fbpx

Maroko z avtom: 8000 km, 16 dni

Novice

Potopisna zgodba treh mladih ljudi, ki smo v okviru svoje popotniške sle v 16 dneh z avtomobilom dodobra prečesali Maroko.

Pričujoči zapis je potopisna zgodba treh mladih ljudi, ki smo v okviru svoje popotniške sle v 16 dneh z avtomobilom dodobra prečesali Maroko, osvojili najvišji vrh Severne Afrike, smučali po sipinah, plavali v atlantiku in oazi, videli starodavna mesta Marakeš in Fes, tretji največji verski objekt na svetu, Bogartovo Casablanco, hipijevsko Essaouiro, evropski Rabat….zapis skuša karseda celovito ujeti vtise vseh nas o tej zelo pestri in zanimivi državi.

Po kamionarsko čez Italijo in Francijo v Španijo.

Petrov klic ob šestih zjutraj me seznanja z zamudo, ki je nastala zaradi pozabljene zelene karte v Ljubljani. Z opravičljivo dvourno zamudo se Peter pripelje do Ajdovščine. Nekaj minut po devetih zjutraj zloživa vso opremo v avto (še zadnjič se sprašujem ali se splača vso smučarsko opremo tovoriti 3000 km daleč) in zapustiva Polškograd. Ob 9:30 h smo v Vrtojbi, naložimo Mašo, dotočimo gorivo, kupimo še nekaj hrane in točno ob desetih gremo na skoraj 8000 km dolgo pot.

Dogovorimo se za štiri urne menjave za volanom ter na mestu navigatorja. Najprej Peter prevozi 511 km preko Venezie, Brescie, Cremone, Piacenze do malo pred Genovo. Pot preko padske nižine mine mirno, brez zastojev. Pred Genovo prevzame Maša, ki vozi po izredno razgledni avtocesti rož ob italijanski obali mimo San rema in Ventimiglie v Francijo (5 h 45 min z Vrtojbe), mimo Monte Carla in Nice do Marseilla, kjer po 489 km prevzamem Ožbej. Avtocesta rož je kar naporna za voznika in avtomobil. Dvopasovna avtocesta z veliko tuneli, viadukti, vzponi, s precej prometa. Pot je zelo pametno načrtovati v času ko imajo tovornjaki prepoved vožnje. S tem smo imeli precej sreče, čeravno tega nismo posebej načrtovali.

Pred La Barque dolijemo 18 l še slovenske nafte iz dodatne posode v rezervoar. Želeli smo priti čez Francijo do cenejše španske nafte. Žal nam to kasneje ni uspelo. Pri Narbonneju natočimo gorivo do Španske meje (20 l) in kupimo Michelinovo karto Španije. Ožbej dokončno prevozim Francijo in vstopim v Španijo. Španska meja predstavlja točno pol poti iz Vrtojbe do Gibraltarja. Španija je ogromna država. Pri Barceloni natočimo poln rezervoar 47 l za 33 evrov (liter 0,71 evra). Do Barcelone smo vozili 12 ur. Pri Saguntu malo pred Valencio po 615 km in petih urah in pol prevzame krmilo spet Peter, zemljevid pa Maša. Ura je ena zjutraj, trinajst ur z Vrtojbe. Spravim se k zasluženemu počitku na zadnji sedež potem, ko sem osem ur navigiral in več kot pet ur vozil.

Zastoj pri Malagi, Gibraltar, vstop v Maroko, maroški cestno vozniški kulturni šok.

Začnejo se močne nevihte, ki zelo otežijo vožnjo in zmanjšajo povprečno hitrost iz 120 km na 100 km na uro. Pred Alicantejem počivamo pol ure na avtocestnem počivališču. Ob štirih zjutraj po prevoženih 272 km v treh urah zamenjam Petra, vožnja je zelo težka in utrujajoča, izmenjajoči se pasovi močnega dežja in megle. Kljub temu pa nisem tako utrujen, da bi s tem ogrožal varnost vožnje. Oba sopotnika spita, s puščavsko lisico pa pridno nabirava kilometre čez Španijo. Ob petih zjutraj prevozimo 2000 km v 20 urah iz Vrtojbe. Mimo Sierra Nevade (pred Granado) na jugu Španije, kjer je pred leti potekalo svetovno prvenstvo v smučanju pademo v snežno nevihto z 10 cm snega na cesti in letnimi gumami na vozilu (človek namenjen v Afriko ne računa ravno na sneg na poti). Vozimo z obilo previdnosti.

Ob sedmih zjutraj me zamenja Peter, potem ko pred Guadixom natočimo poln rezervoar za 32 evrov. V treh urah sem prevozil 298 km v kar nemogočih razmerah (močan dež in sneg). Zopet letimo in malo pred Malago zajtrkujemo na počivališču.

