fbpx

Lepota taborniškega življenja

Aktualno, Jutranja., Zanimivosti

Jutro je, nov poleten dan in čas za nove dogodivščine na taborjenju. Pretegnem se, nase navlečem trenirko, toplo jopo, obujem čevlje in okoli vratu nadanem taborniško rutico, odprem zadrgo šotora in stopim ven. Globoko vdihnem, s pogledom zaokrožim po jasi sredi gozda, ki je za deset dni postala naš dom, vse je še mirno in spokojno.

Vse je mirno, hladen jutranji zrak boža telo, slišati je le ptičje petje in šumenje bližnje reke. Sproščen jutro, ki me navda z novo energijo za aktivnosti, ki me čakajo ta dan.

Pogled se mi ustavi na vrhovih gora, ki nas obdajajo in se lesketajo v jutranjem soncu, ter meglicah, ki se dvigajo iz bližnje reke. Zavežem pohodne čevlje, na katerih je jutranja rosa pustila kapljice, ter se s počasnim korakom odpravim na jutranji sprehod.

Čar imajo tudi taborniški večeri

Med hojo po gozdni poti v mislih podoživljam pretekli dan preživet z otroki, lovljenje in skrivanje med drevesi. Orientacijo po okoliških travnikih in gozdovih, priprave večerje na ognju, večer ob tabornem ognju ter nočno opazovanje zvezdnatega neba in iskanja ozvezdij.

Na obraz se prikrade nasmeh, v mislih pa se zvrstijo spomini na moje otroške taborniške prigode in dogodivščine. Pomislim, koliko let me okoli vratu že spremlja rutica, koliko pravih prijateljev sem v tem času spoznala, kaj vse sem doživela in s čim sem se soočila. Kaj vse sem pridobila in se naučila. In koliko je bilo pristnih ter širokih nasmehov in trenutkov, ko je po licih pritekla solza.

Prispem do mostu, ki prečka reko. Previdno stopam. Na sredini se ustavim in pogledam, kako mirno teče reka, kako se nad njo dvigajo meglice, skozi katere se prebijajo prvi žarki.

Kaj želim od današnjega dne

V tem trenutku samo zrem v daljavo in opazujem, kako reka preskakuje kamenje, kako se ribe upirajo toku, kako so žarki vedno močnejši in kako se meglice razpršeno gibljejo po zraku. Še enkrat vdihnem, se zazrem in pomislim, kaj želim od današnjega dne, kaj želim, da doživijo otroci, kaj je tisto, po čemer jim bo dan ostal v spominu.

Počasi se s pozitivnimi mislimi odpravim čez travnik in gozd do tabora. Razmišljam, kako smo taborniki povezani z naravo, kako pogosto rečemo, da smo tam doma, ampak narava je le prostor.

Okolje, ki ga ustvarimo vsi mi v naravi, pa je tisto, kjer se počutimo doma, kjer pustimo sanjam in domišljiji svojo pot, kjer se počutimo varne, sprejete in srečne. Meglice iz reke so v bližnjem gozdu, kjer stopam po mehkem mahu, ustvarile pravo čarobnost, korak se ne ustavi, opazujem zelena drevesa, ki me pomirjajo in globoko diham gozdni jutranji zrak.

Prispem do tabora in prvih šotorov, kjer zagledam, kako iz njih počasi prihajajo otroci še z nekoliko zaspanimi očmi. Počasi odprem šotor in tiste, ki še globoko spijo ter sanjajo, s prijetnim dobro jutro poskusim zbuditi. Pomanejo si oči, se pretegnejo, preoblečejo, uredijo in že so pripravljeni na nov dan. Sončni žarki počasi skozi drevesa posijejo tudi na jaso in osvetlijo šotore, iz katerih zvabijo še zadnje zaspance.

Odpravimo se na telovadbo na bližnji travnik, kjer pretegnemo okončine, opazujemo okolico in se pogovarjamo, kaj vse bomo počeli danes. Zopet nas čaka obilo igre, zabave, uric v naravi, kjer pridobivamo nove veščine in nova doživetja, katerih meja je le naša brezmejna domišljija.

Gozdovi, reke, travniki, jezera, gore… so prostor, kjer se razvijamo in preizkušamo znanje ter taborniške veščine.

Taborniško življenje pusti pečat. V prijetnem okolju z ljudmi, ki imamo skupno idejo, doživiš trenutke, ki so s tabo celo življenje. Hkrati se po bližje spoznaš z naravo, ki jo opazuješ in čutiš, pod krošnjami dreves prenašaš znanje in veščine na mlajše, ki v učilnici med debli in koreninami raziskujejo in odkrivajo.

Prispevek in foto pripravila: Suzana Podvinšek, Zveza tabornikov Slovenije  Avtorica naslovne fotografije: Pija Šarko


Sledite nam


RSS Ustavi se!

  • Ko se vse podre kot domine …
    Pred petimi leti, se mi je po ločitvi in dogovoru glede skrbništva sina, v zasebnem življenju ponovno nasmehnila sreča. Priznam, da nisem pričakovala, niti nisem iskala novega razmerja.
  • Pohvala da ljudem krila
    Letošnja akcija Ustavi se! je bila posvečena komunikaciji, ki je temelj kakovostnih odnosov. Velikokrat pozabljamo, kako pomemba je pri tem pohvala, zato so v Lidlu Slovenija interno nagradno aktivacijo zgradili okrog nje. Svoje zaposlene so povabili, da predlagajo sodelavke in sodelavce, ki skrbijo za dobro voljo v delovnem okolju in so vir pozitivne energije. Prejeli […]
  • Obljubili smo, da bodo prisluhnili, in smo.
    Vseslovenska javna pobuda Ustavi se!, ki je že tretje poletje opozarjala na posledice prehitrega tempa življenja, njihove vzroke in rešitve, se zaključuje. Letos so Slovence nagovorili s pozivoma: Ustavi se! … In povej. / In prisluhni. Tak slogan so izbrali, ker pogrešajo dvosmerno komunikacijo.
  • Manca Fekonja: Jazz me navdihuje in mi ustavi čas
    Manca Fekonja je stara 18 let in obiskuje 4. letnik gimnazije Ljubljana za Bežigradom. Že od malih nog je glasba njen način komuniciranja. To potrdijo tisti, ki jo poznajo in so skupaj z njo odraščali. Manca in glasba sta bila eno.
  • Na “ustavi se dnevu” v Celju
    V soboto smo se Dormeo Slovenija in ekipa Ustavi se! ustavili v Citycentru v Celju.