost je prisotna povsod, tudi na utrujenih obrazih ljudi, ki se po deveturnih delavnikih odpravljajo domov. Moški še vedno odpirajo vrata ženskam, te spustijo, da vstopiš prva, ljudje odstopajo sedeže »šibkejšim«, otroci se ti navihano nasmihajo in se muzajo, glej extranjera – tujka ter opazujejo tvojo za njih belo polt ter neobičajne obrazne poteze, ženske pa ti namenijo kakšen topel pogled, ki ti brez besed da vedeti: »Saj bo še vse v redu.«

Ko postaneš zvezdica na cesti

Sprva sploh ne opazim, da so na asvaltu včasih naslikane zvezdice. Štirikrake zvezde, z enim krakom daljšim od ostalih treh. Te zvezdice opozarjajo in opominjajo, da je na tem mestu nekdo umrl v prometni nesreči. Baje se je število prometnih nesreč zmanjšalo za 40% odkar so uvedli te zvezdice. O tako visokem odstotku sicer ne bi upala z gotovostjo trditi vendar je pa res, da te vedno, ko zagledaš takšno zvezdico na cesti stisne pri srcu pa čeprav samo za sekundo.

Candelaria

Z Mauriciom se odpraviva v Candelarijo. Kraj, ki ga definitivno moraš obiskati, ko si v Bogoti. Mesto kolonialne arhitekture, neštetih poceni barov, uličnih prodajalcev, poceni nakupov, ter premnogih brezdomcev.  Najprej ga prosim, da me »odpelje« v enega izmed mnogih internet in telefon sobic, da sporočim domov, da sem prispela varno, da me še niso oropali, da imam streho nad glavo, da imam družbo in da se imam fajn. Kličem. Zvoni, zvoni, pa se nihče ne javi. Človek bi mislil, da ko bo šla najmlajša hčerka v Kolumbijo, da bodo vsi pri telefonu spali, očitno ne, jim napišem samo mail. Tudi prav.
Glavni trg, Plaza de Bulevar obkrožajo najpomembnejše stavbe, kot so Palacio de Justicicia (sodišče), parlament, mestna hiša, glavna katedrala, za parlamentom pa se skriva še predsednikova hiša dom Alvara Uribe. Predsednikova hiša je močno zastražena, ko greš mimo te zaustavijo stražarji in te prijazno prosijo, da pokažeš torbo ali nahrbtnik. Slikanje le te ni dovoljeno.

V okolici Candelarije najdeš ogromno različnih cerkva in katedral. Velikokrat, kar eno zraven druge.
Ko se sprehajava po mestu, me Mauricio vedno znova opozarja naj pazim na stvari, naj v mesto nikoli ne nosim nahrbtnika ampak takšno torbo, ki jo bom nosila naprej.
Medtem mimoidoči gospod Mauricia posvari, naj si svoj nahrbtnik raje nosi naprej, ampak mu moj prijatelj razloži, da ima v njem le stare superge. Šele potem opazim, da ima večina mimoidočih res nahrbtnike naprej na trebuhu.

Candelarija je sigurno glavno mesto v Bogoti za nakupovanje spominkov. V Pasaje Rivas se odpraviš nakupovat hamake (viseče mreže), klobuke, ter kakšno lončarijo. Nasproti Pasaje Rivas na naslovu Carrera 10, Calle 12 pa je v eni izmed večnadstropnih stavb pravi mali raj za kupovanje majic, šalov, pončojev, zapestnic, uhanov, verižic… Na tem naslovu najdeš neke vrste tržnico za takšne malenkosti. Ampak je tukaj izbira veliko večja in dosti bolj poceni, saj se na tem mestu načeloma prodaja uličnim prodajalcem, ki potem blago za malo dražji denar prodajo turistom. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da je pri nakupovanju potrebno malo barantanja, nikoli pa ne škodi, če imaš zraven kakšnega domačina. Seveda se mi zdi povsem normalno, da mora drugače bela, »bogata« Evropejka ali pa Američanka plačati do dvakratno, trikratno ali petkratno ceno za kakšne izdelke. Se je pač treba znajti.


Seveda mi prvi dan ni ravno do nakupovanja. Z velikim zanimanjem požiram Mauricijeve besede, ko mi razlaga, kako je bilo sodišče leta 1985 požgano med spopadom takratnih oblasti in gverilske vojske M19. Razlaga mi o njihovem predsedniku, o brezdomcih.
Po izčrpnem ogledu in srkanju informacij si privoščiva kavico v Juan Valdezu. Verige »kafetarij« Juan Valdez in Oma so najbolj znane in najdražje ponudnice kolumbijske kave, o tem če so tudi najbolj aromatične pa bi dalo razpravljati.
Ob kavici opustiva politične in kulturne znamenitosti Bogote ob strani. Izvem, da Mauricio obožuje nogomet, da prav tako, kot Juan in Diego študira na Universidad Nacional in da je to res najboljša Univerza v celi Kolumbiji. Izvem kako ga žurajo Kolumbijci, ob prijetnem klepetu ugotoviva, da si pa Slovenci in Kolumbijci mogoče pa le nismo tako različni.

Popoldne

Najin ogled se nadaljuje do slavne Univeridad Nacional, kjer me kasneje »prevzame« Diego, Mauricio mora na razgovor za delo, ki bi ga po moji krivdi skoraj zamudil.
(Universidad Nacional med drugim ponuja tudi najboljše tečaje španščine.)
Z Diegojem se odpraviva nazaj v mesto, do nekega inštituta za kemijo, kjer mora oddati svoje poročilo za firmo, ki mu štipendira diplomsko delo. Ker naju ujame dež, čakava pred vhodom v neko stavbo. Diego se zelo trudi čim koristneje izkoristiti čas, zato me uči španske-kolumbijske besede.
Aguardiente – beseda, ki jo bom definitivno še potrebovala. Žganje narejeno iz sladkornega trsa. Podobno vodki, le da je manj močno in bolj sladko.
Boccadillo – slaščica narejena iz guave.
Ko Diego odloži svoje rezultate, naju pride pričakat še Juan in gremo na kosilo. V mehiško restavracijo, no ja čeprav je bila bolj mehiška fast food varianta. Njam…
Lonley planet? No senor.
Popoldan namenimo iskanju dobrega turističnega angleškega vodiča o Kolumbiji. Na žalost, ga ni mogoče najti, na žalost skoraj ni mogoče najti niti slabega turističnega vodiča v angleščini. Obhodili smo vse glavne in neglavne knjigarne in bukvarne.

»Lonley planet, kaj pa je to?«, so bili odzivi začudenih prodajalcev.
Le zakaj si ga nisem kupila v Mariboru? (Čez mesec neuspešnega iskanja mi majhna ptička prišepne, da lahko Lonley planet kupim na letališču, in res končno, brez njega sem se počutila skoraj golo in izgubljeno, na letališči pa se mogoče tudi brezplačno cepiti proti rumeni mrzlici, treba je le upoštevati, da je cepljenje potrebno 10 dni pred vstopom v rizično območje)
Po neuspešnem iskanju smo se odločili, da nekako »utopimo« svojo žalost in razočaranje, zato seveda, na pivo, v eno izmed »beznic« v Candelariji. Pravzaprav, je beznica zelo nehvaležna beseda, bila je to zelo prijetna beznica, z popisani zidovi, škripajočimi stopnicami, raztrganimi kavči.
Diego in Juan pazita name, kot na punčico svojega očesa, ja, se mi kar fajn zdi. Dajeta mi opozorilne nasvete. Nikoli se ne pogovarjaj z tujci, če te kdo začne kaj spraševati samo pojdi vstran, pazi na svoje stvari, pazi da ti kdo česa ne izmakne, ko boš na avtobusu, vedno pazi, ko tam kjer je gneča, nikoli ne hodi sama kje ponoči.

»Dont give a papaya!«

Toplo mi polagata na srce: »Dont give a papaya!« Kar pomeni, ne dajaj priložnosti, da ti kdo kaj naredi ali te oropa, rajši bodi previdna.
Po nekaj pivih se debata odpre na bolj zanimive teme, prijatelji, fantje, dekleta.
Dobim občutek, da moja nova prijatelja nekako nista med najbolj zvestimi fanti.
Pozna vrnitev v Juanovo stanovanje, spet ne uspem spoznati staršev, drugič.