Nekaj minut pred deveto zjutraj 150 km pred Gibraltarjem nabašemo v nepremičen 12 km dolg zastoj. Vse zabito v vse smeri. V uri in pol se po polžje prebijemo v Malago. Živčki so na močni preizkušnji, utrujenost precejšnja, smo tik pred ciljem…. Dodatni dve uri kobacanja po lokalnih cestah (iskajoč obvoze) nas pripeljeta v Marbello nazaj na hitro cesto proti Gibraltarju in Algericasu. V Malagi smo prvič izkusili vse sladkosti velikih krožišč, kar je kasneje v Maroku postala stalna praksa. V eni uri smo v Gibraltarju. Če odštejemo tri izgubljene ure v zastoju pred Malago smo vozili 2500 km do Gibraltarja 25 ur, v povprečju 100 km na uro. Psihofizično kar zahtevna operacija. Odločimo se za sprehod po Gibraltarju, vendar nas nevihta odvrne od tega. Naredimo še zadnjih nekaj kilometrov po Španiji od Gibraltarja do Algericasa.

V Algericasu vstopimo v pristanišče in skozi labirint pristaniških cest pridemo pred prodajalno kart za trajekte, začnemo pogajanja za ceno. Peter se dogovori za eno osebo gratis. Za povratno karto za avto in dve osebi s super fast ferry Tarifa-Tangier firme FBS plačamo 220 evrov. Cene so na vseh trajektih enake, najpogosteje greš s tistim, ki pelje najprej. Super fast ferry so zelo hitri in za pot iz Evrope v Afriko potrebujejo 70 minut. Iz Algericasa vozijo trajekti tudi v Ceuto, špansko enklavo na maroškem ozemlju, kjer se dobi zelo poceni gorivo. S trajektom se nas je peljalo malo, nekaj avtomobilov in okrog 50 potnikov.

Pristanemo v Tangier in na krov prideta neuformirana maroška policista s prenosnim računalnikom in žigi. Ob vstopu v državo si dolžan izpolniti obrazec s klasičnimi podatki (podobnega izpolniš ob vsaki prijavi v hotelu ali kampu). Na vrsto pridemo zadnji in na naše veliko presenečenje policist od nas zahteva vizo. Vztrajamo na informaciji iz našega zunanjega ministrstva po kateri Slovenci za Maroko ne potrebujemo vize. Policist pokliče po telefonu in nam pritrdi. Vsak dobi vstopno številko, ki jo vnesejo v računalnik. Policist me proglasi za Uzbeka. Izkrcamo se iz trajekta in pademo naravnost v maroški sistem. Najprej nas napadeta dva prodajalca čaja z mento. Za njima uleti nekakšen public advisor z uradno izkaznico, ki nudi pomoč motoriziranim turistom ob vstopu v državo. Delamo se butaste (ne znamo nobenega jezika) in s pomočjo uradnega moža zopet izpolnimo neke obrazce. Avtomobil dobi dodatno zeleno karto za vožnjo po maroških cestah (izguba tega papirja je resen problem). Po uri pregovarjanj, kričanja, smejanja in nagradi za uradnega moža v višini 5 evrov preživimo mejo in zapustimo pristanišče v Tangierju. Uradni mož je hotel 20 evrov a smo mu hiteli razlagati, da smo študentje, iz revne države Jugoslavije (Slovenija je tako ali tako prezahteven geografski pojem, so nas pa v Maroku vseskozi zamenjevali za Slovake)… na koncu je nekoliko nejevoljen pristal na 5 evrov nagrade oziroma podkupnine, ki si jo razdelijo uradni možje in policisti med sabo. V bistvu zelo premeten način ekstra prihodkov mejnih policistov.

Izhod iz luke in v divji zahod maroških cest. Po ulicah še kar gre in ni bistvene razlike z našimi, ko pa privozimo v prvo krožno križišče le to predstavlja pravi mali cestno vozniški kulturni šok. Avtomobili iz šestih smeri v veliko krožišče brez črt. Šofer in navigator s suhimi usti preživiva prvo vozniško preizkušnjo v Maroku. Ko se kasneje navadiš teh nemogočih krožišč je veliko lažje. V bistvu gre za sistem tokov, ki jim moraš slediti. Šofer nima časa gledati kam mora peljati, zato je to popolna naloga navigatorja. Vsako križišče ima svojega policaja (zelo neobičajno za evropsko prakso), nasploh je Maroko policijska država v kateri en in isti policist stoji iz dneva v dan v istem križišču.

Prebijemo se iz Tangierja in vozimo na jug ob obali. Z vstopom v Maroko smo pridobili dve uri zaradi časovnih pasov. Ceste so normalne, le tu in tam delavci obnavljajo posamezne odseke. Po dvajsetih kilometrih na obalni cesti južno od Tangierja prvič neposredno trčimo ob atlantski ocean. Ustavimo se ob cesti, preko nekaj sto metrov široke peščene obale primivkamo do morja in pomočimo roke v Atlantik.

Pod večer smo v Asilahu. Po neprespani noči in prevoženih 2600 km se odločimo za prenočevanje v tem majhnem in mirnem mestecu. Iščemo hotel in v prvem navkljub pogajanjem ne dobimo zadovoljive cene (mojster hoče 24 evrov za vse tri). V hotelčku Merhaba v centru nam zaupanja vzbujajoč upravnik ponudi spanje za vse tri za 12 evrov. Nastanimo se v hotelček s pogledom na vhodna vrata v Medino in obzidje okrog nje. Peter odpelje avto na plačljivo parkirišče (20 dirhamov = 2 evra za noč). Ob sprehodu po mestecu nam vsak drugi ponuja hašiš. Vse gladko zavrnemo. Na večerjo smo odšli v eno od družinskih restavracij in jedli juho harira (tipična muslimanska juha, posebej veliko jo jedo v času Ramadana), Peter je jedel Tanjines (mesne kroglice), Maša zelenjavo in riž, Ožbej sem se pa basal s krožnikom rib. Pijemo čaj z mento. Za zelo nasiten in okusen obrok plačamo za vse skupaj 120 dirhamov (12 evrov). Sprehodimo se še po Medini in docela utrujeni pademo v postelje.

