Lepo je biti v pokoju. Vsak mesec prihodki zagotovljeni, naša generacija je še imela srečo, z ženo nama zdravje dobro služi (trkam na les) in pogosto se zapeljeva odkrivat lepote naše dežele, za katero ne pravijo zaman, da je na sončni strani Alp. Saj je tudi na tujem lepo, a midva se rada podava raziskovat to, čemur pravijo, da je ‘skrito pred našim nosom’. Ko pa vzameva s seboj tudi vnučka Gašperja in Manco ter s tem razbremeniva ‘ta mlada dva’, da imata vsaj malo časa zase in ne pozabita biti tudi par, je sploh kot na sončen dan, celo če je vreme oblačno. Njuna sončka sta tudi najina in to dobesedno.

Kako pomembno je, da v odnosu ohranjaš romantiko in ne pozabiš na iskrico ter ‘zganjaš norčije’, midva s Hildo, mojo ženo, veva najbolje. To nama v zakonu uspeva že polnih 35 let in nobenega od njiju nama ni žal. Odkar sva v ‘penziji’, sva nabrala še več skupnih trenutkov kot prej, ko je bilo treba delati in držati družino skupaj ter zgraditi najino prihodnost in prihodnost otrok. V izletih uživava, v odkrivanju nepričakovanega pa sploh in v to poglavje spada tudi uživanje dobre hrane.
Nisva snoba, da je le hrana sveža in kakovostna ter se da kaj dobrega prigrizniti in spiti. Ker se na izletih večkrat ustaviva na poti, ko natakava gorivo ali si samo malo pretegneva noge (pri najinih letih je to še kako pomembno), naju pogosto premami restavracija Marché, ki stoji ob katerem od večjih avtocestnih počivališč. Včasih se greva okrepčat samo z dišečo in okusno kavo (kava BAR 2000 je ena najinih najljubših), pozimi tudi s čajem, medtem ko je sveže stisnjen sadni sok sploh najin favorit številka ena.

Žive barve kot na tržnici

Še večkrat se zgodi, da nama ne uspe ostati samo pri napitkih: pogled na razstavljene okusne jedi in sendviče, še bolj pa na odprto kuhinjo, v kateri se hrana pripravlja pred gostom in se kot za stavo seklja, začinja, meša, cvre, mesi in pripravlja sveže dobrote, je za najine lačne oči preveč.
Kar za sabo naju potegne vonj po svežih sezonskih sestavinah in živopisnost jedi, ki se zdijo vzete kot s kakšne razkošne tržnice. Mene Marché s ponudbo spomni na obisk Barcelone in tamkajšnje glavne mestne tržnice La Boqueria na ulici La Rambla, kjer ne veš, ali bi samo gledal ali poskušal kar vse pojesti. Mojo Hildo pa spomni na rumbo in sambo – domnevam, da zaradi vse tiste barvitosti sadja in zelenjave. Kot rečeno, najin apetit je tak kot pri mladih in zato naju gastronomska ponudba v Marchéju uspe hitro premamiti. Za povrh pa je zdrava, zato naju ni treba niti za hip skrbeti za povišan holesterol!

Veste, kaj nama je najbolj všeč v Marché Mövenpick restvracijah? To, da natanko veva in vidiva, kaj se znajde v okusnih jedeh, ki jih potem odneseva do mize. Pri pripravi hrane je gost zraven od začetka do konca, celo sodeluje pri izbiri in vidi, kako se uporabijo sveže sestavine in pričara jed. Nekako domače je, kot nekoč, s sezonskimi lokalnimi sestavinami in z ročno pripravo. Zdi se nama pristno in povezano z naravo, po navdihu kuhinj na tržnicah, ki sva jih obiskala po svetu.

Kdo bi vedel, ali je najina strast do tega načina priprave kaj povezana s poklicema, ki sva ju opravljala. Moja radovednost, recimo, je opazna vsakomur in tako se tudi z osebjem, ki pripravlja hrano in pijačo v Marchéju, rad hitro zapletem v pogovor ter jih zasujem z vprašanji. Se pač opazi, da sem nekdanji časopisni urednik in pisatelj in bi rad izvedel ozadje vsega. Moja Hilda, ki ji je v resnici ime Hilde oziroma Hildegard in je po rodu Nemka, pa je bila biokemičarka in je delala v farmaciji, že zato ji je blizu opazovanje, kako se sveže sestavine sestavljajo v okusno celoto.

