No, pa je prišel… končno zaslužen oddih med prvomajskimi prazniki. Z malo sreče, sva z možem dobila dodatne dneve dopusta okoli prvomajskih praznikov in se odločila za potovanje z agencijo po Cesarski Kitajski.

Prvi pomisleki glede Azije so bili vezani seveda na “razne” bolezni, še posebej na Ptičjo gripo, ki je kao prisotna ravno na Kitajskem. Ampak sva se z Andrejem po “tehtnem” premisleku le odločila, da greva na to dogodivščino, ki je bila res super zanimiva. Potovanje je trajalo 15 dni in pričeli smo v Pekingu kamor smo prileteli po 9 ih urah iz Dunaja. Nočni let je potekal gladko in brez turbulenc. Vmes smo navili ure za šest ur naprej in vuola, Beijing je bil pod nami. Uf, končno, pretegniti noge in vse mišice, kajti po tolikih urah letenja, me je že prav pošteno vse bolelo. Prvi vtisi na letališču so bili že izven pričakovanja. Letališča so ogromna, prav s tem namenom, da ni opaziti nobene gneče.

Naše potovanje se je pričelo v Pekingu, kjer smo bivali tri dni in si ogledali vse sorte, od Nebeškega templja Tiantan, ki je najpomembnejše svetišče v starem cesarskem predelu, do Kitajskega zidu pri Badalingu, grobnico dinastije Ming, Prepovedano mesto, trg Nebeškega miru, tempelj Lama. Moramo vedeti, da so Kitajci po večini budisti in teh templjev je bilo videti vsepovsod. Najbolj fascinanten mi je bil Kitajski zid, zaradi dolžine. Prvotno je bil dolg 10.000 km, ostalo ga je samo še 6.000 km, namenjen pa je bil obrambi pred severnimi plemeni (današnja Mongolija). Zgrajen je bil pred cca. 3.000 leti. Širok pa je za širino pet konjenikov. Po nekaterih delih je izredno strm, zato so tudi stopnice in so prav neprijetno ozke in neenakomerno visoke. Že midva sva imela težavo hoditi po teh stopnicah, kaj šele Kitajci, ki so kar precej nižji od naju. Že tako sem se počutila med njimi kot kakšen velikan, ki se je zgubil tam nekje v njihovi deželi.

Vsi, ki ste gledali film Zadnji kitajski cesar, se boste spomnili vsebine in pa prizorov, ki so bili snemani v Prepovedanem mestu in zadnjega kitajskega cesarja Pinga, ki je stopil na prestol star komaj tri leta in vladal cela… tri leta. Do svoje polnoletnosti pa je bil zaprt v Prepovedanem mestu, skupaj z ostalimi prebivalci le tega zaradi spremembe režima. Konec vam je znan, če pa ne, pa priporočam, da si film ogledate, ker je res zanimiv.

V samem Pekingu mi je najbolj ostala v spominu nočna tržnica, ki jo postavijo zvečer povečini za nas turiste, saj je to ene vrste atrakcija. Zakaj, se boste vprašali? No, tisti, ki ste videli vse moje slike, vam bo takoj jasno. Naj povem, da na tej tržnici prodajajo hrano in sicer od zelenjave, mesa, mrčesa, sadja. Skoraj vse! Seveda so nas najbolj zanimali pečeni škorpijoni, sviloprejke, kače, stonoge itd. Vse si lahko poskusil za borih 200 sit v obliki ražnjiča. Samo izbrati je bilo potrebno in ugrizniti v sveže pečeno “meso”. Zanimiva dogodivščina, ki si jo ne bi privoščila doma.

Ko sem šla na Kitajsko sem si obljubila, da bom jedla kačo, in sem tudi jo; na tržnici sem jo prvič poskusila, drugič pa kasneje s celotno proceduro vred v kraju Yangshuo. Zanimivo. Peking je 12 milijonsko mesto, ampak niti ne opaziš te veličine, ker je raztegnjeno na veliki površini, tako kot vse pri njih. Prostora imajo ogromno, zato tudi gradijo tako megalomastične zadeve, kot so letališča, železniške postaje, industrijski parki itd. Povprečna plača v Pekingu je 300 USD, kar je za Kitajsko veliko, še višji standard je v Shanghaju, vendar o tem kasneje. Vidiš lahko popolne kontraste socialnega sloja, od totalno revnih ljudi do popolnih bogatašev. Prav tako je to lepo vidno že po arhitekturi. Zelo veliko je prodajalcev “Lolexov”.

