fbpx

Indija – resnično posebna dežela – 2. del

Potopisi

Končno drugi del, pa čim več zanimivega branja želim in seveda brez zamer glede pravopisa. Že tako je dolgo trajalo, da sem objavil drugi del. Kaj bi šele bilo, če bi moral to popravljati.

Pot se je začela doma. Normalno, kje pa se naj. Mene in prijatelja Romana, s katerim sva si delila to pot in izkušnje, so z avtom ponoči odpeljali na Dunaj, kjer sva imela ob 7h zjutraj let do Londona, tam sva prestopila na drugo letalo do Indije. Ko sva prispela na letališče v  Londonu sva imela že prvo zanimivo izkušnjo. Saj so naju spraševali, če bi si izbrala let naslednji dan in ti ponudijo 600€ in plačano prenočišče v hotelu na letališču.
Razlog: Zato ker imajo nekaj sedežev prodanih več kot pa je število potnikov v avionu, na tak način se očitno zagarantirajo, da jim je lažje plačati nekaj dodatnih evrov in potnike preusmeriti na drug let, kot pa bi bil let na pol prazen. Seveda sva se strinjala, da ostaneva en dan dlje v Londonu, vendar  zaradi prtljage, ki je že bila na poti na avion za Indijo, nisva mogla ostati.. Tako sva spala na stolih 5 ur in se nato vkrcala na Boing 747 in odletela v Indijo, mesto Bengaluru v državi Karnataka.

Bengaluro ali Bangalore

Bengaluru je eno najhitreje in najbolj razvijajočih se mest v Indiji, saj mu pravijo tudi druga Silikonska dolina, mesto je predvsem poznano po informacijski tehnologiji, to je jasno razvidno, ko se odpelješ iz letališča, te pričaka lično urejeno krožno križišče kjer se na sredi bohoti velikanski napis Yahoo. Večina svetovno znanih podjetij ima v tem mestu svojo podružnico in proizvodnjo. Zato je v tem mestu tudi  eden največjih sejmov računalniške opreme.

 

Več o mestu na wikipediji http://en.wikipedia.org/wiki/Bangalore

Naj najprej povem, da Indijo sestavlja zelo veliko držav. Vsaka država pa ima svoj jezik in svojo pisavo in pravilo je, da se Indijci, ki so iz različnih držav, med sabo ne razumejo, niti ne znajo brati pisave drug drugega. Tako je ena redkih dobrih stvari, ki so jim Angleži v času kolonizacije dali, skupni jezik in železnico. Tako se lahko vsi med seboj sporazumevajo in razumejo in to je seveda angleščina.

Še nekaj začetnih osnovnih  informacij o Indiji:

Indija je 7 največja dežela, 2 po številu prebivalcev in prva ter najbolj demokratična dežela na svetu. Ima ogromno morja in to 7517 kilometrov obale, za primerjavo Slovenija ima 43 kilometrov in 157m obale. Meji na države z 6  kopenskih mejami i in dvema morskima mejama: Pakistan, ki je bil nekoč del Indije, Kitajsko, Nepal – samo da me ne bo kdo obtožil, da je to del Kitajske, Butan, Bangladeš, Myanmar, morska meja: Sri Lanka in Maldivi.
Ima 4 glavne religije: Hinduizem, Budizem, Jainizem, Sikhizem, ostale religije pa so v indijo prišle, pravijo pa da so se vse razvile v Indiji, v prvem tisočletju.
Indija se je osamosvojila leta 1947, pod vodstvo znamenitega voditelja Gandija in to z nenasilnim uporom, proti takratnim , če lahko tako rečemo lastnikom, kolonialno državo Anglijo.
Indija se imenuje uradno Republika Indija in je sestavljena iz 28 držav in 7 združenih regijah.

Pravijo, da ko obiščeš Indijo, da nikoli nisi več  enak in da večina doživi kulturni in moralni šok. Pa se pustimo presenetiti.