Majhen a zanimiv Asilah, prvič nas ustavni policija, zelo urejena metropola Rabat s Hasanovim stolpom, divje predmestje Casablance, kilogram opohanih škampov.

Zjutraj si po zajtrku v kavarni z obveznim čajem še enkrat ogledamo medino. Vzpnemo se na stolp iz časov zavojevalcev s Portugalske, ki ponuja zelo lepe poglede na mestece in ocean. Asilah spada med arhitekturne bisere in je močno intelektualno in kulturno maroško islamsko središče. Ogledamo si izjemno lep islamski kulturni center s slikami maroških avtorjev. Vsako leto center gosti različne konference kulturnih in intelektualnih islamskih krogov. V Asilahu so tik pred odprtjem glamurozne nove knjižnice pred katero je lep park. Islam daje izobrazbi velik poudarek.

Iz Asilaha se peljemo naprej v glavno mesto Maroka Rabat. Sredi avtoceste nas ustavita policista na motorjih. Po zelo vljudnem pogovoru v katerem policaj ugotavlja od kje smo (bili smo mu simpatični, ker živimo blizu Bosne) nam zaželi srečno pot. Policaji na motorjih so zelo simpatični, vsi zelo zagoreli, okroglih lic s čelado na glavi, prav filmsko izgledajo. Še rabatska mestna vpadnica poda vtis izjemno urejenega mesta. Parkiramo na parkirišču v centru in se prvič podamo v medino velikega mesta. Prodaja se vse mogoče, od usnja do sadja, zelenjave, piščancev (kar smrdeča zadeva). Zopet klasika: monsieur, monsieur you want hašiš.

Na koncu Medine gremo na pokopališče (kamor nemuslimani naj ne bi hodili). Eno od pokopališč z izjemnim razgledom. Prav mistično zadnje počivališče za vsakega ljubitelja morja. Rahlo na vzpetini nad obalo oceana, ki jo varuje velik bel svetilnik.

V Medini si privoščimo piščančji sendvič in se napotimo proti muzejem in mošejam. Napade nas mlad mulc, ki žica denar. Zelo je vsiljiv in Peter mu v pristni slovenščini odgovarja na njegova moledovanja v vseh možnih jezikih. Z Mašo se nasmejeva do solz. Ni mu uspelo in verjetno jo od očeta za prvim vogalom dobil kakšno vzgojno. Sprehodimo se po glavni aveniji mimo zelo lepe stavbe banke el Mahrib, mimo žal zaprtega muzeja pošte in telekomunikacij do Sončne mošeje, ki kraljuje na rahli vzpetini neposredno ob eni od fakultet. Po zapletenem iskanju najdemo famozni arheološki muzej in na veliko razočaranje naletimo na zaprta vrata (obnova).

Z avtom odidemo do 70 m visokega Hassanovega stolpa, ki ga obdaja 356 stebrov nekdanje palače (porušil jo je potres), velika mošeja (zaprta za nemuslimane) in zelo lepi vrtovi. Če je kaj vredno ogleda v Rabatu je to vsekakor Hassanov stolp. Srečamo veliko ljudi, bacpackerjev, hipijev, parov, šolskih skupin…prava novodobna turistična pestrost. Rabat je zelo urejeno mesto, zelo podobno evropskim in ne ponuja obilo popotniškega rajca. Po ogledu in veliko slikah se odpeljemo proti Casablanci, katere predmestje nas šokira. V mesto vodi zelo široka avenija brez črt na cestišču. Pasov je toliko kolikor gre vštric avtomobilov, od tri do šest. Ogromno ljudi, zelo umazano in od prenaseljenosti uničeno okolje. Casablanca je ekonomsko središče Maroka in je največje mesto s preko 3 milijoni ljudi. Oblastem le stežka uspeva zagotavljati komunalno opremljenost hitro rastočega mesta, ki je pod stalnim pritiskom velikega priliva ljudi iz revnejših predelov Maroka. Države, kjer je 70% ljudi mlajših od 30 let. Po vseh teorijah idealno okolje za take ali drugačne revolucije.

