Avantgardni katalonski arhitekt Antonio Gaudí y Cornet se je rodil v Reusu pri Tarragoni leta 1852. Po končani inženirski šoli je v Barceloni študiral arhitekturo, obiskoval pa je tudi predavanja iz filozofije in estetike.
V njegovem rodnem mestu niso podprli njegovih arhitekturnih vizij, zato se je ob koncu 19. stoletja preselil v Barcelono. Barcelona se je v tem času razvila v industrijsko središče Iberskega polotoka. Gaudí se je zelo zgodaj priključil narodno romantičnemu gibanju “renaixenca” in postal poleg Lluisa Domenecha i Montanere, ki je ustvaril palačo katalonske glasbe (Palau de la Música Catalana), eden najbolj cenjenih arhitektov v Barceloni. Tu je pričel ustvarjati prave pravljično arhitekturne mojstrovine. Bolj kot katerikoli drugi arhitekt se je Gaudí zlil s prvinami simbolizma, ki je močno zaznamovalo iztekajoče se 19. stoletje. Na svojevrsten način pa se je približal tudi secesijskemu slogu.
Z veliko mero domišljije in poguma se je spogledoval tudi na z nastajajočima smernicama: ekspresionizmom in že nadrealizmom. Secesija, simbolizem, ekspresionizem in nadrealizem so umetnostne smeri, ki so bile v večji meri zastopane v drugih umetnostih, predvsem v slikarstvu, nekatere pa tudi v literaturi. Med modernimi arhitekti je prevladovalo iskanje novih materialov ter razvijanje novih tehničnih zmožnosti. Gaudí pa se je z vsem žarom predajal snovanju razgibanih oblik, mehkih linij prostorov in kombiniranju nenavadnih dekorativnih elementov. Iz mitov in raznolikih kulturnih vplivov, ki so v Španiji skozi stoletja zarisali vidne pečate, je izoblikoval nov način razmišljanja v arhitekturi. Z gotovostjo lahko trdimo, da je njegov arhitekturni slog vplival na velika španska umetnika, Pabla Picassa in Salvadorja Dalija.
Sagrada familia