Privlačna priprava jedi pred očmi gosta

Radovednost, ki mi ne da miru, je poskrbela za nekaj zanimivih vzporednic, na katero Hildo rad vsakič opomnim, ko obiščeva ta gostinski objekt: najprej jo podražim, da ima rada Marché Mövenpick zato, ker se po njej pretaka nemška kri, nakar me v smehu opomni, da Švicarji (podjetje je namreč švicarskih korenin) niso enaki Nemcem ali obratno. Jaz ji v šali odgovorim, da so nam Slovencem še kako podobni med sabo. Navdušuje naju tudi dejstvo, da sva poročena natanko toliko let, kot obstaja podjetje. Naj se sliši še tako solzavo, jaz pač vedno najdem v stvareh simboliko!

Uporaba naravnih sestavin pa tudi najina vnuka uči enostavnega odnosa do hrane.

“Bolj kot je sveže, bolj je zdravo!”

sem ob zadnjem obisku poučil Gašperja in Manco.
Ko sta z nama, tudi onadva z velikimi očmi spremljata pripravo jedi pred gosti. Gašper me drega pod rebra, češ, lej dedi, lej, kako se kadi in cvrči, ko kuhar spretno meče sestavine v zrak in jih natančno ujame nazaj v ponev, jaz pa se mu režim:

“Še na MasterChef te bo ati prijavil, če bo šlo tako naprej!”

Vesel sem, da ima rad zdravo hrano, tako kot njegova sestra in da ju babi in dedi uspeva razveseliti z okusnim in svežim obrokom. Pa da ne tečnarita, naj gremo raje v fast-food. Rada imata raznoliko sveže sadje in pisano zelenjavo, ročno stisnjeno v sok, ki jima da energijo za nove podvige. Tudi kuhanje v živo, po čemer slovijo v Marchéjih, prijaznost in kajpak visoka kakovost ter pristen okus jedi, ki jih ne prekrivajo nepotrebni ‘dodatki’, ju prepričajo, tako kot naju z ženo. Zanju je obisk Marchéja cela avantura, za naju s Hildo pa trenutek sprostitve, ko drugi razvajajo naju in sva rešena rutine priprave obroka doma.

Lastni recepti, domačnost in domiselnost

Najraje se prepustimo njihovim lastnih hišnim receptom, ki jih izumljajo vedno znova in pri tem uporabljajo sezonske ter lokalne sestavine ter naravne začimbe iz svežih zelišč. A ne le glavne jedi, tudi solate, pripravljene po lastnih hišnih receptih in kreativno predstavljene na krožniku, so nam v veselje in tek, sploh, ko jih prelijejo z doma pripravljenimi solatnimi prelivi.

Kadar gremo na pot vsi skupaj, sta ‘ta glavna’ Gašper in Manca: rada se odločata za testenine, ker so različnih barv in oblik (no, midva z ženo pa ceniva, da so narejene ročno). Tudi pica jima tekne, kot vsem otrokom na tem svetu: vsi pa se veselimo sočnih sestavin in naravnega, doma pripravljenega testa, ter končnega rezultata: tanke in hrustljavo zapečene pice. Počutimo se kot v Italiji ali vsaj na poletnih počitnicah.

Moja Hilda ne glede na to, da je že dolgo Slovenka, ne more skriti germanskih korenin: še posebej ji gre v slast rösti krompir, naši predniki so mu dejali ‘restanc’, ki je švicarska hrustljava klasika.

“No Hildi, boš enega röstija,”

jo zbadam in na srečo se mojih enih in istih opazk še ni naveličala, pač pa se vedno nasmeji in pritrdi, da brez rösti krompirja res ne bo šlo. Sveže skuhan krompir z lokalne tržnice, ročno nastrgan in sveže ocvrt se kot po čarovniji znajde na krožniku, ves hrustljav in dišeč.

Odličen je, priznam, a navdušujem se tudi nad mesnimi in ribjimi jedmi, ki jih tako mojstrsko pripravijo tukaj. Gostje lahko izbirajo sveže jedi kot na tržnici, priprava mesa pa je ukrojena njihovemu okusu. Jaz imam recimo rad nežno pripravljenega na žaru in srednje zapečenega, z njihovo domačo marinado in omako. Že sam pogled na pripravo mi pocedi sline.
Ko sta z nama Manca in Gašper, se seveda ne moremo posloviti brez odlične sladice. Za to se v njunih želodčkih čudežno vedno najde prostor, pri nama pa tudi!