Crebs & Waffles

Juan me povabi na kosilo v Crebs & Waffles. Veriga restavracij, kjer strežejo po mojem mnenju pregrešno dobro hrano in nebeško dober sladoled. Naročim žepek s tuno. Pijeva naravne sokove, jaz guava on curuba. Ena izmed stvari, po katerih si je vredno zapomniti Latinsko Ameriko je definitivno pestra ponudba sadja, za katerga še prej nisem niti slišala, niti videla, kaj šele poskusila, ponudbi sadja pa je seveda primerna tudi ponudba naravnih sveže stisnjenih sokov.
Razloži mi, da v teh restavracijah delajo samo matere samohranilke. »Politika firme« pač. To se mi zdi vsekakor pohvalno, pa me vseeno zanima, kaj pa če si katera od teh pridnih delavk najde fanta in se hoče poročiti? Nisva našla odgovora na tole vprašanje zato se raje prepustiva srebanju guave in curube.
Popoldan me pride iskat sodelavec iz moje prihajajoče prakse. Ker sva se z Juanom malo zaklepetala me je čakal pred hišo kakšno uro. Vneto se opravičujem, saj nisem vedela da bo prišel tako hitro. Ampak gospodič se očitno ne vznemirja: »Relax, dont worry.«
Spet ena fraza, ki sem jo pozneje v Kolumbiji slišala še ničkolikokrat.

CIAA-Centro de Investigaciones y Acesories Agricultores

Na tem majhnem inštitutu, se ukvarjajo z pridelovanjem zelenjave, z majhnimi poljskimi poizkusi, analizo zemlje, preučevanjem agronomsko pomembnih bolezni, žuželk. Spoznam šefa, mentorja in nekaj agronomov. Dogovorimo se o namenu mojega dela. Zasnovali bomo eksperiment z aromatskimi rastlinami, rožmarinom, timijanom in pehtranom. Zraven tega pa še bom delala meritve sočasno na hidroponično ter zemeljsko gojenem paradižniku. Sliši se zanimivo.
Plača 700.000 pesosov, približno 230 evrov.
Se vidimo v ponedeljek.

Chapinero

Ker nočem biti v nadlego Juana prosim naj mi pomaga najti stanovanje. Izvem, da so tukaj že neke “srbkinje” in ena “hrvatica”, ki živijo skupaj v eni hiši pri eni gospe, in da imajo še prostor zame. Jupi… deleč od doma, daleč od družine, prijateljev pa vendar nikakor ne sama. Juan mi seveda zatrjuje, da lahko pri njih ostanem kako dolgo hočem, ampak vseeno nočem biti v nadlego. Zvečer z Juanom ujameva Transmillenio in se odpraviva pogledat moj novi domek v predelu, ki se imenuje Chapinero alto.

Deklet sploh ne spoznam, saj so na urah španščine, gospodarica pa mi razkaže hišo. Sicer sem malo razočarana saj nisem pričakovala, da bom živela v hiši kolumbijske družine ampak vseeno družba pa bo očitno dobra. Tri srbkinje, ena hrvatica, avstrijec ter izraelec. Vsi tukaj na praksi preko IAESTE. V isti hiši pa sta leto pred mano stanovale dve Slovenki.

Imela bom svojo sobo, zajtrk, večerjo ter pranje perila. 500.000 pesosov na mesec, kar je približno 170 evrov. Niti ni tako malo. Obiski v sobe niso dovoljeni, samo spodaj v dnevni in v jedilnici.. Hmm, kaj zdaj hočem, zmenjeno, se vidimo soboto.

Iskanje stanovanja v Kolumbiji za tujce in za domačine sploh ni tako preprosta stvar, kakor je to v Sloveniji. Pri nas najdeš oglas, si ogledaš stanovanje, plačaš najemnino in se že lahko vseliš.
Ko najdeš primeren oglas in stanovanje v Kolumbiji, potrebuješ najprej ogromno priporočilnih pisem in bančnih izpiskov, ki potrjujejo da si pošten, da imaš denar, da boš sigurno pravočasno plačeval najemnino ter, da boš stanovanje pustil v dobrem stanju.

Po urejeni papirologiji lahko z malo sreče končno najameš želeno stanovanje, nato se lahko vseliš, čaka te le še ena malenkost, kupovanje pohištva. Vsa stanovanja, ki se dajejo v najem ali pa vsaj velika večina je namreč neopremljena.
Pa še ena značilnost hiš in stanovanj v Bogoti. Vse hiše in stanovanjska naselja so ograjena z ne vem kako visokimi ograjami, za vsak slučaj pa so še okna v pritličju zamrežena z kovinsko mrežo. Ja, nikoli nisi dovolj varen pred lačnimi in obubožanimi brezdomci.

Na poti domov zavijeva v enega izmed mnogih kafičev, ki jih ponujajo mestne ulice.
Sedaj lahko naročim že sama: »Dos cervezas, porfavor.«
Juan mi razlaga o svojih prijateljih, o ženskah, ki varajo, o prijateljih, ki varajo, on ni tak… seveda ne, to mi je tako ali tako jasno, on pa res ne more biti tak, varajo samo drugi.
Vmes naju zamoti brezdomec, ki bi rad kakšen pesos.
Prosim gospa »una moneda porfavor…« »en kovanec prosim«

Brezdomci-desplasados so posebna zgodba Kolumbije, verjetno cele Latinske Amerike. Zgodba teh ljudi, ponavadi celih družin je ta, da so bili pregnani iz svojih domov. Gverilska vojska je zasedla njihovo območje, vdrla v njihove vasi, imeli so izbiro zapustiti domove ali pa umreti. In teh brezdomcev je veliko, nešteto. Vidiš jih kako stojijo ob avtobusnih postajah z napisi, ki opisujejo njihovo žalostno usodo, vidiš jih ob cesti, ko trkajo na okna avtomobilov, hodijo po gostilnah, ležijo ob pločnikih, otroci te cukajo za rokave ali pa prirejajo kakšne točke sredi križišča ter izkoristijo tistih nekaj minut, ko na semaforju gori rdeča, in prosijo te samo za en kovanec.
Ne spomnim se več če sva mu dala kaj ali ne in še sedaj se čudim svoji trdosrčnosti, kako te življenje tam ob neštetih brezdomcih spremeni, srce okameni in postane ti samoumevno: »Jaz imam, oni pa pač nimajo… tako pač je.«

V Kolumbiji ni zavetišč za reveže, o socialni podpori si niti sanjati ne upajo.
Njihova država ima na žalost preveč problemov z odpravljanjem glavnega vzroka revščine, to je gverilska vojska, ki ima v oblasti še zmeraj dokajšen del Kolumbije.
Zanimivo, da so me moji kolumbijski prijatelji prepričevali, da je v resnici slabo podpirati prosjačenje in da ni dobro dajati drobiža brezdomcem, razen starejših ljudi, kajti starejši pa res ne morejo več delati.

Tako je Bogota razdeljena na stratose. Strato uno (ena) do strato cinco (pet). Od najrevnejših, do najbogatejših, tako so tudi razdeljene soseske in tako se plačujejo davki. Bogatejši plačujejo višje davke, kakor revni. Kar se po eni strani zdi prav, po drugi strani pa se vseeno sprašujem, če niso stratosi bolj varovalo kakor solidarnost, da se reveži ne bi mogli naseliti v bogate soseske, saj si ne bi mogli privoščiti plačevanja davkov.
Obstaja pa tudi strato nič, na jugovzodnem obrobju Bogote, kjer so na črno postavljene hiše, v glavnem kolibe, imajo na črno elektriko in na črno vodo in ne plačujejo nobenih davkov.
Obstajajo pa tudi zelo bogati predeli Bogote, Usaquen, Parque 93… Kjer ne vidiš revežev, vsaka hiša ima urejen vrt, pred hišo stražar in seveda statusu primeren avto.
Po dolgih pogovorih ugotoviva, da se morava odpraviti, če nočeva zamuditi zadnjega avtobusa. Ko prideva domov je pozno in ne spoznam staršev-tretjič.

Naporna noč v enem izmed raggie klubov

Po naporni noči v enem izmed raggie klubov v Zona Rosi, se v nedeljo preselim na Chapinero Alto hiša številka A 41. Družina je za moje pojme dokaj neobičajna družina. Za hišo skrbi mama Ida in njena prijateljica Huliana, ki živi v spodnjem delu hiše s svojim sinom Gomezom.
Oče Jorge zdravnik, odhaja okoli sedmih in se vrača po deseti uri zvečer. Na mizi ga vedno čaka večerja, ki si jo pogreje v mikrovalovki, ko nato utrujeni zdravnik uživa v svoji večerji in branju časopisa, nemalokrat zadrema nad krožnikom in v miru prebavlja svoj obrok.
Ob takih večerih se je bilo zelo težko pogovarjati z njim, v edinem malo daljšem pogovoru, ki sem ga imela z njim ob gledanju televizije je sredi stavka zaspal kakšnih trikrat.