Ti prodajajo ponaredke znanih proizvajalcev ročnih ur (Rolex, Omega, Rado itd), po smešno nizki ceni cca. 300 sit. Ko prideš domov, imaš pa problem na carini, ker je prepovedan vnos ponarejenih ur. Ljudje so zelo prijazni, vendar se nam pojavijo težave, če ne znamo Mandarinščine (uradni jezik na Kitajskem), ker zelo malokdo zna govoriti angleško. Tako velja tudi za prodajalce na stojnicah, ki so se naučili le malo angleških besed, samo toliko, da te pritegnejo.

Največkrat je za slišati izza vse tiste pisane šare: LUKA, LUKA (look – pogledati), ČIPA, ČIPA (cheap – poceni), kar pomeni, da poglej, ker ima res poceni robo. Ob tem ne razumejo, da ti nekaj ni všeč ali da ni prave velikosti (pri oblačilih). Mislijo samo na ceno, in da ti ni všeč cena, ker je previsoka…Zanimivo je še to, da je na Kitajskem veliko narečij in se province med sabo celo ne razumejo.

Ko pride nekdo iz juga na obisk v Peking, ga tam nihče ne razume, če ne govori uradnega jezika, ki se ga vsi učijo v šolah. Sedaj je osnovna šola obvezna in imajo le še 20odstotna nepismenost pri 1,5 milijarde prebivalcev, kolikor jih je na kitajskem. Po drugi svetovni vojni so ocenili strokovnjaki, da je bila 90odstotna nepismenost. Po večini zato, ker ni bilo obvezno šolanje. Po moje pa tudi zato, ker se je njihovo pisavo (pismenke) zelo težko naučiti, vsaj nam. Zato pa tudi imajo težave z angleščino (predvsem pisavo), ker je to čisto drug način pisave, kot so jo navajeni. Vseh pismenk (kitajskih črk) je okoli 50.000, vendar jih je dnevno v uporabi (v časopisih) 3.000. Če jih poznaš 3.500 si že dober, če pa obvladaš 5.000 pismenk, si pa že “dasa”.

V šoli so uvedli en obvezen tuji jezik, in se odločijo za angleščino ali pa japonščino. Večina se jih odloči za drugo varianto. Da ne bo pomote, japonščina se zelo razlikuje od kitajščine, in ni podobnosti tako kot pri nas hrvaščina in slovenščina.

Nadalje nas je pot vodila z nočnim vlakom v naše naslednje mesto Louyang, kjer smo si ogledali Šaolinski tempelj/samostan, ki je poznan predvsem po šoli borilne veščine Kung-fu. To je bilo spet nekaj novega za vse nas, ki nismo ravno ljubitelji kung-fujevskih filmov. Fantje in punce stari od 6 do 18 let, ki hodijo v osnovno in srednjo športno šolo, so nas definitivno prepričali v svoje borilne sposobnosti, spretnosti, hitrosti in gibčnosti.

Sledilo je mesto Xian in blizu je kraj Lintong, kjer se nahajajo svetovno znani glineni vojščaki, čuvaji grobnic prvih kitajskih cesarjev, ki so jih odkrili leta 1974 čisto po naključju, ko so trije kmetje kopali vodnjak. Na teh njihovih njivah se sedaj nahajajo ti vojščaki, in ti trije kmetje so postali sedaj tako znani in pomembni, da samo še podpisujejo knjige in se srečujejo s svetovnimi veljaki, kot so sam g.Bush, in njemu podobni. Izkopavanja potekajo še danes; na ogled so tri dvorane, kjer se nahajajo deli več kot 8.000 kosov zaščitenih kipov. Ti vojščaki so bili originalno poslikani, z orožjem v rokah, prisotna je bila tudi konjenica s kočijami. Stari so okoli 2.500 let in so v naravni velikosti 1,8 m.

