Južna Indija – Kraljestvo Vidžajanagar

Novice, Zanimivosti

Prestolnica Vidžajanagar, na katerih ruševinah stoji današnja vasica Hampi, naj bi v začetku šestnajstega stoletja, ko je bilo kraljestvo na vrhuncu svoje moči, štela pol milijona prebivalcev, po obsegu pa merila blizu sto kilometrov.

Unesco je leta 1986 Hampi vpisal na seznam svetovne kulturne dediščine in ga tako zaščitil pred nadaljnjim propadanjem. Ko je v štirinajstem stoletju v severno Indijo vdrl osvajalni in krvoločni Timur, ki je za sabo puščal ruševine, ki jih je okrasil s piramidami, zgrajenimi iz lobanj poklanih ljudi, se je na jugu Indije ob reki Tungabadri pričelo razvijati hindujsko kraljestvo Vidžajanagar.

Nenavadna in za oči mamljiva pokrajina, sredi katere je ležala prestolnica kraljestva Vidžajanagar. Skozi mesto teče reka Tungabadra, ki so jo zajezili v začetku 15. stoletja in tako omogočili prebivalcem mesta nemoteno oskrbo z vodo. Namakalni sistemi, ki so jih uredili že za časa kralja Krišnedevaraje, še danes ustvarjajo oazo zelenja in rodovitnosti sredi sušne in vroče pokrajine.

Svetovni popotniki, pustolovci in trgovci, ki so obiskali kraljestvo Vidžajanagar v času razcveta, se niso mogli načuditi blaginji in lepoti, ki so jo zagledali pred očmi. Na bazarjih, ki jih je bilo vse polno, so draguljarji prodajali rubine, bisere, diamante, smaragde, kraljeva palača je imela sobane iz čiste slonove kosti, mesto se je ponašalo s številnimi parki, sadovnjaki in namakalnimi sistemi.

Mesto Vidžajanagar, ki je kasneje postalo prestolnica enega največjih hindujskih imperijev v zgodovini južne Indije, sta leta 1336 ustanovila princa Harihara in Bukka. V času vladanja kralja Krišnedevaraje je kraljestvo doseglo višek in je v začetku šestnajstega stoletja obsegalo vso južno Indijo, na severu pa sta mejo določali reki Tungabadra in Krišna.

Krišnadevarja je bil eden izmed velikih vladarjev južnoindijske zgodovine, ki še danes slovi kot velik vojščak, kot človek, ki je s sovražniki ravnal viteško. Velikodušni kralj je bil med lokalnim prebivalstvom izredno priljubljen in je veljal za ljubitelja konj, literature in umetnosti nasploh. Rad je gostil tujce, ki jih je v svoji kraljevi palači bogato pogostil, saj ga je neizmerno zanimalo življenje onstran mej njegovega kraljestva. Bil je strpen do vseh religij, tako so ob večinskih hindujcih v kraljestvu živeli tudi džainisti, kristjani in muslimani.

Po pričevanju številnih zgodovinarjev bi naj mesto Vidžajanagar ob višku svoje moči veljalo za eno največjih mest na svetu. Imelo je trgovske stike z Maljaskim polotokom, Burmo, Kitajsko, Arabijo, Perzijo, južno Afriko, Abesinijo, Italijo in Portugalsko. Številni trgovci inpopotniki iz teh dežel se niso mogli načuditi blaginji mesta, Italijan Nicolo Conti, ki je Vidžajanagar obiskal v začetku petnajstega stoletja, je prestolnico kraljestva razglasil celo za večje in bolj svetovljansko mesto kot Rim.

Mesto je bilo središče trgovanja z začimbami, bombažem, dragimi in poldragimi kamni.