Z nami živi še njun 17 letni sin Oskar, ki je res pravi šarmer. Lepo vzgojen, nedolžno simpatičen Casanova… tako bi ga opisala jaz. Koliko prijateljic pa ima lahko en 17 letni fant?
V dnevni sobi pred televizijo ali pa na stolu pred hišo včasih opazimo še dedka, ko ga ni pri nas, je pri Idini sestri. Kaj dela dedek drugega, kakor da gleda televizijo ali opazuje pešce na cesti, ne vem.
Velikokrat se je zgodilo, da se ti je zdelo, da ni doma čisto nikogar, potem pa kar naenkrat, spremembe iz hiše duhov, do polne hiše so bile nenadne. Ida, Jorge, Oskar, Huliana, ter Idini dve hčerki, dva sina, dva vnuka in ena vnukinja…
Pa kuhajo, pijejo, plešejo, otroci se igrajo, se kregajo se tepejo in se imajo radi.
Jih je bilo kar lepo opazovati.
Njihovi »posvojenci« za ta semester pa smo Irena, Wolfi (Avstrijec), Lior (Izraelec), Zorana (Bosanka-Srbkinja), Ivona (Hrvatica), Dragana (Srbkinja) in Lilijana (Srbkinja).

Rock en el Parque

Z Diegom se zvečer odpraviva še na koncert na katerega se zdi, da so Bogotanci čakali celo leto. Rock en el Parque , v parku Simon Bulevar. Nastopajo same najboljše Kolumbijske in Južno ameriške rock skupine (Cracken, Suicidal tendencies (USA)…) Koncert je brezplačen in zdi se kot, da je vsa mestna mladina in nekaj starine na tem koncertu. Že ob prihodu se morava postaviti v nekaj desetmetersko vrsto, mimo prvih varnostnikov, naprej pa delitev v moško in žensko linijo, bojim se da se bom izgubila. Varnost na je na vrhuncu, zraven ni dovoljeno imeti torb, pasa z železno šnolo, niti vžigalnikov. Delitev v moško in žensko vrsto pa je potrebna zaradi preiskave, saj so vsakega od približno 80.000 obiskovalcev pretipali. Ko se prebijem skozi vrsto in čakam na Diega se resno bojim, da se bom izgubila med množico ljudi. Čakam, čakam… končno se najdeva in greva noter. Splačalo se je. Stojiva v množici ljudi, na mojem do sedaj največjem koncertu, gledam na oder, v ozadju se vidi sloj mestnih luči, rahlo dežuje, nad odrom pa opazujem letala, ki se kontinuirano spuščajo proti letališču El Dorado. Filmsko.

Konec uvajanja

Nedeljo preživim mirno sama zase. Poleg pisanja emailov počivam in v glavi analiziram dogodke in vtise preteklega tedna. S ponedeljkom se konča uvajanje v Kolumbijo in začne se »resno« življenje.

Denar in bankomati

Po nekaj dnevih so pošle gotovinske rezerve. Veselo se odpravim na banko zamenjat svoje potovalne čeke evre. Panika! V celi Bogoti ni bilo na niti eni izmed »stopedestetih« bank in menjalnic mogoče zamenjati potovalnih čekov evrov, samo potovalne čeke dolarje bi lahko zamenjala. Možno je zamenjati evre pa tudi tečaj je za nas bolj ugoden kakor za dolar, ni pa bilo možno zamenjati potovalnih čekov evrov. Nikjer!
Na srečo sem za vsak slučaj vzela zraven Mastercard in Eurocard. Tako, da sem kasneje dvigovala denar iz bankomata. Skoraj vsak bankomat je zaprt, kakor telefonska govorilnica. Noter lahko prideš le s potegom kartice skozi varnostni sistem, vstopiš, se zakleneš, prebereš opozorilo: »Preden vtipkate svojo pin kodo, se prosim pozorno prepričajte, da vas ni kdo sledil, da ni v bližini kakih sumljivih oseb, ter da vam ne gleda kdo čez ramo!« Najvišji znesek, ki ga je možno naenkrat dvigniti je 300.000 pesosov, nekje 100 evrov, zaradi morebitnih ropov. Ko dviguješ denar iz bankomata, je še posebej za ženske priporočljivo da imajo zraven kakšnega prijatelja, skrajno nespametno pa bi bilo dvigovati denar iz bankomata ponoči.

DELO; solata, paradižnik, solata, evkaliptus in 4000 rožmarinov.

Polna pričakovanj in strahospoštovanja začnem svoje delo v CIAA. Sprva veliki načrti, težki poskusi. Rezultat propadel eksperiment z vegetativnim razmnoževanjem rožmarina, malo boljši rezultati pri eksperimentu z pehtranom, nekaj izkušenj v pedološkem laboratoriju, nekaj izkušenj v entomološkem laboratoriju, malo sem pomagala v rastlinjakih pri sejanju in pakiranju solate, paradižnika, evkaliptusa in predvsem nepozabni ljudje, ki so me sprejeli med sebe z odprtimi rokami in odprtim srcem. Predvsem tisti »fizični delavci«. Ti so bili res neverjetni. Delo z njimi je bila za vse nas ena zelo dragocena izkušnja.

ZIPAQUIRA – slana katedrala

Juanovi starši me povabijo na nedeljski izlet v Zipaquiro, vasico nekaj km izven Bogote na ogled slane katedrale. Tudi moji evropski cimeri jo obiščejo in nekako so vsi zelo navdušeni, nad mogočno cerkvijo izklesano iz rudnika soli. Mene »podzemlje«, čeprav še tako sofisticirano ne impresionira preveč, seveda imamo ljudje različne okuse.
Po turističnem »izobraževanju« se namenimo na nedeljsko kosilo v eno izmed priljubljenih »vaških« gostiln. Kosilo odlično, največji vtis pa na mene naredi ribnik ob gostilni, ki ponuja predvsem mlajšemu ter »moškemu« delu gostov izposojo ter možnost ribolova po obilnem nedeljskem kosilu. Preostanku družine pa posedanje na soncu ali v senci pod kakim drevesom okoli ribnika ter krmljanje z naključnimi mimoidočimi. Res kvalitetno preživet nedeljski popoldan! Zaradi množičnih nedeljskih izletov na deželo so ceste, ki vodijo v Bogoto ob nedeljskih večerih, polne kolon.

Tvoje oči mi pravijo, da nisi od tod

Čeprav se glede na moj videz (rjave oči, rjavi lasje, temnejša polt) včasih kdo pošali, da sem ciganske krvi, pa so me v Kolumbiji takoj spregledali. Hodim po ulici in drvim na avtobus in me kar ustavi možakar z besedami: »Tvoje oči mi pravijo, da nisi od tod.« Bingo, pa res ne.
In že dobim njegov naslov, email, domačo in službeno telefonsko, kar tako, nič obvezujočega, če bom kaj potrebovala. Vse Evropejke smo imele »srečo« z številčnimi gospodi, ki so nam v trgovini, na avtobusu, na cesti ali v gostilni ponujali svoje telefonske, v smislu; za vsak slučaj, če kaj potrebuješ me pokliči. Takih telefonskih bi se lahko v treh mesecih nabralo kar nekaj pa sem potem vedno našla kakšne izgovore, zakaj jih ne potrebujem. No saj bi jih z veseljem zbirala, če bi ti fantje bili kakšni postavni mladeniči in ne gospodje v zrelih ali poznih letih.. 😉

Vsekakor pa kot tujec v Kolumbiji izstopaš, prepoznajo te na 100 m. In vsi so ponosni, da si se odločil spoznati njihovo političnih problemov polno državo in vsi hočejo vedeti kaj o tebi, te spoznati in ti pomagati po njihovih močeh..
Spominjam se deklice, stare okoli osem let iz Transmillenia, ko sem se neko večer pozno vračala iz vikend izleta. Z prijateljem sva dokaj glasno debatirala o tem in o onem v angleščini. Pred nama so sedeli otroci, bilo jih je štiri ali pet. Deklica se je ves čas obračala nazaj, se muzala in nasmihala, ter nekaj razlagala svojim prijateljem, ki so sedeli okoli nje.