Ko sem gledala obraze, se mi je zdelo, da niso podobni Kitajcem, temveč Mongolcem, ki so tudi višji po rasti. Kmalu za tem, so jih sovražniki izropali, podrli rove, zato nihče do pred kratkim sploh ni vedel za to pomembno odkritje. Zanimivo je, da so telesa delali po kalupu, glave z obrazi pa se razlikujejo tako, da tudi dva nista enaka, zato predvidevajo, da so delali omenjene kipe, po pravih vojščakih.

Od tam smo poleteli z večernim letom v Guilin, od koder smo se naslednji dan z ladjico opravili na pet urno plovbo po leni reki Li. Opazovali smo čudovito kraško pokrajino polno zelenih gričkov. Ta reka je res univerzalna za domačine. V njej perejo posodo, oblačila, kopajo se v njej, lovijo ribe, vozijo turiste z bambusovimi splavi itd. In tako smo že prispeli v Yangshuo, kjer smo si sposodili kolesa in švrk na njihovo podeželje med riževa polja. To pa je bil za mene vrhunec potovanja. Tako drugačno, tako zelo lepo. Vozili smo se ob riževih poljih, v daljavi pa smo gledali te visoke kopaste griče. Fenomenalno. Yangshuo je tudi zelo turistično mesto, kamor hodijo tudi Kitajci na počitnice. Mestece je polno trgovinic, lokalčkov, barantanje je obvezno, čeprav je bilo tukaj že čutiti, da se ne barantajo preveč radi, ker imajo itak veliko kupcev. Drugače pa je praksa na Kitajskem, da se baranta za vsako malenkost, ki jo kupiš na stojnici ali celo v trgovini, kjer so postavljene cene. In problem je ugotoviti, v kateri trgovini se lahko barantaš, in kje ne. Drugače pa ni vse tako zelo poceni, kot si mi mislimo. So določene zadeve, ki so smešno poceni (kupljene na stojnicah), in so izdelki (kupljeni v trgovinah), kjer je ista cena kot pri nas. Recimo znamke oblačil, kot so Nike, Adidas, nakit iz zlata, novi avtomobili (Audi, Volkswagen, Hyundai) so ista cena kot pri nas. Kdo bi si mislil. Tehnika je le malce cenejša, a ne vsa. Pri tehniki je treba paziti, da ne kupiš ponaredka, čeprav si v originalni trgovini. To opaziš šele doma, ko res stestiraš zadevo do konca in presenečeno ugotoviš, da zadeva dela nekje do polovice, potem pa zmrzne, tako kot nesojeni USB ključ, ki sva ga kupila v Pekingu… No ostala sem v idiličnem kraškem mestecu, kjer smo si zvečer, le izbranci (beri pogumneži in firbci) privoščili kačo. Ampak celotno ceremonijo. Glede na to, da vas nekatere zelo zanima kako to poteka, sem se odločila, da bom opisala postopek za druge, ki ne prenesete te gurmanske dogodivščine, pa preskočite naslednji odstavek:

Če si želiš poskusiti kačo, jo moraš prej rezervirati in se napovedati, da ti prinesejo živo kačo, iz katere po zahtevnem postopku naredijo filete. Sedmim nadebudnežem je naš lokalni vodič rezerviral v neki restavraciji kačo za zvečer. Cel dan smo se spraševali kako bo zgledalo in se ob tem nasmihali, če bomo imeli pogum. Brez problema. Ob naročeni uri smo se prikazali, vsak iz svojega konca, v restavraciji. Čez par minut je prišla ena mamca iz vasi in v vreči prinesla še živo kačo (nestrupeno). Vzela je nek lavor in jo pred nami začela pripravljati za zrezke. Najprej je s škarjami odstrigla glavo, kri spustila v poseben kozarec, razparala kačo po dolgem (slišalo se je, kot da para blago), slekla kožo (kar potegnila jo je dol), drobovje potegnila ven. Potem je še hrbtenico potegnila ven in ostali so samo fileti. Posebej je odstranila žolč, tudi v poseben kozarec. Pri vsem tem je bilo zanimivo to, da so živci kače delali do konca in še, ko je bila kača čisto rastrančirana, je rep še vedno migal, kot da je živa. Ne vem, s čim so ga v kuhinji umirili. Sprašujete se, zakaj kri in žolč posebej? Zato, ker je to posebna ceremonija, ker če želiš jesti kačo tako kot se to dela, moraš prej popiti kri in žolč. No pa smo tudi to poskusili. Natakarica je v pol deci krvi (toliko ga je kača premogla in verjetno ne bi bila primeren kandidat za krvodajalca), vlila 2,5 deci riževega žganja (grozno, kot špirit, fuuuul močno), drugo polovico pa v kozarec z žolčem (barva je bila kot kivijev sok). Ta dva “koktejla” smo morali zeksati, potem pa smo lahko jedli pripravljeno kačo z zelenjavo in rižem. Moram reči, da sem bila presenečena, ker je bilo zelo okusno. Že kačji ražnjič v Pekingu mi je dal vedeti, da je okus, kot bi jedla perutnino. Sedaj pa sem se prepričala, da je res tako. Meso je belo, srednje mehko, okus pa skoraj po piščancu. Stranskih učinkov ni bilo, in torej priporočam, je zelo okusna reč.

No zdaj pa lahko berete tudi tisti, ki ste ta odstavek preskočili (če sploh kdo). OK, naslednji dan, preden smo se zbrali na odhodu iz tega mesta, je moj Andrej potešil še svojo raziskovalno žilico in raziskal lokalno tržnico. Po slikah in posnetkih sodeč, je bolje, da sem ostala še malo v postelji, kot pa da bi se mu pridružila pri tem. Prehrambene tržnice za turiste in tržnice za domačine se zeloooooo razlikujejo, tako po čistoči, kot tudi po ponudbi. Tam dobiš res vse živo in že obdelano.

Tržnica je bila razdeljena na tri sklope, zelenjavna, ribja in mesna. V mesnem predelu me je najbolj pretreslo to, ko sem videla na posnetku pse zaprte v kletki in so čakali na svojega kupca. Moram povedati, da je na Kitajskem zelo malo hladilnikov, zato tudi hrano kupujejo svežo. To pomeni, da žival pokončajo pred kupcem, da se le-ta prepriča, da je meso sveže. Kitajci sami za sebe pravijo, da pojejo vse kar ima štiri noge, razen mize, in vse kar leti, razen letal. Zato se tudi ni treba čuditi raznovrstni ponudbi, ki je bila na nočni tržnici, kot tudi tukaj. No pa dosti o hrani, ki je bila drugače zelo okusna, zelo raznolika in zdrava, saj vsebuje veliko zelenjave, riža in mesa (po večini svinjine in govedine, zelo malo pa je perutnine).

V južnih predelih pa je veliko ribje ponudbe. Sladic, takšnih kot jih mi poznamo, nimajo, imajo pa ocvrto in sveže sadje. Sladoleda ne delajo, ravno tako tudi ne čokolade (jo uvažajo), zato to tudi ni »raj za čokoladkote«. Midva sva imela čokoladno zalogo kar lepo s sabo.

Zvečer smo nadaljevali z večernim letom na severovzhod proti Hangzhou, kjer je Zahodno jezero in ga obkrožajo številni griči in vrtovi. Obrežje tega jezera pa je polno templjev in paviljonov. To je kraj, kamor hodijo premožnejši Shanghajčani na dopust ali izlet, ali na vikend. Tu se je zelo poznal dober standard njihovih turistov. Prvič pa sem tudi občutila grozno gnečo, ki se je pričela z enotedenskim dopustom med prvomajskimi prazniki. Med prvomajskimi prazniki imajo Kitajci prost teden, in takrat občutiš migracije proti turističnim znamenitostim. Evropejci pa smo bili deležni tudi posebne pozornosti, saj so si nas ogledovali z vseh možnih kotov, nas slikali, se nam smejali (naši fizionomski drugačnosti) in nas prav prijazno pozdravljali. Prvič sem občutila začudene poglede in rahla posmehovanja.