Začnimo na avionu iz Londona v Indijo. Let je trajal 8 ur, ki jih le redki v ekonomskem razredu lahko v celoti prespijo. Tako si čas krajšamo z izbranimi filmi in multimedijskimi predstavitvami, saj ima vsak sedež svojo televizijo pred seboj.  Na letu tako dobiš dva obroka, ki sta že indijsko začinjena, vendar zelo okusna.  Seveda pa si lahko vsake toliko časa malo pretegneš noge in se sprehodiš po letalu do WC – ja in nazaj, tako da se ne počutiš tako utesnjenega.

Ko smo pristali zgodaj zjutraj 5:30 in pobrali vsak svojo prtljago, smo se napotili proti izhodu, kjer so pred vrati stali vojaki z orožjem, ki nobenega brez karte ne spustijo v letališče. Pred letališčem pa stoji pravi betonski bunker in iz njega gledajo mitraljezi, kot v kakšnem vojnem območju. No pa pustimo vojake in se posvetimo prvemu prevozu. Tam te seveda takoj napadejo vsi taksisti, ki bi te radi odpeljali v izbrani hotel, da še od tega poberejo svojo provizijo. Kot belec si v bistvu prava znamenitost ali pa bolje rečeno priložnost za zaslužek. Najprej sva zamenjala evre v rupije, za 100€ sva dobila 6000 rupij, da si lahko predstavljate tečajno razmerje. Takoj sva izbrala taksi, ki je stal 1000 rupij in naju je odpeljal v prvi hotel, kjer pa sva plačala 1700 rupij za eno noč z zajtrkom. Začudila sva se da je taksi tako drag, no in na koncu ugotovila, da je letališče oddaljen od centra mesta kar dobro uro vožnje.  Seveda sva med vožnjo veselo pritiskala na fotoaparat, saj je bilo vse tako novo in drugače. Ceste obupne, vožnja nepredstavljiva, vse počez in vsi hupajo, vendar začuda ne zaradi nervoze ali jeze, temveč sva na koncu ugotovila, da je to del kulture voznikov, kjer vsakdo opozarja, da prihaja, da prehiteva, da zavija. Saj na cesti niso samo avtomobili, temveč tudi pešci, kolesarji, ročni vozovi, vozovi z volovsko vprego, rikše na kolo, motorne rikše, avtomobili, avtobusi in tovornjaki, vsi pa vozijo po isti cesti, seveda ne vsi z enako hitrostjo, torej se nasprotni  avtomobil preprosto umakne, če prehitevaš počasnejšega udeleženca v prometu. Glede na to kulturo in mirnost v vožnji, je ta kultura mnogo boljša in varna kot pri nas, čeprav tako ne izgleda.

Tako sva prispela v hotel. Seveda na samem začetku ne veš kaj lahko pričakuješ in za koliko denarja, ampak bolje na začetku dati malo več in posledično zaradi tega so bolj ustrežljivi in morda dobiš kakšno boljšo informacijo, ki jo drugače ne bi. Hotelov je na izbiro kolikor hočeš, zato ni nujno da izbereš prvega, seveda pa si preden najameš sobo, le to sobo tudi ogledaš in lahko se mirno odločiš, da je ne vzameš, če ti ni všeč. Vsak hotel ima sobe s klimo ali brez. S klimo je za 100% dražja, da pa se odločiš, je odvisno od letnega časa. Obdobje od decembra do februarja, je najboljši čas za obisk, saj ni skoraj nič dežja in temperature so zelo znosne. Čez dan 30-35, nočne 20-25 stopinj. Domačini pravijo, da nimajo 4 letnih časov temveč  samo 3: VROČE, BOLJ VROČE, NAJBOLJ VROČE.

Prvi dan sva porabila za ogled mesta in se čudila vsemu naokoli.   Najameš kar hotelski taksi za 1000 rupij in te vozi od 10 zjutraj do 17h popoldan. Lahko pa greš tudi v lastni režiji, vendar se zna zgoditi, da se tudi izgubiš. Taksi te pripelje kamorkoli želiš, te počaka in nato odpelje. Seveda bi lahko dobil tudi kaj cenejšega, lahko bi se tudi sam vozil, ampak prvič v tujem in 8.6 milijonskem mestu, je bolje, da ti je nekdo na voljo,četudi za malo več denarja. Je pa le prvi dan. Najprej opozorilo, vse je lahko veliko ceneje, vendar prvi dan je le prvi dan.