Končno se je opogumila in me po špansko vprašala: »Od kod pa si ti?« »Iz Evrope, iz Slovenije.« in že se je obrnila naprej in je zavrešalo v klopi pred mano »Iz Evrope, iz Slovenije je…, hi, hi…« pa mulci staknejo glave in »Vprašaj jo, če imajo tam tudi avte« »Ja imamo avte« in spet…. »Ja, majo…hi, hi«… in potem se je začelo »zasliševanje«.. »Ja pri nas so taksiji tudi rumeni ampak so pa tudi drugih barv…« »Pri nas govorimo Slovensko.« »Ne, nimamo Transmillenuma.« Najbolj me je pa ganilo vprašanje iz te nedolžne otroške glavice: »Kaj pa pri vas imate tudi lačne in brezdomce?« »Hmmmm, ja imamo jih ampak ne toliko kot pri vas, pa pri nas so drugačni brezdomci lašnih ljudi, pa mislim, da skoraj nimamo.« In potem je spet zavrešalo med malimi nadebudneži: »Uauuu, to pa mora biti »Indija koromandija«.. nimajo lačnih…«

HRANA: Arepas, empanadas, dulces y postres

Turistu v Kolumbiji skoraj ni mogoče shujšati. Ulice ponujajo pestro ponudbo najrazličnejših kolumbijskih specialitet. Od uličnih kuharskih mojstrov, ki vozijo svojo »kuhinjo« kar na kolesu, do najprestižnejših restavracij. Na vsakih nekaj metrov je možno kaj pojesti. Arepe so verjetno najpogostejši prigrizek. Arepa je neka mešanica med koruznimi žganci in tortiljo. Glavne sestavine so mleko, koruzna moka, sir, voda, maslo. Pečejo se v obliki manjših palačink. Arepo pa si lahko privoščiš na čuda načinov. Samo arepo, arepa posipana z sirom, z sirom in šunko, nadevane arepe, z jajci, z guayabo… In vse je »delicioso!«
Empanada so polnjeni koruzni žepki z raznoraznimi nadevi, od riža, rib do yuce (korenina podobna krompirju).
Ajiaco de pollo – enolončnica iz piščančjega mesa, postrežena z sladko koruzo.
Changua – tipična »juha« za zajtrk in za zdravljenje mačka, mleko, začimbe ter jajce »skuhano« v zavretem mleku.
Tamal še ena posebnost, spet neke vrste koruzni žganci, polnjeni z mesom.
Bandeja paisa – glavna jed sestavljena iz frijoles (fižol) riža, platana in mesa.
Platano – ocvrta ali pečena banana. Uporablja se posebna vrsta banane, platano se je kot samostojna jed ali kot priloga glavnim jedem.
Dulces y postres – sladice: Kolumbijska hrana in predvsem sladice bi si verjetno zaslužile posebno izdajo turističnega vodiča po kolumbijski kuhinji.
Panela – »karamela« iz sladkornega trsa.
Agua de panela – vroči napitek iz panele in vode
Bunuelos – ocvrto okroglo testo različnih velikosti iz skute, mleka in koruzne moke.
Postre de natas – pudingu podobna sladica, iz mlečne maščobe, ki se nabere pri kuhanju mleka.
Bocadillo – sladica iz guyabe.
Arequipe – karamelni »puding« iz mleka in sladkornega trsa.
Ter še ogromno raznoraznih slaščic in prigrizkov katerih imen je težko izgovoriti.

CHIA (Januar)

Po treh mesecih velemesta, smoga in vožnje na prenatrpanih avtobusih se naveličam Bogote.
Vsi tujci v naši hiši smo od smoga dobili mozolje, ko si brišeš vedno zamašen nos, najdeš marsikatero črno presenečenje, zaradi umazanije, ki si jo vdihnil. Ob jutrih se prav opazi kovinska sivina na obzorju. Potrebujem svež zrak, naravo.
Odločim se da si bom poiskala sobico na cenejšem podeželju. Preselim v Chio vasico kakšnih 15 kilometrov izven Bogote k eni gospe okoli štiridesetih (Rosario) in njeni dvajsetletni hčerki (Diana). Imam svojo sobo s kabelsko televizijo. Cena 200.000 pesosov na mesec. Luksus! Rosario in Diana se obnašata do mene zelo »familiarno«. Komunikacija nam včasih sicer škripa, saj si pomagamo le z mojo poklapano španščino ter z Dianino še bolj poklapano angleščino. Ampak se razumemo, samo to je pomembno. Ob večerih včasih posedata na moji postelji in debatiramo o Evropi, Evropejcih, moji družini, o fantih… Prvo nedeljo zjutraj me Rosario na tiho zbudi. »Daj prosim pridi z mano, se gremo z mojo družino vozit s kolesi, pa se Diani ne da, daj no pridi ti.« Pa sem šla. Rosarijina mama, bratje in sestre ter nečaki, oziroma Dianina babica, tete, strici in bratranci živijo vsi v Chiji in obiskujejo se vsak dan, ali pa skoraj vsak dan. Torej z Rosario pripešačiva do njene babice. Vsaka dobi neko kolo, pa gremo na izlet na hrib, ki se dviga za vasjo. Bilo nas je kakšnih deset. Bratje, sestre, možje, žene, otroci, stara kolesa in jaz. Seveda se vsi najbolj posvečajo meni, skrbijo zame, mi pomagajo, veliko sprašujejo in me tudi kaj zbadajo. Hvala, je bil to definitivno eden izmed mojih najlepših dni v Kolumbiji. Hvala Rosario!
Naslednjo nedeljo sem že povabljena k Rosarijini sestri na Ajiaco, pravzaprav kuha samo mož. In ko se res odpravimo tja, tale moški pa zna kuhati in sveto moram obljubiti, da pridemo še enkrat na golaž. Čeprav tega v Kolumbiji ne poznajo ampak Rosarijin svak je svetovljan. Pa na žalost spet ni bilo časa.

Usaquen, Cameo bar in Demolition Group

Juan me nek petek ali soboto povabi na koncert v Cameo bar v Usaquenu. Njegov prijatelj tam “kelnari” obenem pa še z šefom vmes kaj zaigrajo, majo namreč nek band.
Sediva pri šanku, pijeva pivo in se pogovarjava z njegovim kolegom. Seveda ostale zanima od kod prihajam. »Slovenija…« in preden dokončam stavek z »Evropa, ex Yugoslavia.« me šef bara že prekine »Aaaa, Slovenija Demolition Group so igrali pri nas…« Uau, kdo bi si mislil. Kakšno naključje. Seveda sem prekipevala od ponosa. Vendar na žalost tega podatka nisem nikoli preverjala. Ampak vseeno vsaka čast Demolition Group.

IBAGUE, Juntas

Da pa Slovenci res nismo samo tako, sem se lahko spet prepričala, ko sem se čez vikend odpravila na dvodnevni izlet v Ibague, kjer je sedež Iaeste Kolumbija. Glavna sekretarka me je povabila na obisk in seveda je treba izkoristiti vsako priložnost za raziskovanje te čudovite države. Pot do Ibagueja sicer traja 6 ur, mesto samo ni čisto nič posebnega, ampak se vseeno splača. Ko se srečava z Anito me sprašuje kaj bi rada počela, slučajno ji omenim, da bi rada šla jahat konje in naslednji dan smo že na poti na bližnji hrib Juntas jahat konje. Hrib, narava ter jahanje dokaj izčrpanih konjev je bilo dokaj prijetno, ampak me je pa najbolj impresionirala ena stvar, ki je sigurno ne bi pričakovala, sredi Kolumbije, v divjini, na nekem hribu, blizu tako turistično nepomembnega mesta kot je Ibague. Neki moški je v neki sobici uredil neke vrste muzej. V tem muzeju je »svega i svašta«. Od starih torbic, do kar nekih starih oblek, svečnikov, knjig, slik in vse stvari nimajo nobene povezave med sabo. Tam so tudi stvari, ki jih darujejo naključni mimoidoči ter turisti. Vstopnine ni, so le prostovoljni prispevki. Slikanje ni dovoljeno. Med ogledovanjem zanimivosti naletim na okvirjeno sliko z različnimi bankovci… in glej ga zlomka, sredi teh raznoraznih bankovcev naenkrat zagledam 20 slovenskih tolarjev. Gospoda lepo prosim: »Iiiiii…, ta denar je pa iz moje države, lepo prosim tole pa moram slikati.« Seveda mi dovoli. Ne vem kateri od naju je bil bolj ponosen, jaz ker sem našla simbol svoje države na tako odročnem mestu ali on, ko je zagledal izraz na mojem obrazu in se je zavedal kakšen vtis je naredil na mene.

