V arabskem zalivu, le okoli šest in pol ur leta iz bližnjih evropskih letališč, leži država, ki spominjajo na sodobno pravljico 1001 noč. Katar, nekoč revna puščavska dežela, kjer so živeli večinoma nomadski Beduini, se je danes spremenila v državo, kjer sta združeni pustolovska preteklost in blišč naprednega življenja.
Severna obala polotoka v Arabskem zalivu je že v davni zgodovini predstavljala pomembno oporišče za pomorščake, ki so pluli med “cvetočo” civilizacijo Mezopotamcev in južnim arabskim zalivom. Doha, nekdaj majhno naselje ob obali, ki se je takrat imenovalo “Al Bida”, je danes postala glavno mesto države. Nova zgodovina dežele se je pričela s preseljevanjem prebivalstva, v sredini 18. stoletja. Na severozahodni obali so se naselili Utabi, pod vodstvom Al Khalifa, ki so bili trgovci in iskalci biserov. Vzhodno obalo Katarja pa so naselili Banu Tamini, ki jih je vodila družina Al-Thani. Trenja glede vladanja Katarju so privedla do uničenja Dohe v letu 1867. Pod pritiskom Britancev je morala vladavina Al Khalifa leta 1868 Katar priznati za samostojen sultanat, leta 1916 pa je postal britanski protektorat. Po umiku Britancev iz arabskega zaliva leta 1971 je postal Katar samostojni sultanat.
IztokFranko:“Bolje kupiti njihovo valuto v Katarju.”
V preteklih stoletjih je bil Katar “surova ” in nerodovitna puščavska dežela, vedno v senci sosednjega bogatega Bahraina. Pred časom “naftnega razcveta” so bile naselbine le na obali, saj je večina ljudi živela od ribolova in iskanja biserov. V notranjosti dežele naj bi takrat živelo le kakšnih petsto nomadskih družin. Prvi projekti, ki jih je Emirat financiral z dohodki od prodane nafte so bile naprave za razsoljevanje morske vode in vgradnja motornih črpalk v studence. Danes so v Katarju mogočne elektrarne z velikimi obrati za razsoljevanje vode. Največji vir energije je zemeljski plin, ki bi ga naj bilo v neomejenih količinah, zaloge nafte pa ocenjujejo še na kakšnih trideset let. Le nekaj kilometrov od obale so odkrili največjo zalogo zemeljskega plina na svetu. Predelava nafte in zemeljskega plina je po osamosvojitvi države postala osrednja industrijska panoga.
Južno od glavnega mesta Dohe je nastalo industrijsko središče Umm Sa’id. Po načelu sponzorstva Katar ohranja kontrolo nad gospodarstvom, ne da bi jim bilo treba delati. Tujci, ki v državi odprejo podjetje morajo poiskali partnerja, ki je domačin. Pod njegovo imenom ali imenom njegove družbe lahko tujci vodijo posle in sklepajo pogodbe. Domači lastniki le redko konkretno posegajo v posle, a za “sponzorstvo ” prejemajo obsežen del dobička. V primerjavi z Dubajem ima Katar zalogo nafte, ki naj bi trajala več desetletij. Temu primerno tudi investirajo. Gradijo razkošna ministrstva in druge javne zgradbe, a tudi pri novogradnjah arhitekturni slog vsebuje arabske elemente.
Vir: Pixabay, Stockpholio