Ženske

Ženske so igrale pomembno vlogo v takratni sestavi družbe. Učile so se glasbe, urile s ščitom in mečem, nekatere so se celo izvežbale v boksu. Aktivno so sodelovale v trgovanju, sklepale posle, vodile finance in celo igrale v gledaliških igrah, kar je bilo za tisti čas izredno redko, saj so ženske vloge praviloma igrali moški. Še takrat so se oblačile v pisane sarije in pripravljale jedi, ki so še danes osnova indijske prahrame: riž, kari in kruh, ki ga v Indiji imenujejo roti.

Večina templjev in drugih veličastnih stavb je bila uničenih. Čudovite rezbarije in kipe so napadalci razbili ter nalož ili na velike grmade, kjer so jih zažgali.

Hampi

Hampi, nekoč središče obsežnega kraljestva, je vse do leta 1986, ko je območje v širši okolici prišlo pod okrilje Unesca, ostal za zunanji svet neopazen in je zanimanja vreden turistični cilj postal šele v zadnjem desetletju. Leži dobrih deset ur vožnje z avtobusom iz peščene Goe, vendar zaradi izredno slabih cest večina popotnikov izbere prevoz z vlakom do bližnjega mesta Hospet. Od tod je slaba ura vožnje z avtobusom skozi spektakularno kamnito pokrajino, ki jo imenujejo tudi “mesečeva” pokrajina. Ogromni kamniti balvani tvorijo gričevju podobno kamnito krajino, katere najbolj veličasten pogled se ponuja z vrha hriba Matanga.

Območje nekdanje prestolnice, ki je dolga stoletja samevalo in bilo prepuščeno propadu, je ponovno oživela vlada zvezne države Karnatake, ki je pred dobrim desetletjem v središče nekdanjega kraljestva ponovno naselila ljudi. Na Hampi bazarju, kulturnem in religioznem središču nekdanjega mesta in celotnega kraljestva, ljudje še zmerom živijo v bivališčih, ki so jih pred stoletji v kamen izklesali njihovi predniki.

Gradnja turistične infrastrukture in povečanje števila turistov se iz leta v leto veča, območje pa si je najlažje ogledati na krožni vožnji s kolesom, saj so ogleda vredni kulturni spomeniki raztreseni po velikem področju. Odkar je prišlo območje pod okrilje Unesca, so na delu številni arheologi, ki skrbno izkopavajo in dokumentirajo vsak delček, ki priča o veličastni zgodovini mesta. Posebno primeren čas za obisk kulturnega spomenika svetovnega pomena je mesec november, saj so takrat temperature zmerne, mesto pa zaživi in se povzdigne v karnevalski direndaj s tradicionalnim festivalom glasbe in plesa – Hampi utsav.


Sledite nam


RSS Ustavi se!

  • O akciji Ustavi se! 2018
    Opozoriti želimo predvsem na različne pojavne oblike strahov in jih pojasniti, nagovoriti vse, ki se z njimi soočajo, da jih prepoznajo ter se jih s pomočjo nasvetov in dobrih praks tudi osvobodijo.
  • Ana Ostrički
    “Če sami sebe ne razumemo oz. ne znamo poslušati in razumeti sebe, bomo zelo težko to dali oz. omogočili drugim“, nam zaupa svoj pogled Ana Ostrički, oboževalka vsega digitalnega, ki si ...
  • Polona Požgan
    “Ljudje govorimo s hitrostjo 120 besed na minuto, naši možgani pa sprejemajo informacije s hitrostjo 500 besed na minuto. To pomeni, da manjkajočih 380 “besed” zapolnijo s svojimi mislimi, pojasni ...
  • Nomi Hrast
    Naučila sem se, da je vedno bolje takoj povedati in iskreno povedati. Pomembna oseba v mojem življenju mi je dejala, da v življenju ni stvari, ki je komunikacija ne bi ...
  • Urša Krišelj Grubar
    “Pogosto se spomnim profesorja antropologije, legende s FDV, Staneta Južniča, ki je rekel: je treba mučati, tiho biti, nič govoriti. Bolj sem stara, bolj ga razumem in prav te dni ...