MEDELLIN (Antioquia)

Medellin je drugo največje mesto v Kolumbiji in je tema mnogih debat o najboljšem in najlepšem mestu in predvsem tem o najlepših dekletih. Z veliko zagotovostjo lahko trdim, da bo vsak Kolumbijec na vprašanje o najlepših ženskah v Kolumbiji, omenil Medellin.
Medellin – najlepše mesto, najboljša klima (25- 30 C) najlepše ženske, najlepši moški, najboljši žur, Botero, ter Pablo Escobar in Kolumbijska kokainska naveza.
To so zagotovo besede, ki se največkrat pojavijo v stavkih, če kakšnega Kolumbijca vprašaš kaj ti lahko pove o Medellinu.
Torej definitivno mesto, ki si ga moram ogledati med svojim bivanjem v Kolumbiji.

Moji »cimeri« se odpraviji tja že dan prej, z Diegojem pa se odpraviva na celonočno, 10 urno avtobusno potovanje.
Nočno potovanje z avtobusom po Kolumbiji zaradi gverilcev in paramilitarcev sicer ni najboljša ideja. Ampak mladost je norost pravijo. Pa tudi vseh »stopedeset« domačinov, ki sem jih spraševala kaj menijo o nočnem avtobusu mi zatrdi, da je v tem času 100% varno saj vojska redno skrbi za varnost cest. Ok, sem pomirjena.
Vendar pa že na začetku poti z Diegom zapadeva v debate o gverilcih in paramilitarcih.

Prijazen kot je, mi moj dragi prijatelj pove, da so gverilci v bistvu še v redu ljudje, saj te samo ubijejo, paramilitarci te pa povrh še razkosajo in iznakazijo. Hvala Diego, bom pa res sladko spala vse do Medellina, ali pa dokler nas kje na poti ne ustavijo me kot očitno tujko odvlečejo iz avtobusa in… priznam, domišljija je naredila svoje.
Povrh pa predebatirava še vse nama znane zgodbe o gverilcih. Brat od kolegice je izginil v Sierra Nevadi, družina je naredila vse, da bi ga našli, zaman…, kolega od drugega kolega je bil na avtobusu, ki so ga ustavili gverilci in naletel na navzkrižno streljanje med gverilci in vojsko, spet kolega od sodelavca so ubili, ko je delal na nasadih banan.
Kolumbijska državna vojska se sicer zelo bori proti gverilcem a potrebno bo še veliko, veliko časa preden bo tale država »očiščena« nevarnosti.
Gverilska vojska se namreč skriva v gozdovih đungle in se preživlja z ugrabitvami in pridelovanjem koke. Je pa res, da načeloma ne ugrabljajo avtobusov in turistov, ampak kakšne bolj znane in z denarjem podmazane poslovne in politične osebnosti ter ostale zvezde iz sveta pomembnih in slavnih.

Posebno mesto v tem svetu si sigurno zasluži Pablo Escobar, bivši župan Medellina, kasneje celo izvoljen v senat ter glavni boter Medellinske kokainske mafije. Njegovo premoženje so ocenjevali v bilijonih dolarjev. Vendar se je kot župan Medellina se je zelo zavzemal za revne.
Okoli četrte ure zjutraj se avtobus ustavi ob cesti. Ne gremo naprej je preveč nevarno. Na počivališču v prijetno topli tropski klimi je stalo nekaj deset avtobusov. Potniki se niso kaj preveč vznemirjali, mirno so se pretegnili iz svojih sedežev ter si v bližnji gostilni privoščili juho, kavo ali kakšno kolo. Avtobusi zadnji del poti namreč nikoli ne vozijo ponoči. Zaradi nevarnosti. Še danes ne vem točno zakaj, eni so mi razlagali, da je cesta preveč nevarna za potovanje zaradi plazov, drugi mi spet vneto trdijo, da moramo počakati na dan, ker vstopamo na gverilsko ogroženo območje. Moram priznati, da se mi je druga razlaga zdela bolj verjetna.
Okoli pol šeste ure nas šofer opozori, da se bomo počasi odpravili, torej vsi na avtobus in v Medellin.

Ko prispeva v Medellin se najprej odpraviva v hostel poiskat najine prijatelje, ki so tja prispeli dan prej. Ko vstopiva v hostel mi ena izmed »cimer« že pove: »Pa znaš, da ima tu nekih Slovenaca.« Samo dva milijona nas je, ampak srečaš nas pa res povsod. No in sta bile dve punci in en fant, ki potujejo po Južni Ameriki.

Stari ki si jih definitivno »moraš« ogledati in doživeti, ko si v Medellin

Cerro Nutibara- Pueblito paisa – 80 metrski hribček na obrobju Medellina, iz katerega se vidi cel Medellin. Tja se lahko odpraviš peš ali pa s katerim izmed mnogih avtobusov, ki vozijo na vsako uro. Na tem hribčku je »remaik« tipičnega kolonialnega mesta Antioquie. Antioquia je ime pokrajine za ta del Kolumbije. Tam najdeš, cerkev, šolo, »občino«, kmečko hišo ter seveda na sredi vsega tega trg. Na trgu pa domačini prodajajo od raznih slaščic, pončojev, obeskov, verižic do hotdogov in sladoleda.
Museo Botero – Botero je verjetno poleg Marqueza najbolj znani kolumbijski umetnik. Botero je znan po tem, da slika predvsem debele ljudi, vse na njegovih slikah in skulpturah je debelo. V Medellinu je mislim, da njegov največji muzej.
Metrocable – neke vrste žičnica nad mestom, vendar je postaja in žičnica sama del metroja. Tako, da tudi karta sama stane toliko, kot karta za metro. Vožnja z metrocablom pa ponuja zanimiv pogled nad mestom in nad hiškami pod tabo.

Medellin, nočno življenje: Zonna rosa, Parque el Pobaldo

Medellin je sigurno najboljši naslov za vse težke žurejrje. Okoli devete ure zvečer se začnejo polniti majhni mestno parki. Ljudje pijejo pivo, aguardiente ter sedijo na klopcah, pločnikih, stojijo, gostilne so nabito polne. Občutek imaš, da si zapadel v kako mediteransko mesto ob najvišji turistični sezoni. Ženske so res “uštimane”, moški tudi primerno ženskam. Okoli enajste dvanajste se odpravimo v bližnje diskoteke, ob štirih ko se diskoteke zaprejo pa nazaj v parke, na klopce, na pločnike, nikomur se ne mudi domov. Ulični prodajalci izkoristijo »tržno nišo« in prihitijo prodajat dvakrat predrage pločevinke piva in cigarete. Seveda se jim najbolj žejni ob še tako zasoljenih cenah ne morejo upreti.

BOŽIČ; Božične novene

Božični v Kolumbiji prazniki niso le čas nakupovanja, premišljevanja kaj bom pa letos komu kupila in namigovanja kaj bi rada za Božič. Božični čas je res namenjen družini in družinskim vezem. Devet dni pred božičem se začnejo novene. Devetdnevnice. Oskar odhaja skoraj vsak večer z Ido v cerkev. Ob večerih pa se zbere cela družina. Dedek, Ida, njuna dva si
nova in hčerki z otroci… Polna hiša…
Slučajno sva z Zorano ostale doma pa sva povabljeni še midvi. Začnemo z molitvijo, beremo neke litanije (moja španščina še namreč zmeraj šepa in samo odpiram usta), malo pojemo, spet malo beremo litanije, zahvala potem pa žur. Regeton, salsa, ron, aguardiente, pecivo, šips, cela žlahta na kupu in dve balkanki. Oskar se muči z mano in me potrpežljivo z gibi salse vodi po dnevni. Pravo družinsko božično vzdušje.
Pa je res? Zame ne čisto. Božič le ni pravi, brez družine, vsakoletnega obreda kupovanja daril, brez maminih piškotov, brez snega.

Naj bo luč

Bogota je za božični okrašena kot pravi mali Las Vegas. Nešteto lučk visi po celem mestu, največ seveda na glavnem trgu in na »bogatih« predelih mesta. Nakupovalna središča so polna tako kot v vsakem drugem evropskem mestu. Tudi jaz nabiram kake malenkosti.
Brezdomci, pa so še vedno lačni… Božično vzdušje morda že ampak morda ne v pravem smislu.
Seveda pa kot vedno so božično novoletne lučke vedno vredne ogleda, z Maudijem se odpraviva na ogled gromozanske jelke na Plazo Bulevar, skočiva še v fansi Parque 93 in za poslastico se odpravimo še na La Calero. Na hribček na obrobju Bogote iz katerega imamo pogled na celo mesto.