Izgubljajoč se v labirintu ulic ne najdemo hotela, ki ga iščemo in se zadovoljimo s hotelom Foucard, kjer za triposteljno sobo odštejemo 190 dirhamov. Po tuširanju s toplo vodo odidemo v ribji fast food Amine nasproti glavne tržnice in za 140 dirhamov se najemo do sitega rib in pohanih že očiščenih škampov (na velikem krožniku je bila skoraj kila očiščenih pohanih škampov). Neverjetno! V Sloveniji za velik denar žuliš recimo do dvajset neočiščenih škampov. Vračanje v hotel ni nič kaj prijazno, ulice so se ponoči popolnoma spraznile in naš avto sameva pred hotelom. Nemudoma se odločimo za premik naše “oropaj me” sedeče tarče na varovano parkirišče za hotelom Sheraton (20 dirhamov za noč). Pet možakov s palicami in pes vzbuja zaupanje v varovanje na sicer precej zanikrnem parkirišču. Na poti v hotel nam trije ponujajo hašiš, mladenič brez roke žica denar, prostitutke iščejo svoje stranke. Kar morbidna scena, ki jo ponoči najdemo v vseh velikih mestih sveta. Večer zaključimo s srkanjem zelo drage pive v kavarni enega od hotelov in opazovanju prostituk in njih žalostnih usod. Očitno je bolj malo posla.

 

Divja Casablankina medina, plačamo prvi provision policajem, prihod v rdeči biser Maroka – Marakeš.

Zjutraj gremo v medino (stari del mesta), ki se kasneje izkaže za eno najbolj pristnih v Maroku, navkljub pričakovanjem, da bo najbolj divje v Marakešu. Razlog je v njeni neturističnosti (za razliko od Marakeša in Fesa). Izstopa predvsem njen živilski in živalski del. V gneči jutranjega nakupovanja gospodinj se prebijamo skozi tone in tone sadja in zelenjave, rib in vseh drugih možnih artiklov. Fascinira nas prodajalka zelenjave, ki sedi na tleh s klobukom iz zelenjave na glavi. Žal se ne pusti fotografirati (kar je pogost pojav v Maroku, veliko ljudi verjame, da ti fotografija ukrade dušo). Na koncu Medine jo mahneno proti oceanu in v kar vročem dnevu pridemo do tretjega največjega verskega objekta na svetu. Poleg mošej v Meki in Medini je Mošeja Hassana II izjemno impresivna mošeja s 120 m visokim minaretom dograjena leta 1993 za šestdeseti rojstni dan Hasana II maroškega vladarja. Mošeja sprejme 25 000 ljudi, zunanje površine pa še dodatnih 80 000 ljudi. Vsekakor vredna ogleda. Za 50 dirhamov za študente (na osebo) si pod zelo dobrim vodstvom ogledamo mošejo in velik hammam (javno kopališče), ki se gradi pod njo. Zelo zanimiv je njegov turški del z bazenom in mnogoterim prelivanjem barv, ki se odbijajo od mozaikov. Vodička nam v zelo dobri angleščini predstavi mošejo, vsi materiali so maroški, razen muranskega stekla in dveh marmornatih plošč iz Italije. Spoznamo zanimiv angleški par, ki smo ga kasneje resrečali na ribjem kosilu v Essaouiri. Po kosilu se odpravimo na pot proti Marakešu.

Uspešno se prebijemo ven iz Casablance. Navigacija po velikih mestih brez specialk je kar težka in terja dobrega navigatorja, ker voznik v glavnem pazi na vožnjo in varnost. Celo pot smo navigirali z Marco polovim zemljevidom Maroka, po mestih pa z zemljevidi v Lonely planetu. Včasih je prava umetnost priti v območje teh manjših zemljevidov. Zelo uporaben je kompas (tako za mesta kot medine).

V mestu Sabat naletimo na radar. Dva do uh smejajoča se policista nas ustavita. Vpraša če govorimo francosko (ne), Špansko (ne), on pa tudi angleško ni znal. Začnemo z znajdi se komunikacijo. Policaj se smeji do ušes in riše na roko. Najprej 40 pokaže hiše, potem 66 pokaže na nas. Zatem izvleče obrazec sredi katerega je številka 400 dirhamov okrog pa sami valovčki oziroma arabska pisava. Naredimo se uboge študente, neumne turiste in prosimo za popust. Policaj malo pomisli in reče magično besedo: provision s francoskim naglasom. Damo mu 100 dirhamov na roko, pošlje nas naprej in zaželi srečno in počasnejšo vožnjo. Speljemo in izbruhnemo v smeh. Nekaj kilometrov naprej so imeli nov radar. Napake ne ponovimo. Vozimo po zanimivi pokrajini, ki se vseskozi blago vzpenja in spušča. Domačini ob cesti prodajajo razne izdelke, še posebej veliko špargljev. Že pred mrakom smo v Marakešu, ki nas preseneti s svojo urejenostjo (maroška merila).

Prinavigiramo v center rdečega mesta in parkiramo. Pred našimi očmi se prepletajo trume avtomobilov, taxijev, konjskih vpreg, avtobusov, motorjev in pešcev. Našim očem neverjetno sobivanje vseh udeležencev v prometu na tako majhnem prostoru. V Maroku je posebne vrste projekt prečkati cesto. Pešec se počasi pomika čez cesto do točke, ko se je voznik prisiljen ustaviti oziroma švigne mimo za tvojim hrbtom. Vse to na štiri pasovni cesti sredi prometne konice (človek ima občutek, da je prometna konica ves dan). V dveh dneh smo obvladali hojo čez cesto.