Za Azijce smo Evropejci in Američani “dolgonosci”, poleg višine smo jim zanimivi tudi zaradi nosov. Jaz pa pravim, da je še dobro, da smo si tako različni, kam bi pa prišli, če bi bili vsi enaki. To sploh ne bi bilo zanimivo. Ogledali smo si še plantaže čaja. Značilen je zeleni čaj, ki ga lahko kupiš in piješ skoraj na vsakem vogalu, tako sveže kuhano, kot tudi v plastenki, ki ga proizvaja Coca-cola in Nestea z raznimi sadnimi dodatki. Moram priznati, da je njihov pravi zeleni čaj zelo močen in precej drugačnega okusa, kot je ta “naš Mercatorjev”. Ta čaj, ki ga tukaj kupujemo, je mešanica, zato je tudi bolj prijetnega okusa. Pravi pa je bolj grenkega in trpkega okusa. Je pa zelo zdrav, vendar ni priporočljivo pitje zelenega čaja več kot pet skodelic na dan, ker vsebuje dosti kofeina. Po tem, je sledila prava paša za ženske oči in sicer nas je pot vodila v tovarno, kjer izdelujejo nakit iz Biserov. 90 odstotkov vseh biserov na svetu je pridobljenih na Kitajskem. Ločimo sladkovodne in morske bisere, vendar je samo 0,1 odstotka naravnih biserov, vsi ostali so podtaknjeni tujki v školjko. Morska školjka proizvede samo en biser, medtem, ko jih sladkovodna školjka proizvede od 20 do 25. Zato so ti tudi cenejši. Ločijo se tudi po obliki in barvi. Prvovrstni so samo pravih okroglih oblik, zato dosežejo tudi vrtoglave cene.

Po vizuelnem počitku smo pot nadaljevali v Suzhou, to je mesto na vodi, ki mu pravijo tudi Kitajske Benetke. To je mesto trgovcev in obrtnikov, lepih žensk, umetnikov in zdravnikov. To je manjše kitajsko mesto s samo 1 mio prebivalcev. Te številke so smešne za nas, in si jih sploh ne znamo predstavljati. Naš lokalni vodič, ki nas je spremljal (poleg agencijske vodičke), pozna bivšo Jugoslavijo, tako kot tudi vse jugoslovanske vojne filme, in pravi, da so Kitajci presenečeni, kako jugoslovanski igralci dobro govorijo kitajsko na filmih (seveda, če je pa vse sinhronizirano!!), poleg tega pa si ne predstavlja kako zgleda naša država, če nas je pa samo 2 mio. Vprašal nas je, če mi to živimo “kukr v kakšnem manjšem mestu??” Ne morejo si predstavljati mesta manjša od 400 tisoč prebivalcev. No, mi si lahko včasih je še tam gneča, predvsem na cestah. Torej Benetke, ogromno mostov nad kanali, templji, klasični kitajski vrtovi, pagode, Tigrov hrib in seveda tovarna svile. Seznanjeni smo bili s procesom izdelave svile, ki je bil še posebej zanimiv. Sviloprejka se prehranjuje izključno z listi murve (grmički) in živi do 60 dni.

Če bi jo pustili da živi naprej, bi postala metulj. Torej morajo prej poskrbeti za kokon sviloprejke, kjer je navite nitke 1 do 1,5 km. Za eno nitko svile potrebujejo 8 nitk sviloprejk (tako tanka je ta nitka). Preden začnejo odvijati nitko, morajo sviloprejko v kokonu naprej uničiti (potisnejo v peč), drugače buba uniči nitko. Prikazali so nam ročni proces odvijanja, večina pa to počnejo v strojnem postopku. In na zadnje že spet modna revija končnih izdelkov in seveda shoping v njihovi ogromni trgovini. Kitajska je raj za shopingiste, ker “ni da ni”.