Rajsko!

Na La Calero pa se lahko odpraviš tudi na nočno jahanje konjev z steklenico Aguardiente, definitivno ena izmed atraktivnejših turističnih ponudb. Na žalost je mi nismo izkoristili.

Potovanja po Kolumbiji

Seveda se po Kolumbiji najbolj splača potovati z avtobusom, saj imajo za neverjetne razdalje smešno nizke cene. Če te seveda ne moti nevarnost kake tromboze, mravljincev v nogah, trdega vratu, ter sploščene tazadnje zaradi neskončnih ur na avtobusu. Saj ni tako hudo, avtobusi na večje razdalje so namreč toliko prilagojeni, da ljudje lažje zaspijo v malce večjih sedežih. Edina resna stvar je nevernost ugrabitve s strani gverilske vojske. Vendar je ta nevarnost sigurno manjša kot nevarnost prometne nesreče. Obstaja že ampak statistike zadnjih let govorijo v prid avtobusnim prevozom. Odločitev tveganja seveda sloni na vsakem posamezniku. Ena stvar, ki jo je pa vredno upoštevati pri vožnji z avtobusom na daljše proge. Ti avtobusi imajo ponavadi vključeno neverjetno močno klimo, kar je seveda razumljivo že zaradi svežine zraka v polnem avtobusu, ampak se je pa potrebno pripraviti in si na avtobus obvezno vzeti kakšen dodaten pulover, ali odejo, drugače te čaka premražena noč.

Klima, čas

Potovanje po Kolumbiji je nekaj posebnega tudi zaradi drastičnega spreminjanja klimatskih pasov na male razdalje. Zaradi razgibanega reliefa in nenehnega spreminjanja nadmorskih višin se v dveh urah na avtobusu pripelješ iz kontinentalne klime v subtropsko, v štirih v tropsko, v šestih spet nazaj v kontinentalno klimo. V različnih podnebnih pasovih so letni časi vedno isti, temperature so na enem kraju vedno bolj ali manj enake.
V Kolumbiji nimajo letnih časov. Imajo klimatske pasove, ne pa tudi letnih časov kakor jih poznamo pri nas.
V Bogoti je vreme več ali manj vedno enako temperature so okoli 15 C. Oblačiš se tako, kot pri nas jeseni. Sicer sta dve »deževni« obdobji, ko več dežuje in ko so dnevne temperature kakšnih 10 C nižje kot v dveh »sušnih« obdobjih. Vendar nekih drastičnih razlik v klimi skozi leto ni. Je pa res, da so v sušnem obdobju dnevne temperaturne razlike do 20 C. Zjutraj zna biti okoli 5 C, popoldan pa do 25 C.

Vseh 365 dni v letu, je dan dolg približno 12 ur. Zveni dolgočasno?
Torej ni mraza ni snega, ni »pravega božiča«… vsaj po moji logiki..
Da pa bo razlika še bolj očitna se odpravimo praznovat Božič na »feria de Cali«, v Cali rojstno mesto salse.

Cali (Valle de Cauca)

Na delu si sprosim en prosti dan več saj si moram pogledat festival salse, ki je nekaj najbolj aktualnega v času božiča. Cali mesto salse in »mesto črncev«. Ta fraza niti slučajno ni mišljena kot kakršnakoli rasna diskriminacija ampak je pa zagotovo, da razen na obali ob Karibskem morju nikjer v Kolumbiji ne vidiš toliko črncev. Salsa, črnci in tierra calliente – »topla zemlja« to je Cali. Temperature so okoli 30 C. Mesto ima 1.850.000 prebivalcev. To je približno za eno Slovenijo, smešno, meni se je zdelo, da je Maribor večje mesto. Nobenih visokih stolpnic, velike prometne gneče, gneče na ulicah in trgih.
Pa čeprav je ob tej priložnosti Cali v bistvu poln domačih turistov a hkrati še vedno brez gneče, tako stanje je težko opisati.
Festival sam pa je meni izgledal kakor kakšna naša parada: konjenica, maske, plesalci na tovornjakih, pevci, veliko veselih obiskovalcev… Ter pestra gostinska ter ulična ponudba hrane in pijače.
Božični večer z »cimri« preživimo v prijetni dokaj osamljeni restavraciji in zaključimo v gostilni ob vrčku piva.

Novo leto v Bogoti

Novo leto v Bogoti ni čisto nič posebnega. Vsi, ki si želijo žuranja in dočakanja novega leta v »pravem pomenu besede« se ponavadi odpravijo na kakšen festival, ali pa na obalo. Za Kolumbijce sta namreč december in januar, predvsem pa božični čas, čas dopustov. Takrat se vsi odpravljajo izven Bogote na zasluženi dopust, tako kot mi poleti. Smešno je še to, da imajo nekje dvajset dni dopusta, ki ga ponavadi izkoristijo kar v enem delu. Delajo brez prestanka 11 mesecev, potem si vzamejo cel mesec fraj pa spet na delo.
Torej Novo leto v Bogoti. Bogota je prazna. Večina tistih, ki so ostali doma pa preživi silvesterski večer doma ob večerji in prijetnem družinskem vzdušju.
Tako me tokrat »posvoji« Diego in me povabi na njihovo večerjo. Njegova mama nam pripravi cel kup dobrot. Ampak silvestrska večerja se začne opolnoči, bo treba malo počakati.
Je pa treba opraviti nekaj »obveznih« običajev, da si zagotovimo srečo in bogastvo v prihajajočem letu. Najprej vsak poje devet jagod grozdja in si ob vsaki zaželi eno željo, devet želja, da bi se mi jih uresničila vsaj slaba polovica. Polnoč, čestitke in ljubčkanje. Ob šampanjcu, dvignjenih kozarcih in zdravljici pove vsak svojo zahvalo in prošnje za novo leto, pred tem pa si v kozarce vržemo nekaj zlatega (prstan, verižico..), kar nam bo prineslo bogastvo v novem letu. Po polnoči pa si tamladi nadenemo torbe in nahrbtnike, po možnosti vzameš še potni list in gremo na rajžo okoli bloka, to naj bi nam prineslo potovanja.
Po večerji in klepetu, se z Diegom, njegovo sestro in Mauricijem odpravimo še v diskoteko. Zona Rosa je skoraj prazna, uletimo v napol prazno diskoteko. Glavno, da se imamo mi fajn, ampak vzdušje vseeno ni pravo, rezultat postelja ob treh zjutraj.

GUATAVITA. VILLA DE LEYVA (Boyaca)

Odkar sem prišla v Kolumbijo poslušam o Villi de Leyvi, mesto kakšne tri – štiri ure severovzhodno od Bogote. Ko sem jo obiskala sem vedela zakaj. Mesto je poosebljanje kolonialne arhitekture in dediščine. Vse stavbe so ohranjene v kolonialnem stilu in tudi novogradnje morajo biti načrtovane ter izgrajene v stilu uveljavljenega urbanega načrta.
Gostilne, hostli in hoteli so en lepši od drugega.
Vendar villa de Leyva ni samo pomembno kulturno središče, v tem mestu se odvijajo tudi raznorazni znanstveni tečaji in srečanja. Sama se tja odpravim z prijateljem entomologom in ob tej priložnosti obiščeva tudi biološki inštitut Alexander von Humboldt (www.humboldt.org.co), kjer si moj prijatelj z zanimanjem ogleduje njihovo entomološko zbirko. Vendar je njegov namen obiska Villa de Leyve v bistvu ogled hišice, ki jo je zgradil njegov prijatelj arhitekt saj namerava sam postaviti takšno hiško. Mislim, da ne bi preveč pretiravala, če povem, da je ena izmed najlepših hišk, ki sem jih kdajkoli videla. Sicer zelo majhna ampak zelo izvirna.

Ker smo za obisk Ville de Leyve izkoristili podaljšan vikend,(ponedeljek je bil prost zaradi ne vem več katerega praznika), smo imeli veliko srečo, da smo zvečer sploh našli prosto poceni sobo. Sicer ni bilo ravno naključje, da je bila soba prosta, spali smo namreč v hostlu, na glavnem trgu, ki si je stene delil z cerkvijo in njenim glasnim zvonikom. Vsaj spali nismo dolgo naslednji dan. In spet se je ponudila priložnost za jahanje konjev po »puščavi«, ki obdaja Villo de Leyvo. Ko sem kasneje spraševala, kako je lahko tole naseljeno območje presušene zemlje »puščava«, mi prijatelj razloži, da puščava ne pomeni le »saharskega peska«. Obvezen ogled El fosila. Kraj blizu Villa de Leyve ki je znan po fosilih. Otroci ob cesti ponujajo raznorazne fosilne kamne, z malo sreče pa si ga lahko najdeš tudi sam. Ogledamo si tudi fosil kronozavra, ki so ga našli na tem mestu, Cronosaurio boyacense.