Hitro najdemo Hotel Ali na koncu trga Djema el Fna nasproti parka ob bok kateremu čakajo konjske vprege na prevoz turistov. Namestimo se v sobo (260 dirhamov za noč + zajtrk + neomejen dostop do neta) in odrvimo naravnost v vrvež trga Djema el Fna v Marakešu, ki velja za eno od svetovnih posebnosti. Veliko število nekakšnih čevapdšinic na prostem premami naše sestradane želodce in s Petrom se v trenutku baševa z nekimi majhnimi okusnimi klobasicami, s paradižnikovo mezgo in obveznim čajem z mento. Maša prisega na zelenjavo (ah te ženske), n vejo kej j duobru bi rj ku muj nono). Sediva zraven dveh mičnih maročkih čtudentk in Peter z zanimanjem opazuje kaj jesta. V slovenščini nagovori klobasica mojstra: Ej kolega, jaz bi tudi jedel to kar jesta ti dve gospodični. In ne boste verjeli dobi pred sabo krožnik črnkaste rahlo zdrizaste zadeve. Sledilo je vprašanje gospodični. What is this? Maroška študentka z mesnatimi ustnicami mu odgovori, da je La rat. Peter prebledi, misleč da je podgano. V naslednjih izjemno smešnih minutkah ugotovimo, da je jetra, ki se jim najbrž reče po francosko La Rate. Smejimo se toliko, da nas s klopi potleh meče. Ob plačilu nas klobasica mojster nategne za nekaj dirhamov.

Ogledujemo si dogajanje na Djema el Fna. Fantje boksajo, kače plešejo, starci pripovedujejo zgodbe, lovci na srečo igrajo enostavne a zabavne igre, glasbeniki igrajo, plesalci plešejo….prava etnološka zanimivost. Čez del medine gremo na čaj v eno od restavracij visoko nad trgom s pogledom na vso pestrost Djema el Fna….filmsko, boemsko, navdihujoče….pravi užitek. Eden od tistih občutkov, ko so besede nepotrebne.

Priprave na vzpon v Marakešu, bušiji v medini, jezni prodajalec, večer na Djema el Fna.

Dan smo namenili zbiranju informacij o vzponu na Toubkal in počitku ob naporih, ki so nas čakali. Neprezgodaj vstanemo (vsako jutro je prvo zbujanje ob petih, ko se z bližnjega minareta oglasi vabilo k molitvi, evropejcem služi za orientir, koliko je še do vstajanja) in pozatrkujemo klasični novodobno-turistični maroški zajtrk (maslo, marmelado, kruh). Peter in Maša odneseta v popravilo digitalni fotoaparat. Sam pa zadovoljujem svojo internetno strast v cybercafeju in svojo čajnopijsko v hotelski kavarni na ulici s pogledom na park. Po dveh urah ju še ni nazaj. Odpravim se v medino in jo v treh urah obdelam skoraj celo. Pri prijazni gospe kupim čepico (muslimanska v rasta man barvah). Nekajkrat so mi kar težili in me vlekli v razne tovarne enkrat brona, enkrat lesa, usnja… Zanimiva in zelo urejena medina. Le dvakrat me je bilo malce strah, ko sem končal v slepi majhni uličici, polni tkanin in oblek s polmetrskim prehodom, kjer bi me lahko popolnoma brez problema oropali. No pa me niso, če sem že srečal kakšne sumljive tipe so dobili take poglede, da so se me najbrž ustrašili (malo hvalisanja pa vendar). Narediš se hujšega mafijca kot so oni sami in v njihovi kulturi krvoločni pogled hitro uniči marsikatero nakano. Zgubil sem se dvakrat.

Po Marakešu sem iskal zemljevid Toubkala. Vsi so zelo slabi (stare vojaške specialke) in vsi me hočejo nategnit za ceno. Odločim se, da ga ne bomo kupili, si ga pa dodobra ogledam in zapomnim, kar se je pozneje pokazalo za več kot dovolj orientacijskega znanja potrebnega za osvojitev najvišjega vrha Severne Afrike.

Popoldne najdem Perota in Mašo in pri trgovcu zraven hotela (predstavnik orto muslimanske struje z veliko črno brado in belo čepico) nabavimo hrano za v gore. Gospod jezni nas gleda s precejšno mero prezira. Velika večina pouličnih trgovcev v Maroku spada v kategorijo orto muslimanov.

Želeli smo v muzej na koncu medine, vendar smo prišli dvajset minut preden so ga zaprli. Prijazno rahlo debelušno dekle na vstopnini nam svetuje, da se vrnemo jutri. Iz obiska medine si velja zapomniti besede majhnega otroka z materjo, ki je kazal s prstom name in govoril: mami, mami,….. Bush, Bush!..…nič kaj zadovoljen nisem bil s to opazko. Je pa zelo nazorna (otroci so najboljši indikatorji družbe). Otrok vse belce enači z Bushem, ki je v njegovi glavi zagotovo bad guy. Ni kaj, potencialni one way ticket turist, če sem malce zloben.

Na tržnici Djema el Fna smo kupovali suho sadje, ki sploh ni poceni. Suhe marelice so po 10 evrov kila. Očitno turistično lupljenje. Zvečer smo šli v eno od dražjih restavracij nad Djema el Fna in ob treh čajnikih čaja z mento skoraj edinikrat v Maroku debatirali o stvareh, ki jih počnemo doma, o načrtih v prihodnjem letu, kdaj diplomirati……Kar močan veter je pihal, v bistvu je celo malce zeblo.

