Pričakovanje Miklavževega prihoda je vedno vzpodbujalo otroško domišljijo. Skoraj v vsej Sloveniji si rdečo zarjo v večerih pred Miklavžem razlagajo tako, da menijo, da Miklavž piškote peče.

Sv. Miklavž in legenda o treh kepah zlata

Legenda predstavlja sv. Miklavža kot velikega čudodelnika in mogočnega zavetnika. Tako naj bi tri hčere siromašnega moža rešil sramotne usode, ker jim ni mogel dati dote, ko jim je ponoči porinil skozi okno tri kepe zlata. Ena se je zavalila na tla in pristala v copati, ki je ležala pred ognjiščem, da bi se ogrela. Od tod izhaja šega – nogavice, coklje, čeveljce ali copate. Iz treh zlatih kep zlata so nastala v ljudski domišljiji zlata in rdeča jabolka; le-ta sodijo z orehi vred med obvezne darove, ki jih dobri svetnik prinaša pridnim otrokom v noči od 5. na 6. december.

Sv. Miklavž je prebudil tri nesrečne študente v življenje

Neki krčmar (po drugih poročilih mesar) naj bi umoril tri študente, jih razsekal in skril v kadi. Sv. Miklavž je pripotoval mimo, zaznal zločin in jih obudil v življenje. Zaradi tega dogodka so ga šolarji in študentje izvolili za svojega zavetnika. K temu je pripomogla srednjeveška šega, da so na god nedolžnih otročičev 28. decembra, v samostanih volili »deškega škofa«, ki je imel tisti dan v rokah oblast. Ta šolarski praznik so prenesli na 6. december.

Miklavž kot zaveznik

Pri nas je Miklavž na Koroškem in v Dravski dolini zaveznik splavarjev. V Savinjski dolini mlinarjev in žagarjev, v Ziljski se mu priporočajo tudi drvarji.

Miklavž kot mož zime

Miklavž se pojavlja v zimskem času zato, ker je ta čas po prastarih pojmovanjih obdobje duhov; na zemljo se vračajo duhovi prednikov. Vsa ljudstva so včasih verovala, da se v določenem času v letu vračajo duhovi rajnkih iz onostranstva in obiskujejo svoje domove. Približajo jim se tako, da se našemijo in jim postanejo na zunaj podobni. Za čas obredji moški nehajo biti ljudje in so, tako verujejo, samo utelešeni duhovi.

Legendarni Miklavž je začel deliti darove, postal ljudski dobrotnik, medtem ko so dotlej »duhovi« prinašali le blagoslov za novo leto in letino.

Tako so nastali hudiči, parkelnji, zlodeji in vragi

Našemljenci so se po krščanskem pojmovanju spremenili v hudobne duhove, ki jih v taki obliki pogani sploh niso poznali: tako so nastali hudiči, parkeljni, zlodeji, vragovi. Postali so Miklavževi spremljevalci in izvrševalci kazni med porednimi otroki. Parkeljni so si tu in tam še ohranili nekaj stare samostojnosti. Še danes prihajajo v času pred miklavževim sami k hišam in strašijo otroke (Koroška, Rož, Podjuna, …). Na Slovenskem so območja, kjer Miklavža ne poznajo, zato pa tam razsajajo parkeljni sami. Parkeljni so seveda zmeraj kosmati, strašni na pogled, rogati, rožljajo z verigami in rogovilijo.

Kako je oblečen Miklavž?

Miklavž je napravljen po vzgledu liturgičnih oblačil: čez dolgo belo haljo (albo) obleče mašni ali večernični plašč (pluvial). Na glavi nosi mitro. Mitra (gr. preveza, opas) je bila naglavna preveza pri staroazijskih narodih, zlasti vladarjih in svečenikih. Dva rogova mitre naj bi spominjala na dva žarka svetlobe, ki naj bi stekla iz Mojzesovega čela, ko je sprejemal deset zapovedi. Predstavljala naj bi tudi staro in novo zavezo. Na zadnji strani mitre sta pritrjena dva trakova, ki padata čez rame (fanon); označevala naj bi duh in črko stare in nove zaveze. V roki drži Miklavž škofovsko palico, ki je zgoraj zavita in okrašena, v drugi roki pa ima (a ne vedno) knjigo. V njej piše z zlatimi črkami, kaj so počeli pridni otroci, in črnimi, kaj so uganjali nepridipravi. Po izročilu mora imeti še dolgo belo brado in bele rokavice.

Kaj prinese Miklavž?

Miklavž je tako povsod priljubljen tudi zato, ker prnaša darove, zlasti otrokom. Ti darovi niso dragoceni, čeprav izjeme vedno seveda so, ampak predstavljajo simpatiča majhna darila. Miklavž ponekod pri nas, neviden, meče darove pridnim otrokom v nočeh pred Miklavževim večerom 5. decembra. Marsikje je že nekaj večerov zapored trkal in metal darove, spremljala ga je pa tudi Miklavževa dekla. Ko se je zvečerilo, je Miklavž potrkal, otroci so pričeli moliti in čez nekaj časa so odprli okno. Na njem so našli orehe, jabolka in podobne dobrote. Močno se je razširila navada, ki je takorekoč obvezna, da otroci Miklavžu pišejo ali mu rišejo svoje želje.

Miklavževe darove so ponekod imenovali miklavževina; darovi so bili preprosti: jabolka, orehi in znamenita šiba – miklavževka, ki so jo na kmetih včasih zataknili v repo. Poredni otroci so včasih dobili samo šibo, ker naj bi bila ta v naših predstavah kazen za porednost. V resnici pa je bila šiba nekoč magični pripomoček, saj naj bi posredovala življenjsko, vitalno moč, ki jo vsebuje narava. To tudi razloži šego tepežkanja, kjer naj bi se vitalna sila prenesla na človeka.

Kje se pusti pismo?

Pismo položijo na okensko polico, zjutraj pa na svoje veliko veselje opazijo, da ga je Miklavž vzel. Otroci mečejo pisma tudi v poštni nabiralnik.

Včasih so otroci polg pisemca, Miklavžu nastavili tudi podobice in zvezdice. Podobice so dobili v šoli za pridnost, zvezdice so bila pa nagrada za učni uspeh. Vendar so imele podobice prednost pred zvezdicami. Zvezdice so bile zlate, modre in rdeče. Za dve zlati zvezdici si dobil recimo, eno podobico. Več je bilo podobic, bolj je bil Miklavž zadovoljen.

Miklavž ima svoj god 6. decembra in je od 11. stoletja dalje v časteh kot velik svetnik, ki prihaja iz teme zimske noči v svetlobo preprostih kmečkih sob in v razkošne sobane mestnih hiš, in spet izgine v temi noči. Tako se je pojavil tudi v zgodovini. Miklavža imamo za škofa, čeprav o njem ni preveč zanesljivih poročil; ta so nam ohranjena le po legendah.