Če vam prebivalci Melbourna rečejo, da gredo na najdaljše kosilo na svetu, to nikakor ne pomeni, da se bodo nažirali nekaj mesecev.

To je uveljavljeni izraz za dogodek, ko si tisoč srečnih dobitnikov vstopnic pusti jedačo in pijačo postreči zunaj, na zraku, in si tako namesto hitrega prigrizka v pisarni privoščiti kosilo na prostem.

Vsako leto tako v okviru festivala hrane in vina na drugem koncu Melbourna zunaj postavijo mize, se udobno usedejo in tisoč ljudi začne jesti tri obroke hrane.

Prvo “najdaljše kosilo” so priredili na trati melbournskega kriket kluba leta 1993, od takrat pa se kraj dogodka, ki je med prebivalci tega mesta zelo priljubljen, seli na različne konce – od živalskega vrta, letališča, dirkališča, parkov do pomolov in celo odrabljenega zapora. To ni dan za lahko hrano z malo kalorijami, zato vegetarijanski sendviči in biojabolka ne pridejo v poštev.

Ženske se znebijo kostimov, moški oblek in kravat, v katerih dan za dnem hodijo v službe. Pomembno je, da se vsi počutijo udobno in sproščeno.

Dogodek je tako priljubljen in zanimanje zanj tako veliko, da ga ne odpovejo niti v primeru dežja, ki pozno poleti v Melbournu ni taka redkost. Udeleženci preprosto prinesejo dežne plašče ali dežnike in jedo v dežju, saj se vstopnicam nihče ne želi odpovedati.

Najbolj zaželeno mesto za obed so stoli na sredini miz, kjer se ponavadi s hrano mastijo zvezdniki in drugi vip-ovci. Merjeno od sredine se mize raztegajo na vsako stran še 250 metrov. Mize so dolge kar 500 metrov, ob njih pa so postavljene tri kuhinje in trije lokali, ki jih nadzoruje kar 15 kuharjev in več kot 40 natakarjev. Kosilo traja v povprečju tri ure.

Tako si lahko predstavljamo, da imajo tri gostinska podjetja precej težavno nalogo, da nihče od tisoč gostov ne ostane lačen ali žejen. Če je vino dobro opravilo svoje “delo” in je razpoloženje dobro, se piknik v naravi po navadi konča s plesom na mizah in vsesplošnim rajanjem.

Slavko Jerič