Imlil, začetek vzpona na Toubkal, vzpon na Kočo Neltner na 3200 m, kje so mule.

Nekaj minut čez sedmo uro zjutraj že zapuščamo Hotel Ali v Marakešu, znano zbirališče trekerjev in ostalih svetovno popotniških odtrgancev. Vreme kaže zelo slabo, ponoči je deževalo, napoved pa je dobra. Z brezhibno navigacijo takoj najdemo odcep za Imlil, čeprav ni niti ene cestne table. Cesta gre najprej po savani dokler se ne začne vzpenjati proti Asniju. Močno deževje je cesto na nekaterih mestih precej načelo. V družbi medkrajevnih taxijem (stari mercedesi 240 s po 6 ljudi + voznik) obvozimo del ceste, ki se je sesul v reko. Kot klenim Slovencem so nam hribi bližje kot neskončna ravnina zato prav uživamo v vožnji ob prepadni cesti v Asni, kjer nadaljujemo naprej v Imlil.

Imlil (60 km iz Marakeša, 1,5h) vasica na 1700 metrih (tu se pozimi začne sneg) je znano filmsko področje. V njegovi neposredni okolici so snemali Sedem let v Tibetu. Pridemo na konec vasi in angleško govoreči domačin se ponudi za varuha avtomobila (dva dni 40 dirhamov – 4 evre). Parkiramo pred velik balvan v neposredni bližini gostilne. V trenutku se okrog nas nabere gruča raznih firbcev in prodajnih interesentov. Ponujajo nam vse mogoče: vodnika, mulo za nošnjo do koče za 130 dirhamov, original berber knife…… Vse zavrnemo in se zapletemo v pogovor z gorniško navdahnjenim domačinom, ki organizira vodnike. Dobimo nekaj uporabnih informacij, razveselila nas je predvsem tista o precejšnji količini snega za ta čas. V pol ure pripravimo vso opremo in si nadenemo svinjsko težke nahrbtnike (nosim smučarske čevlje, smuči, dva cepina, gorilnik, tri litre vode, opremo za dva dni…..), Petru in Maši na hrbtu ni bistveno lažje.

Začnemo s hojo navkreber. Najprej mimo zelo lepo urejenega skoraj idiličnega Kasbaha. V pol ure gremo mimo vasi Amrou (himalajski pogledi). Pri šoli na koncu vasi se zaključi še zadnji približek ceste (do tu z Imlila lahko pride samo terenec). Prečkamo ogromna siva prodišča in začnemo vzpon na zeleno teraso naprej po dolini. Ob velikem balvanu malicamo in že razmišljamo o tem zakaj hudiča nismo vzeli mule za zares zelo težke nahrbtnike. Lokalni kmet v mrzlem potoku prodaja Coca colo, Fanto in ostale imperialistične pijače. Po dveh urah hoje po atlaški mulatjeri pridemo v vas S. Chamcarouch na višini 2300 m. Vas sestavljena s parih hiš (napol zemljank) in znanega svetišča je precej skomercializirana in kot ničkolikokrat dosedaj nas napadejo prodajalci vsega možnega. Z menoj hočejo zamenjati smuči. Mašo sprašujejo, še je že oženjena. Počivamo šele nad vasjo, bolj v miru… Spoznamo nemca z istim ciljem, ki že mesec dni kolesari po Maroku. Velika teža nam onemogoča hitro napredovanje in po štirih urah hoje iz Imlila končno pridemo v prvi sneg. Priznati je treba, da nismo ravno v vrhunski kondiciji. Razen Maše, študentke Fakultete za šport, ki ji je kondicija oblika poklicne deformacije.

Olajšajoče si nadenem turno opremo in za prvim ovinkom zopet naletim na območje brez snega. Besednjak je temu spoznanju primeren. Po zelo dolgi (10 km) dolini v šestih urah pridemo na kočo Neltner na 3200 m francoske planinske zveze oziroma njene podružnice v Casablanci. V koči nas prespi 15. Nekaj Angležev, Špancev, Nemcev in slovenska trojica. Naredijo se tabori: angleški, španski in nemški. Še najbolje se počutimo ob komunikaciji s fanti oskrbniki koče. Zelo pozitivni in zanimivi ljudje. Zanimiva sta dva Španca (stric in nečak). S seboj sta imela hrane za vsaj teden dni avtonomije v gorah. Popili smo veliko čaja z mento. Mašo je zaradi višine napadla slabost in je zgledala bolj klavrno do jutra pa se ji je telo prilagodilo in je izgledala zelo dobro. V koči si lahko za 7 dirhamov na uro sami kuhate. Odlična pašta ni izostala. Spanje z izkaznico je 60-80 dirhamov po osebi. Popijemo aspirin in oddidemo spat. Navkljub slabemu jutranjemu vremenu nam je le to skozi zelo lep in sončen dan odlično služilo.

Na najvišji vrh Atlasa, severne afrike in Maroka 4167 m visoki Toubkal, nazaj v Imlil, druga policijska provizija, poln Marakeš.

