Iz zraka je bil videti kot velika letalonosilka, kajti bil je skoraj pravokotne oblike, letališka pista pa se je vlekla vzdolž celotnega otoka in pokrivala skoraj polovico njegove površine.

Na preostalem delu otočka sta bila vojaška baza, kajti otoček je bil v lasti malezijske mornarice, in potapljaški center, ki si je s posebnimi dovoljenji izboril svoj obstoj na otoku. Bila je še trda tema, ko so nas na letališču v Koti Kinabalu na Borneu s kombijem pripeljali na zakotni in oddaljeni terminal 2, kjer nikoli ne pristajajo večja letala, in nas postavili pred tehtnico. Napočili so težki trenutki, kajti letališko osebje bo točno ugotovilo, koliko ima kdo prtljage – podvodni fotografi namreč s svojo opremo vedno vsaj za dvakrat presežemo dovoljeno težo. Tokrat sva bila z Ireno sama, brez prijateljev, ki bi jim vsilila kakšne manjše torbe, da bi se teža enakomerneje porazdelila. Tehtali so vse: veliko prtljago, ročno prtljago in nas z vsem, kar smo imeli na sebi. Spraševala sva se, koliko bova morala doplačati, saj sva bila vsaj za šestdeset kilogramov pretežka; toda osebje je le molče zapisovalo teže in jih seštevalo. Nihče ni nič rekel, midva pa jih nisva hotela dražiti z vprašanji.

Daniti se je začelo zelo hitro, kajti blizu ekvatorja vzhaja sonce skoraj navpično. Iz čakalnice sva videla letalo, ki se je ravnokar pripeljalo po pisti – majcen propelerski dvomotrnik…

več na svetinljudje.si