Ko zadiši po kostanjih

Novice

Prišel je čas, ko je na ulicah mest zadišalo po kostanjih. V mrzlih jesenskih in zimskih dneh se radi ustavimo na ulici pri prodajalcih pečenih kostanjev in s seboj vzamemo škrnicelj le-teh. Pri nas jih najraje “zalijemo” z moštom ali sadjevcem.

V državah Sredozemlja pa so kostanji veliko pogosteje na krožnikih kot pri nas. Kostanje je mogoče pripravljati na različne načine; so nizko kalorični, zdravi in polno hranilni sadeži.

Kostanjeva drevesa, ki se lahko s svojo krošnjo razbohotijo tudi do 35 metrov visoko, najverjetneje izvirajo iz držav ob Kavkazu, hribovitih predelov med črnim in Kaspijskim morjem. Kultivirali so jih stari Armenci in slastne sadeže označili s perzijskim imenom Kasutah. Rimljani so ime spremenili v latinščino in ga prevedli kot Castanea.

Britanski botanik Botaniker Miller pa je leta 1759 imenu dodal še besedo “sativa”, kar v prevodu pomeni sitostno, in prvi dokumentiral še kulinarično vrednost sadeža. Od takrat naprej nosijo evropski jedilni kostanji botanično ime Castanea Sativa.

V Evropo so jih prinesli Rimljani

Rimljane je navdušil tudi les kostanja, ki je elastičen, lahek in zaradi visoke vsebnosti tanina zelo odporen na vremenske vplive. Les so uporabljali za izdelavo pohištva, gradnjo ladij, v sodarstvu in rezbarstvu. S širitvijo rimskega imperija se je razširjala še kultura kostanjev in drevesa domačih kostanjev so pognala svoje korenine tudi na severni strani Alp. Rimljani so kostanje prinesli v srednjo Evropo in Anglijo. Kostanji najbolje uspevajo na področjih, kjer uspeva tudi vinska trta.

Danes prihaja v prodajalne največ kostanjev – maronov iz Italije in Španije. Rimljani so snovali kostanjeve gaje. Kostanji so bili pomembno živilo, cvetoča drevesa pa so služila pridobivanju kostanjevega medu. Karl Veliki je leta 812 sajenje kostanjevih gajev celo predpisal s cesarskim odlokom o kmetijstvu. Za kakovostne domače kostanje se je okoli leta 1600 uveljavilo ime maroni, ki izhaja iz italijanskega imena Marrone. Zelo verjetno je, da to ime izvira iz Odisejade, saj je grški pesnik Homer kostanj imenoval Maraon.

Kostanji v Sloveniji

Pravi ali domači kostanj je v preteklosti v Sloveniji predstavljal pomemben vir prehrane. Danes najpogosteje jemo le še pečene kostanje, ki jih prodajajo na ulicah. V Sloveniji raste kostanj v toplejših gričevnatih legah, na primorskem flišu, v Beli krajini in jugovzhodni Sloveniji. Na manjših površinah ga najdemo v okolici Ljubljane, v Zasavju, Halozah, na Dolenjskem in Štajerskem, raztreseno pa raste povsod, razen na Koroškem. Povzpne se do nadmorske višine okrog 800 metrov. Dobro uspeva na rastiščih, kjer so topla poletja, mile zime in kjer so padavine obilne ter je visoka zračna vlaga. Najdebelejši znani pravi kostanj v Sloveniji je Gašperjev kostanj v dolini Sopote nad Radečami pri Zidanem Mostu. Visok je 15 metrov, deblo pa meri 3,36 metra. V krajih, kjer je razvito vinogradništvo, so snovali kostanjeve gozdove, da bi pridobivali vinogradniško okolje. Kostanj že po nekaj letih rasti rodi prve, z igličastim ovojem obdane sadove. Po desetih letih kostanjevo drevo obrodi že med 30 in 40 kilogrami kostanja. Optimalna rodnost pa je dosežena šele po 100 letih, ko lahko drevo obrodi letno tudi do 200 kilogramov kostanja. Na Monte S. Giorgio raste kostanj, ki naj bi bil star že okoli 1000 let.

Kostanji so zdravi

Plodovi so zdravilni. Z njimi zdravijo krčne žile in blažijo driske. Posušeno listje kostanja zdravi revmo, bronhitis in oslovski kašelj. Listje kostanja je nekoč služilo tudi za steljo živini. Maroni pozitivno učinkujejo tudi na živčni sistem in povečujejo imunsko odpornost, saj imajo veliko vitamina B in fosforja. Za zdravje pa je pomemben tudi visok delež kalija in magnezija.