Že v mraku smo zazgrizli v največjo strmino nad kočo. Nekaj časa še gre s smučmi, potem pa sem moral čez prvo ramo peš, naprej pa spet brez težav s smučmi. Vzpon na vrh poteka po dolgi dolini v smeri severa in tehnično ni zahteven. Dolina je podobna dolini Za Cmirom v slovenskih gorah. Zjutraj je pogosto ledeno. Po treh urah pridemo na sedlo jugovzhodno od vrha, kjer se konča sneg (višina 4000 m). Vršna glava je kopna. V naslednji uri premagamo še zadnjih 170 višinskih metrov in pridemo na 4167 m visoki Jebel Toubkal najvišji vrh Maroka, Atlasa in Severne Afrike. Zadnje pol ure vzpona se je višina že zelo poznala. Tempo je bilo potrebno zelo prilagoditi občutnemu manjku kisika ob očitno nezadostni aklimatizaciji. Obvezno zmagoslavno slikanje v zelo lepem sončnem vremenu. Zadovoljstvo ob osvojitvi primarnega cilja. Po tem, ko smo odpovedali Kilimandžaro zaradi denarja, ko so Ukrajinci odpovedali Elbrus in ko se je Alpa Mayo pokazal za še prezahtevnega smo osvojili sicer nekoliko lažji vseeno pa zelo zanimiv vrh. Spustimo se nazaj na sedlo, kjer si nadenem smuči in uživaško odsmučam do koče. Smuka je srednje dobra. Sneg je predelan in na vrhu rahlo zmehčan. V uri in pol smo nazaj pri koči, kjer Ibrahim poskrbi za odlično juho.

Ob treh popoldne začnemo spust v dolino. S smučmi pridem uro in pol hoda niže, na višino 2600 metrov, kjer se zopet pretvorim v Ožbeja al Mula in nadenem pretežak nahrbtnik. Slabo uro sem čakal Petra in Mašo, da sta prirajšala za menoj. V treh urah kar hitrega tempa smo zopet v Imlilu. Na koncu nas je že precej dajala utrujenost. Maša lokalnemu dečku podari razpadajoče gojzarje. Peter kupi berberski križ, Maša pulover iz čiste volne. Poslovimo se od Imlila in novih prijateljev in že ponoči peljemo spet v Marakeš. Vožnja je težka in nevarna zaradi oslov in po cesti hodečih ljudi. Šele kasneje v Španiji ugotovimo, da nam ena luč slabo sveti.

Na marakeški vpadnici nas zopet ustavi policist, tokrat naj bi prevozili stop znak. Smeji se do ušes, mi smo tudi izrazito prijazni, nekaj začne omenjati sodnika. Prijazno moledujemo in začnemo pogovor v katerem mojster postave ugotovi, da smo študenti in vpraša Petra: What do you study?. Pero zavedajoč se, da študij ekonomije ni ravno dobro pogajalsko izhodišče za nizko provizijo reče z naglasom anleščine v tretjem svetu: agriculture!. Policaj ves navdušen nekaj komentira v njihovem domačem jeziku. S skrajnimi močmi zadržujem smeh. Potem pokaže name: your friend, what study? Peter se obrne k meni zavedajoč, da sem v isti dilemi. S študijem politologije se v islamski državi ni ravno za ponašati. Odvrnem: textil industry!, Petru obrnjenemu proti meni ne manjka nič, da se ne bi začel krohotati. Policaj ne razume, potem pa Peter pokaže na obleko in mojster postave spet vsa navdušen nekaj po arabsko razlaga. Plačamo sto dirhamov provizije, ker smo kao fajn ljudje in odpeljemo. Pol ure smo se dobesedno krohotali in zbijali šale na račun agriculture in textil industry. 100 dirhamov je majhna cena za tako doživetje.

Zdelani pridemo v Marakeš in na veliko razočaranje ugotovimo, da je Ali poln. Čez vikend se zelo pogosto zgodi, da so vsi hoteli po centru polni, dodaten problem so šolske počitnice, ki so v Marakeš prignale številne družine in šolske skupine. V eni od uličic najdemo zanikrn hotel Kawahib (za kar je nudil je bil zelo drag, vendar se nam ni dalo pogajat) in se zgrudimo spat.

Lizanje ran v Marakešu, Mašina snežna slepota, po marakeških palačah.

Zelo lačni zjutraj najdemo restavracijo in se do sitega najemo. Jedli smo pize, ki so imele cenovne razsežnosti slovenskih, pili pa smo odličen avokadov sok. Po prvotnem planu bi morali danes že v Essaouiro vendar moramo čakati ponedeljek zjutraj, ker je digitalni fotoaparat v popravilu. Maša začne plačevati davek nenošnje sončnih očal na Toubkalu, napade jo snežna slepota. Cel dan preleži z zaprtimi očmi v hotelu Ali, ki ima zopet prosto sobo. Dopoldne smo praktično preležali. Noge so še zmeraj rahlo razbolele. Zopet sem veselo deskal po svetovnem spletu.