Želela sva iti na želežniško postajo po karto za prevoz v Coimbatore v državi Tamil Nadu, pa naju je zopet prijazen turistični delavec v okviru hotela opozoril, da karte za vlak ne bova mogla dobiti v tako kratkem času, saj imajo v Indiji neko praznovanje in je vse zasedeno in tako naju je prepričal, da sva se odločila za avion. Čeprav sva naknadno izvedela, da imajo na postajah za turiste vedno rezervirano kakšno karto, seveda plačaš nekoliko več, ampak jo lahko dobiš. Ampak kako naj vse to veš, ko pa prvič prideš v Indijo, tako sva plačala vsak po 70€ za letalsko karto, kar je še vedno veliko ceneje kot pri nas.

Predvsem moraš paziti, da se ti nikamor ne mudi, ker prve tri dni dejansko zapraviš največ. Samo zaradi nevednosti. Ostane ti samo raziskovanje in ogledovanje mesta in običajev.

In izkušnje prvega dne: Šok nad vso to mestno umazanijo,  vsi te sprašujejo, kdo si, od kod si, ali si prvič tukaj in kdaj si prišel, ali te kam zapeljejo. OPOZORILO: »Ja prvič sem tukaj in danes je moj prvi dan.« Če to izjaviš, so avtomatično cene močno poskočile tudi do 200% in zapomnite si, prvi dan ti ni potrebno ničesar kupiti, čeprav te na vsakem koraku prepričujejo, da to prinaša nesrečo in da moraš obvezno v njihovi trgovini kaj kupiti. Saj če plačaš so vsi zelo, zelo ustrežljivi in ti rade volje pomagajo, vseeno pa moraš vse vzeti z rezervo, ker ponudbe je kolikor hočeš, samo potrpljenje moraš imeti in obvezno ne sprejeti prve cene.  Če resno misliš kaj kupiti, moraš povedati svojo ceno in skoraj ne popuščati, kajti tisto kar prvi dan prodajajo za 1500 rupij, zadnji dan dobiš za 150 rupij.

Tako sva vsa navdušena blodila po mestu in se čudila drugačnemu načinu življenja, vsaka garaža je v bistvu trgovina, ceste v razsulu, vožnja neverjetna, načeloma vsi zelo prijazni, nobenega občutka ogroženosti, živali na ulicah – krave, konji, kokoši, na hrano pa se moraš navaditi. Če ti pikantnost ni všeč, je sadja na pretek na vsakem vogalu in vedno kupuj samo tisto zelenjavo, ki se jo lahko olupi, tudi voda naj bo vedno v plastenkah in ko jo odpiraš, glej, da zamašek ni samo privit, ampak tovarniško zapakiran.

Zvečer sva se v miru stuširala, saj sem imel občutek, da se mi je ves ta smog in prah zažrl globoko v kožo in se ulegla k počitku.

NADALJEVANJE SLEDI:


Sledite nam


RSS Ustavi se!

  • Ko gozd zapolni praznino
    Poslušam, ko ne vem, kam. In grem tja, kjer je moja duša doma. Vprašam in slišim. In vem, kaj mi povedati ima, narava. Znova in znova. Pojdi v gozd. Bodi, kot da nisi nič. Šele prazen lahko postaneš spet poln in šele praznina naredi prostor zate, pravega tebe.
  • Obstaja naravni talent za komunikacijo ali se tega naučimo?
    Komuniciranje je del našega vsakdana. Ne moremo ne komunicirati. Vse, kar počnemo, je komunikacija.
  • Alarm in srčni reset
    Kip sem. Okamenela. Kaj se dogaja?! Ne morem se premikati! Kot bi bila ujeta pod največjo skalo, kar sem jih kdaj videla. Sanjam z odprtimi očmi? Ne, tu sem, budna, a brez moči.
  • Skozi oči življenja
    Budilka me kljub močnemu zvonjenju ni več spravila iz postelje. Glava je delala na polno, ampak telo ni več ubogalo, ni več delalo. Kapitulirala sem.
  • Kaj vse sem zaradi ne ljubezni in pretepanja doživel
    Moje življenje v otroštvu je bilo, kot je povedal psihoterapevt, povsem uničeno.