Tradicionalna kitajska medicina uvršča marone med idealne jedi zimskih mesecev, saj le-ti ogrejejo telo od znotraj in dobro učinkujejo na ledvice. Za telesno in duševno izčrpane ljudi delujejo kot naravno poživilo. Maroni dobro učinkujejo tudi na previsoko želodčno kislino. Kostanji pred spanjem naj bi pomagali ljudem, ki imajo težave z nespeč- nostjo. Okoli 100 gramov maronov ima okoli 200 kalorij. Oreščki imajo v primerjavi s kostanji kar dvakrat več kalorij. Maroni so večji del sestavljeni iz ogljikovih hidratov in imajo nizko vsebnost maščob, ta je manjša od dveh odstotkov. Zaradi veliko ogljikovih hidratov kostanji na razpoloženje učinkujejo podobno kot čokolada.

Kostanje so jedli že v antiki.

V stari Grčiji in Rimu so jih postregli skupaj z vinom ali sadjem. Iz maronov so pridelovali moko za kruh. Ko so okoli leta 800 gradili samostan v St. Gallenu, so na vrtu posadili veliko kostanjevih dreves. ŠŠele ko se je bolj “udomačil” krompir, je le-ta z jedilnikov izpodrinil kostanje.

Uporaba in priprava

Nekoč so bili kostanji meso in kruh revnih ljudi in so v času slabih letin pomagali preprečevati lakoto. Danes lahko kupimo kostanje v različnih oblikah, od surovih, pečenih, posušenih in zmletih, konzerviranih, kostanjev v obliki pireja ali kandiranih. Surovih kostanjev ne jemo, pred uživanjem jih je treba skuhati ali speči. V času od sredine septembra in v novembru, odvisno od vrste in področja, kjer drevesa rastejo, padejo kostanji skupaj z ovojem z drevesa. Pri nakupu moramo biti pozorni na lupino, ki naj bo čvrsta, sijoča in gladka. Sadeži z mehko ali grbasto lupino niso sveži. Tudi črvi imajo radi kostanje, zato poglejte, ali imajo lupine luknje. Kakovost kostanjev lahko preverite tudi v vodi. Dobri kostanji sedejo na dno, črvivi pa se dvignejo na površino. Pri pečenih kostanjih na okrogli strani kožo prerežemo v obliki križa in pazimo, da ne poškodujemo mesa.

Pri pečenju koža bolje poči, če kostanje pred pečenjem okoli 5 minut namakamo v vodi. Marone je najbolje pražiti v litoželezni posodi ali ponvi, katere dno je luknjičasto. Ko oglje žari, narezane kostanje nasipljemo v ponev za pečenje. Nato pokrijemo in kostanj počasi pražimo. Po 10 do 15 minutah jih premešamo in obrnemo, potem pečemo še okoli 10 minut in ob tem pazimo, da kostanji ne počrnijo preveč. Čas praženja je odvisen od sorte in velikosti kostanjev. Kostanji so pečeni, ko lupina odstopi od sadeža, meso pa je krhko in lepe, rumeno rjave barve. ŠŠele pri praženju dobijo kostanji svoj poln, aromatičen okus. Pri obdelavi v kuhinji najprej odstranimo grenko rjavo kožo. Kostanjevo kožo prerežemo na okrogli strani v obliki križa in nato med 15 in 20 minutami kuhamo v slani vodi. Pri kuhanju kostanji izgubijo nekaj svojega polnega okusa.

Samostojni, kot polnilo, priloga ali sladica

Kostanji se dobro podajo kot priloga k mesnim jedem. Kuharji s kostanjevim pirejem radi polnijo divjačinske jedi, goske in purane. Če h kostanjem pojemo še jabolko, mešanica okusov še poveča kulinarični užitek. Kostanje lahko uporabimo tudi kot dodatek k zelenjavi. Zelo dobro jih je jesti skupaj z rdečim zeljem. Iz kostanjev lahko naredimo tudi kostanjev pire. Moka iz kostanjev nima glutena in je zato primerna za krušno moko, ki jo lahko uporabljajo ljudje, ki bolehajo za cialkalijo. Marone radi postrežejo tudi skupaj z divjačino in rdečim zeljem. Ker imajo kostanji sladkast okus, so zelo primerni tudi za pripravo sladic, kot je na primer kostanjev riž s smetano in kostanjeve torte. Kostanjev kruh in juhe iz kostanjev pa so bolj redke dobrote.

Kostanjev pire
Kostanj zmečkamo in pasiramo, dodamo sladkor in vroče mleko, ki smo mu dodali maslo in rum, in vse skupaj premešamo, da dobimo kostanjev pire. Le-tega damo v kozarce za sadno kupo in okrasimo s stepeno sladko smetano.
Za pripravo potrebujemo: 1,5 kilograma kuhanega in olupljenega kostanja, 10 dekagramov sladkorja, 4 decilitre mleka, 3 žlice sladke smetane, 10 dekagramov masla, nekaj kapljic ruma, 1 litra sladke smetane.

 


Sledite nam


RSS Ustavi se!