Ob obisku Boyace je dobro poiskusti tudi tamkajšnje specialitete.
Boyaca slovi predvsem po najboljših svojevrstnih arepah, ter po klobasicas longanizah. Ob poti skozi Boyaco srečaš veliko stojnic z Arepami in longanizami, tako da ti že sama ponudba »pove«, da pa je to res nekaj kar je tam »in« in že radovednost ti ne da miru, pa moraš poizkusiti. Arepe so bile res dobre, klobasice sicer tudi ampak mislim da se niso veliko razlikovale od naših domačih.

Raquira – ker sem imela to srečo, da smo prišli v Villo de Leyvo z avtomobilom, me prijatelj odpelje še na izlet v Raquiro, mestece, ki je znano po najboljši ter hkrati najceneši lončariji. In res, celo mestece je tako rekoč ena sama tržnica za lončarijo.

NAKUPI, tipične Kolumbijske stvari

V Kolumbiji ima vsako področje ali včasih mesto neko stvar po kateri je znano.
Bogota: naj bi imela najboljši Ajiaco,
Cali: najboljšo salso in arequipe,
Raqira: lončarijo,
Boyaca: najbolše arepe,
Ibague: najboljši tamales,
Medellin: Badejo paisa,
Karibska obala: najboljše hammake in moccille
Hammaki so viseče mreže, moccille pa pletene izedno trpežne torbice. Prave kvalitetne Hammake in moccille namreč delajo indijanci iz Sierra Nevade.
Za vse te stvari je značilno, da dobiš najboljše in najcenejše tam od koder izvirajo.

»NAŠI«

Po mnogih telefonskih klicih in dolgih mailih končno napoči, ko »me pridejo iskat naši.« Dva tedna bomo skupaj potovali po Kolumbiji nato pa gremo vsi domov. Sama sem zadnjih nekaj tednov urejala nekaj formalnosti in vneto brskala po turističnih vodičih da bi nam sestavila najboljšo, najcenejšo in hkrati najmanj naporno potovanje po Kolumbiji.
Skoraj cel teden nisem morala prav spati, saj ne morem verjeti, da bodo v kratkem tukaj moja sestra, brat, stric in bratov prijatelj (Tomi). Spali bodo v hiši v kateri sem jaz spala do sedaj, spoznali bodo moje nove prijatelje, skupaj se bomo sprehajali po Bogoti in doživljali stvari, ki so sedaj poznali le preko mojih mailov.

Kakšno uro napeto pričakujem kdaj se bo iz letališkega terminala končno pokazal poznani obraz. Končno doživim svoj trenutek. Sestra… in seveda ženske, kot ženske… skoraj sva padli v jok. Na srečo sva imele kar naenkrat ob sebi tri razumljive moške, ki so nama preprečili kakšen večji čustveni izpad. Prtljago in familijo spakiram v dva taksija, moškim, ki so šli z svojim taksijem in pa taksistu pa dam najprej še stroga navodila, na kateri naslov se morajo odpeljati in približno koliko morajo plačati.
Po »udomačitvi« na domu, se odpravimo na kratek potep po Bogoti, na pijačo in pa na zaslužen počitek po napornem potovanju.

Monserrate in Museo del Oro

Monserrate je eden izmed ogledov, ki sem si jih prihranila za našo skupno rajžo po Kolumbiji. Zjutraj se po krajšem potepanju po mestu odpravimo na ogled hribčka, ki je v velik ponos mnogim Bogotancem. »Monserate, res moraš obiskati, od tam se vije prečudovit razgled nad celim mestom. Na Monserrate ne smeš iti z fantom ali punco, kajti stara vraža pravi, da se bosta potem razšla. Ko si na hribu pa si moraš v eni izmed restavracij obvezno privoščiti tamales in vročo čokolado.« Torej na Monserate obvezno brez partnerja na tamales in vročo čokolado. Gor lahko greš peš, z vlakcem, ali z žičnico. Peš na Monserrate priporočam le ljudem z malo več športnega duha. Mi športniki se odločimo za vlakec (teleferico), povzpnemo se 560 metrov nad mesto na nadmorsko višino 3160m. Monserrate res ponuja zavidanja vreden razgled, prijetno svežo klimo in čistejši zrak. Sprehajamo se po hribu, dihamo sveži zrak, občudujemo urejene gredice, negovane vrtove ter se predajamo sončnim žarkom.

Zavijemo še v cerkev kjer se v tišini predajamo vtisom zadnjih dni. Sledi še fotografiranje in občudovanje panorame. Veličasten pogled. Le nekaj 100 metrov pod to oazo miru in tišine, leži osem milijonsko mesto polno smoga in vsakodnevnega hrupa. Zaradi dokaj rane ure so vse restavracije še zaprte, zato se z telesfericom vrnemo v mesto, v Candelarijo, kjer si privoščimo prvo Kolumbijsko družinsko kosilo. Nikakor ne morem razumeti, zakaj ob vsej raznorazni ponudbi Kolumbijskih specialitet, brat sanja o hamburgerjih, sestra pa o domačih zrezkih. Na srečo sem jaz vodič, kar »polloja, cerdoja, in platano« (piščanec, svinja in banana).

Museo del Oro je naša naslednja postaja. Spet ena izmed obveznih turističnih postojank. Muzej nekaj deset tisočih indijanskih izdelkov iz zlata. Muzej v katerem najdemo skoraj celotno indijansko zgodovino in kulturo, vseh pomembnejših plemen.
Zvečer sledi še »spoznavni večer« z Kolumbijskimi prijatelji. Konča se z rahlim Tomijevim glavobolom naslednje jutro.

Armenia

Letimo v Armenijo. Če bi bilo po moje, bi potovali za avtobusom, vendar moramo domačim sveto obljubiti, da bomo prišli vsi varno domov. Pa da bodo v tem času lažje spali, si nabavimo letalske karte. Ker ima ena izmed prijateljic in moja začasna sodelavka mamo, ki dela na turistični agenciji, se le ta zelo potrudi za nas. Najde nam letalske karte, za tri notranje lete za borih 620.000 pesosov, približno 210 evrov na osebo.
Armenijo obiščemo iz dveh razlogov. Parque Nacional del Caffe in pa obiska Valle de Cocora. Parque Nacional del Caffe je sicer eden izmed najbolj obiskanih parkov, park je sicer zelo urejen, lep, z mnogimi rastlinami različnih sort kave, dreves…. ampak meni se je zdel preveč »umeten«.

Jahanje konjev v Valle de Cocora:

Valle de Cocora je poznana po najvišjih palmah na svetu. Palma de Cera je najvišja vrsta palme, ki doseže višine do 60 m in doživi do 200 let. Zjutraj najprej poiščemo avtobus, ki nas bo peljal do Slenta, majhnega mesteca blizu Valle de Cocora. Tudi sam Salento si zasluži nekaj pozornosti: plaza, cerkev, gostilnice…, arhitektura in pa prijazni, veseli ljudje dajejo vtis, kakor da si se izgub nekje v osemnajstem stoletju. V Salentu najamemo enega izmed mnogih šoferjev, ki v svojih jeepih čakajo na turiste in domačine, ki potrebujejo prevoz v kakšno izmed sosednjih vasic. Vožnja v natrpanem jeepu, brez strehe po zaprašeni poti. Prispemo v Valle de Cocora. Pogled na palme de Cera. S spoštovanjem zremo v visoke lepotice. Odločimo se za ogled doline iz konjskega sedla. Sledi barantanje za pet konj in enega vodiča. Naš vodič je bil deček star kakšnih dvanajst let.

Prvoten namen je bil, da mi najamemo konje on pa nas spremlja peš. Pa smo rajši plačali še za konja za njega. Pa gremo, sprva previdno na konje in po dolini, in nato vedno hitreje, pa v hrib, skozi gozd in na vrh do nekakšne postojanke na agua de panela in kratki počitek. Pa nazaj v dolino na trucho – postrv. Specialiteta Valle de Cocora je namreč postrv. Moram povedati da res.