Po počitku je sledila vožnja še do Shanghaja, ki ni bil prav daleč. To pa je mesto, ki ga morate videti. Ogromno 17 milijonsko mesto, ki pa je že čisto zahodno velemesto (za primerjavo, New York ima 12 mio prebivalcev). Je na 4 metrih nadmorske višine in je 40 km oddaljeno od morja. Shanghajsko pristanišče je postalo največje in je že prehitelo Rotterdamsko. Povprečna plača je 400 USD, s tem, da moramo razumeti, da v to povprečje padejo vsi zaposleni tako tujci (ki imajo zelo dobre plače), kot tudi domačini, po večini delavci. Letna gospodarska rast je 14 odstotka, težijo k temu, da bo naslednje leto 16odstotkov! Si predstavljate 14odstotkov letno gospodarsko rast?? Je pa res, da se ogromno investira v Kitajsko, potenciali so ogromni, gradi se 24 ur na dan, vse dni, zaposleni so zelo pridni in marljivi. Delajo od 10 do 12 ur na dan, vendar me je nekaj presenetilo, vmes malo pospijo oz. pridremajo. Padla sem v smeh, ko sem šla mimo neke restavracije, kjer je jedla cela družina in medtem, ko so člani družine jedli, je en starš malo pridremal ob mizi. Ostale to ni motilo, saj je očitno to čisto OK. Če si utrujen, pač malo pospiš. Ravno tako sem opazila neko receptorko v kraški jami, ki je na izhodu za svojo mizo kar malo dremala naslonjena nad mizo. Zanimivo. Naši delodajalci bi se takoj vprašali, če se to šteje v delovni čas.

Poleg noro velikega mesta in vse silne razsvetljave zvečer, ki jo ugasnejo ob 23-ih zaradi varčevanja elektrike in ekološke osveščenosti, smo si ogledali spet tempelj, tokrat Bude iz belega žada (Kitajska je dežela žada – poldrag kamen), ki je težak 1 tono. Pluli smo tudi z ladjico po reki Huangpu in imeli čudovit razgled na Pudong (novi del mesta), ki ga krasijo prekrasne nove stolpnice in pa seveda mogočna Pearl TV tower in druga najvišja stolpnica v Aziji Jin Mao s kar 88. nadstopji. V tej stolpnici je najvišji hotel Grand Hyatt Hotel, najvišje ležeča pošta, najvišji atrij, od koder se iz 88. nadstropja, kjer je razgledna ploščad te stolpnice, vidi v 62 nadstropje na recepcijo tega hotela (v notranjosti). Noro!! Atrij je visok 152 metrov in se ti kr malo zvrti, ko pogledaš dol in vidiš direktno kaj se dogaja na recepciji, z daljnogledom seveda.

Stolpnica ima 68 dvigal, ki jih uporabljajo zaposleni, kjer so pisarne in hotel. Do vrha dvigalo pripelje v pičlih 45 sekundah, vendar ni prenevarno za želodce, potegne kar kulturno. Sprašujete se zakaj ravno 88 nadstropij? Hja, pri Kitajcih vse nekaj pomeni, in vse je za nekaj dobro (tako kot kačja večerja verjetno). Recimo rdeča barva “rula” pri njih in pomeni srečo. Prav tako pa številka 8. Čista sreča. In dve osmici pa pomenita Double Happiness (dvojno srečo). Kot vsaka taka zadeva ima za sabo podkrepljeno zgodbico, tako tudi dvojna sreča, ampak je predolga za povedati. Mogoče o tem kdaj drugič, predlagam pa vam, da jo sami poizveste, kar na kraju samem.

Tako smo naše popotovanje končali še s hitrim magnetnim vlakom Maglev, ki vozi iz centra na Shanghajsko mednarodno letališče. Vozi s hitrostjo 430 km/h in prevozi 30 km, kolikor je do letališča, v pičlih 7 minutah. Super, še ena dogodivščina več za tehnične “frike”. Nazaj smo leteli 11 ur, ker smo leteli spet po isti trasi kot smo prišli, torej iz Shanghaja nad Peking, nad Ural, Moskvi smo pomahali, prav tako Varšavi in že smo se pripravili na pristanek na Dunaju. Potem pa let na Brnik.

Vtisi in občutki so bili enkratni, zato vam priporočam, da si jo tudi vi sami enkrat ogledate in jo doživite kar najbolje.

Do naslednjega branja vam želim eno veliko rdečo 88!