Prispeli smo v Atene, kjer sem prestopil na drugo ladjo, ki me je po približno po polovici dneva vožnje pripeljala do Chanie, meni najlepšega mesta na otoku. Sicer je glavno mesto Krete Heraklium.Kreta je skozi zgodovino veljala za zelo poseben otok, saj se nikoli ne popolnoma poistovetil z ostalo celinsko Grčijo. Izkopanine, ki so jih odkrili arheologi, dokazujejo, da je bilo že pred več kot 2000 let pred našim štetjem , življenje na Kreti precej napredno in razvito, glede na ostale predele Evrope v tistem obdobju. Imenovali so se Minojci. Ker je Kreta na pol poti med Evropsko celino in Egiptom, ji je zaradi te specifične geografske lege omogočilo precej boljše pogoje za življenje, kot na ostalih otokih in celini. Kreta ni bila toliko zanimiva za napadalce iz morja, saj zaradi divjega morja in precej gorate pokrajine, to ni bilo enostavno. Že same izkopanine dokazujejo, da so živeli zelo brezskrbno, saj niso našli nobenega orožja ali večjih grobišč, kot posledice borb. Tudi same stavbe so bile grajene zelo pacifistično, torej brez visokih ograj in so bile zelo odprte navzven. Prebivalci ½ milijonskega otoka, se ne štejejo kot klasični Grki, ampak vedno poudarijo da so predniki Minojcev. Podobno kot ostali otoki, ima tudi Kreta čez 300 sončnih dni na leto, kar jim omogoča celoletno pridelavo poljščin in vrtnin. Je pa celo znano Kretsko olivno olje, ki ga pridobivajo iz kar 35 milijonov oljčnih dreves. Zelo množično so tudi nasadi pomaranč, limon mandarin in ostalih agrumov.
Sredina novembra, ko sem prispel na otok je ravno pravi čas za obiranje oliv in agrumov. Prav olive so poseben izziv, saj je pokrajina precej gorata in tako nabiranje ni ravno enostavno. Odpeljal sem se približno dve uri stran z mesta Chanie, prosti goratim predelom in prosil šoferja avtobusa, da mi namigne kje naj izstopim. Želel sem priti v vas, kjer živi največ pridelovalcev oljk. Bilo je še zgodaj dopoldne, sonce je še sramežljivo kazalo svojo moč, ko sem že sedel, v kavarni, pil grško kavo in skupaj še s kakšnimi stotimi sotrpini čakal, da se s hribov pripeljejo v svojih poltovornjakih, lastniki oljčnih nasadov. Iskalcev priložnostne zaposlitve nas je bilo, kot rečeno več kot sto, prihajali pa smo iz vseh Evropskih držav in tudi nekaj Afričanov je bilo med nami. Razlogi za pot na Kreto in za obiranje oliv, so bili skriti za mrkimi obrazi Čehov, Rusov, Angležev, Moldavcev…..itd. Vsak je imel svojega; po pripovedovanju nekaterih, ki že nekaj let tako živijo tam, so tudi beg pred zakonom v rodni državi pogosti razlogi za bivanje na Kreti. Ko so prišli prvi lastniki nasadov, se je začelo pogajanje za pogoje dela, način plačila, za kvaliteto bivanja, organizacijo hrane….ipd. Zelo pomembno je bilo, ali so bili nasadi na ravninskem ali zelo hribovitem predelu in kako gosto so obrodila posamezna drevesa. Od tega je bilo odvisno ali si se odločil za plačilo na uro, oziroma na dan, ali pa plačilo na kilogram nabranih sadežev. Ekipa sedmih, sedaj že kolegov, smo skočili na zadnji del poltovornjaka in lastnik nas je odpeljal v približno uro oddaljen nasad. Ko smo prišli do njegove kmetije, so bile oljke posejane okrog in okrog do koder seže pogled. Na prvi pogled, je delovalo, a so bila pogajanja za način plačila uspešna, saj je bil nasad na relativno ravnem pobočju in tudi gostota oliv na posameznem drevesu je bila zadovoljiva.

Po večerji, ki jo je pripravila žena lastnika, smo se vsi odpravili spat, saj nas je naslednji dan čakal naporen delovni dan, ki praviloma ne traja 8 ur, ampak pač od zore do mraka. Glede na dogovor za plačilo na kilogram obranih oliv, je bila motivacija za delo še toliko večja.
Dva tedensko delo sem uspešno opravil, dobil skoraj toliko za plačilo kot sem pričakoval, tako da sem se vrnil v Chanio, kjer sem poskusil uživati v prelepem sončnem novembru, kjer je bilo kopanje v morju, okoli poldneva, čisto vsakdanja stvar. Najbolj pa mi bodo ostali v spominu dolgi sprehodi po neskončnih plažah, ki jih je na Kreti res ogromno. Ob večerih pa sem praviloma posedal z domačini okrog »stiskalnic olja«; to so mali proizvodni obrati, kjer na zelo starih kovinskih »prešah«, seveda hladno, stiskajo olivno olje. Domačini sedaji na razmajanih stolih in za silo popravljenih klopeh, pijejo izredno močno vino »retzina«(pridelujejo ga iz rozin, ki imajo visoko vrednost sladkorja in posledično tudi alkohola; mešal si ga z vodo skoraj v takem razmerju kot »malinovec«) in razpravljajo o aktualnih dnevnih stvareh. Zame pa je bila to učna ura Grščine, zgodovine otoka; naučil sem se vse o vrstah oliv in vrstah olivnega olja….in še bi lahko našteval. Najmočnejši pečat pa mi je pustilo zavedanje o odnosu do narave, ki ga imajo domačini. Še predobro se zavedajo, da je vir življenja zemlja in brez nje je ves denar na banki brez vrednosti, če nimaš kaj jesti. Če si opraskal avto ali pa po nesreči razbil kozarec med kosilom, je Grk samo nezainteresirano zamahnil z roko. Ko pa se je pomotoma, med prevozom, strgala ena vreča z olivami in so se raztresle po tleh prtljažnika, je kmet reagiral čisto drugače. Takoj je ustavil avto, do zadnje olive smo vse pobrali nazaj v vrečo, jo še enkrat trdno zavezali in šele nato nadaljevali pot.