Potapljanje v Tagangi

Iz Armenije se odpravimo z avtobusom v Cali, kjer preživimo kak dan ali dva nato pa z letalom v Cartageno. Odločimo se, da si bomo Cartageno ogledali na poti nazaj, najprej je na vrsti Taganga, majna ribiška vasica blizu Santa Marte. Končno dopust v pravem pomenu besede! Karibsko moje, pesek, sonce… ter zabačena vasica. Popolno!

Sprva smo celo malo razočarani nad popolno neskomercializiranostjo te turistično dokaj znane vasice, saj ves čas srečujemo kakšne turiste, ki pa niti niso običajni turisti, pravzaprav bi bila bolj primerna beseda popotniki. Tudi plaža ni najlepša. Vendar nam eden izmed domačinov pove, da moramo naslednji dan na plažo v naslednji zaliv, tam je lepša plaža, tam so »restavracije«. Takoj se dogovorimo z enim izmed lastnikov čolnov za uro zjutraj ob devetih, da nas odpelje v sosednji zaliv. Mož nas čaka ob dogovorjeni uri. Od pristanku mu plačamo in se zmenimo, da nas pride pobrat ob petih popoldan. Sosednji zaliv je sicer daleč od tega, kar sem si predstavljala, nekaj ljudi, nekaj ležalnikov, restavracije pa so v resnici lesene kolibe. Daleč od tega kar sem pričakovala pa vendar veliko boljše od tega kar sem pričakovala. Lastniki kolib tekmujejo med sabo, pred katero »restavracijo« se bomo namestili, saj to pomeni, da bomo imeli v izposoji njegove ležalnike, pijačo bomo naročali pri njem, kosilo bomo imeli pri njem. Torej dokaj lep dnevni zaslužek izven turistične sezone. Namestimo se kar pred gostilno ene gospe. Takoj nam prinesejo ležalnike ter »tres cervezas y dos aquas« (tri pive in dve vodi). Gospa nas vpraša še kdaj bomo imeli kosilo in nam prinese pokazat kakšne ribe imamo na izbiro. V starem platnenem stolu, v senci pod napol posušeno drevo in pred staro leseno kolibo se počutim kakor, da bi bila ne vem kakšna filmska zvezda. Ta dan je bil namenjen izključno lenarjenju in popolni uživanciji. Modro nebo, morje, sonce, izsušena prst, skoraj nobenih turistov ter mi na ležalnikih ob pivu, vodi ter kremah za sončenje.

Taganga je znana po najcenejših šolah potapljanja. Seveda moramo tole ponudbo izkoristiti tudi mi. Z eno izmed priznanih potapljaških šol se dogovorimo za dan šole potapljanja. Iskat nas pridejo naslednji dan zjutraj. S čolnom se odpeljemo najprej do enega mesta kjer nas najprej naučijo osnov, teorija, potem pa v vodo, dihanje, znaki, pa pod vodo, kakšnih 20 min, 5m. Dobro je bilo, sedaj pa na koralni greben. Inštruktorja nas podučita: »Sedaj, ko ste osvojili osnove, gremo pogledat korale, vendar se jih v nobenem primeru ne smete dotikati ali se zaletavati v njih, saj smo v občutljivem ekosistemu, ki ga lahko opazujemo ne pa uničujemo.« Za moje prvo potapljanje je bil ta dan nepozaben. Kakšnih dvajset minut smo se potapljali med koralami, v kristalno čistem morju, med nogami pa so nam plavale raznobarvne tropske ribice. Za ta dan smo odšteli kakšnih 150.000 pesosov oziroma 50 evrov. Lahko bi našli enodnevni tečaj potapljanja za trikrat manjšo ceno vendar si o kvaliteti ne bi upala razpravljati. Mislim, da je bila naša izbira vredna svojega denarja.
Taganga nas je prevzela s svojo posebnostjo, mirnostjo in z ljudmi, ki smo jih vsakodnevno srečevali. Nek moški nas je zmeraj pozdravljal z: »Thank you for bealiving in Kolombija.« Eneka babica je zmeraj molila, ko smo jo srečali, drug fant nas je pa zmeraj prosil za denar, saj on kao čisti plažo. Ampak plaža ni bila niti malo čista. Res ne.

Cartagena in Islas de Rosario

Po polnjenju baterij v Tagangi je sledil še nas zadnji del potovanja. Cartagena. Glavno obalno ter hkrati pristaniško mesto v Kolumbiji. Mesto z lepo ohranjeno kolonialno arhitekturo in ne najlepšimi plažami. Zato se odločimo za enodnevni z čolnom izlet po Islas de Rosario. Celotna ponudba vsebuje, oglede dveh otokov, kosilo in turističnega vodiča. Ena izmed največjih atraktivnosti Islas de Rosario je Playa blanca, peščena, bela plaža. Plaža je res osupljivo lepa, sinje modro nebo, svetlo modro morje.. ampak lepota izgubi del svojega čara ob številčnih vsiljivih »lovcih na turiste«. Komaj stopimo iz čolna, smo obkoljeni vsak z tremi črnkami ki nam ponujajo masažo naših napetih teles, nekaj moških nam ponuja ostrige, drugi kokosov riž, tretji verižice. In vsak nas prepričuje, da njegovo stvar pa res moramo kupiti, ednini varen prostor pred njimi je bila voda, nemotenega sončenja se nismo nadejali. Klub vsiljivim prodajalcem je Playa blanca resnično ena izmed najlepših plaž.

Med večernim potepom po mestu naletimo na ulične plesalce afriških plesov. Z odprtimi usti smo občudovala, divje gibe in neomajno energijo ter gibčnost teh ljudi. Naslednji dan sledijo še zadnji nakupi ter zapravljanje zadnjih pesosov in pa popoldanski let v Bogoto.
Po prihodu v Bogoto preživimo še zadnji večer z prijatelji, ki sem jih poznala nekaj mesecev vendar jih spoznala tako dobro kakor da bi se poznali že celo življenje. Nič solznih oči, saj se bomo še videli, pa seveda pisali si bomo tudi.

Končno domov, sneg v Sloveniji

Zjutraj se zbudim, ostali še spijo, hvala bogu, ne maram poslavljanja. Gospa mi pokliče taksi, se mi zdi, da tudi ona ne mara poslavljanja, je že šla skozi to prevečkrat. Že dokaj nestrpno čakam na letališču. Filmi na avionu, prestop in čakanje v Miamiju, pa spet v Londonu in končno Dunaj. MAMA, ATI!!!! OBJEM! »Doma si!!! Kako si rjava!!… Glavno, da si doma!!« Pot domov in sneg, sneg. Po dolgi poti, domači kraji, kapelica, domače dvorišče, domača hiša, kuhinja, dnevna soba in moja soba.
Postelja skrbno postlana, zložena spalna srajca, darila od božiča in rojstnega dneva.
Hmmm…. Doma… Se kar čudno počutim, kakor da se ne bi vrnila le domov v drugo državo ampak v drugo življenje, pa vendar mi je moja soba se zmeraj tako domača, kot da je ne bi nikoli zapustila in je zamenjala za »cama en Suramerica«.
Zvečer se vrne še brat: »Ja dolgo se nismo videli, kakšnih 10 ur, kje smo se že nazadnje videli, aja v Kolumbiji!«


Sledite nam


RSS Ustavi se!

  • Ko gozd zapolni praznino
    Poslušam, ko ne vem, kam. In grem tja, kjer je moja duša doma. Vprašam in slišim. In vem, kaj mi povedati ima, narava. Znova in znova. Pojdi v gozd. Bodi, kot da nisi nič. Šele prazen lahko postaneš spet poln in šele praznina naredi prostor zate, pravega tebe.
  • Obstaja naravni talent za komunikacijo ali se tega naučimo?
    Komuniciranje je del našega vsakdana. Ne moremo ne komunicirati. Vse, kar počnemo, je komunikacija.
  • Alarm in srčni reset
    Kip sem. Okamenela. Kaj se dogaja?! Ne morem se premikati! Kot bi bila ujeta pod največjo skalo, kar sem jih kdaj videla. Sanjam z odprtimi očmi? Ne, tu sem, budna, a brez moči.
  • Skozi oči življenja
    Budilka me kljub močnemu zvonjenju ni več spravila iz postelje. Glava je delala na polno, ampak telo ni več ubogalo, ni več delalo. Kapitulirala sem.
  • Kaj vse sem zaradi ne ljubezni in pretepanja doživel
    Moje življenje v otroštvu je bilo, kot je povedal psihoterapevt, povsem uničeno.