S Petrom dan nameniva ogledom Marakeša, najprej v Marakeški muzej, ki ga je pred desetimi leti obnovil uspešen lokalni podjetnik. Zgledno urejen muzej z obilo zelo zanimivimi arhitekturnimi detajli. Na Djema el Fna je obilo prodajalcev svežega pomarančnega soka, ki ga stisnejo pred tabo. V vročini deluje zelo osvežujoče. Druga znamenitost, ki si jo ogledava je Palača El badi, ki je zelo podobna Marakeškemu muzeju, po El Badiju pa se sprehodiva čez ogromen kompleks Kraljeve palače. Z dediščino Toubkala v nogah sva po veliko prehojenih kilometrih po Marakešu precej zbita. Pod noč se zopet spustimo v magičnost trga Djema el Fna. Maši se preko dneva stanje popravi. Na terasi Alija s pogledom na Djema el Fna večerjamo samopostrežno večerjo (kuskus, mesne kroglice, piščanec, zelenjava, harira….). Zelo hitro smo odšli spat.

Prijazni serviser, hipijevska Essaouira, fantastičen apartma s pogledom na ocean, Nemec Titus.

Digitalnega fotoaparata nam niso uspeli popraviti. Fasciniral nas je serviser, ki ni želel plačila rekoč, da fotoaparata ni popravil. Vseeno mu damo 100 dirhamov, ker je bil izjemno profesionalen in prijazen. Zapustimo Marakeš (najti pravo cesto je kar umetnost) in vozimo zopet na obalo atlantika proti najbolj znanemu maroškemu letoviškemu mestu Essaouiri. Pokrajina je suha, savanska ali pa kamnita (hamada). Dvajset kilometrov pred morjem se začne pojavljati gozd. Prevozimo nekaj mest, ki so prava simulacija besede kažin. Glavna cesta skozi mesto je v teh mestih glavna tržnica, parkirišče….človek ima občutek, da pelje dobesedno skozi semenj.

Ustavimo se nad Essaouiro. S parkirišča je izjemen razgled na mestece in atlantik, lokalni turistični delavec ponuja slikanje na kameli. Parkiramo pred mestno obzidje in oddidemo v medino proti v Lonely planetu izbranemu hotelu. Žal je zaseden. V trenutku izstopa iz zasedenega hotela nas začne oblegati mlad fant z razlitim desnim očesom in nam ponujati sobo. Najprej ga kategorično zavračamo, potem pa le povprašamo po čem ponuja sobe in se odločimo za ogled te famozne hiše. Oddidemo v tretje nadstropje v maroškem slogu urejene hiše in smo dobesedno fascinirani nad apartmajem, ki nam ga ponudijo, česar pa preden se ne dogovorimo za ceno ne pokažemo. Dogovorimo se za 500 dirhamov za dva dni za apartma s pogledom na atlantik, akvarijem, terarijem, čisto kopalnico in teraso, ki z vrha hiše gleda na mestece in ocean.

Lastnik je nemec Titus, ki se je priženil v Maroko in je med drugim snemal film v Zadru in na Kornatih. Titus nam pove, kje lahko kupimo alkohol (to je v Maroku kar projekt), nakupili smo nekaj maroškega piva Storck, ki ga polnijo v Casablanci.. Ob večerih se zapletemo v izjemno zanimive debate o porastu radikalnega islamskega fundamentalizma v Maroku, o nemogočih pogojih za gradbeno dovoljenje, o vse večjem konfliktu med evropsko odprtostjo Maroka in težnjami po islamski državi, o policijski državi, zakonski zaščiti kraljeve družine, nevidnem alkoholizmu, policijskih prodajalcih hašiša, načrtih za prečkanje Sahare……..zelo zanimiva zgodba priseljenega evropejca… Ponovil nam je že znano zgodbo o kupovanju hašiša na ulici, ko te za prvim vogalom primejo policisti in imaš ogromne težave. V planetarnih občutkih oddidemo spat. Ponoči je močno deževalo.

Essaouira, kopanje v atlantiku, sanjsko ribje kosilo, za dimom jointov Jimija Hendrixa.

Maša in Peter oddideta na zajtrk v medino, sam pa še malce pospim, očitno je bil prejšnji večer res naporen. Ko se vrneta vsi skupaj oddidemo na ogromno peščeno plažo in se po hitrem postopku prvič v življenju vržemo v atlantik. Voda je osvežujoča (okrog 20 stopinj), čeravno je zelo težko vztrajati v njej več kot deset minut. Dan preživimo na plaži. Ob plimi vsakih nekaj minut premaknemo brisače višje po mivki (razlika med plimo in oseko je okrog tri metre). Prijazna maroška družina nam ponudi žogo, kar izkoristimo za igranje odbojke. Na plaži fantje postavijo nogometna igrišča in še dolgo v noč igrajo najpomembnejšo postransko stvar na svetu – nogomet.

Na kosilo smo odšli na rob pristanišča obdan z vrsto stojnic, kjer ti pripravijo sveže ribe. Vsi nas zelo bučno vabijo k sebi, odločimo se za številko 14. Najprej si izbereš zares sveže ribe na stojnici (raki so še hodili, na voljo je bila vsa sveža pestrost atlantika, od morskega psa, kovača, orad, brancinov, škampov in kupa rib, ki smo jih prvič videli), ki ti jih zložijo na pladenj. Začnemo pogajanja za ceno in iz začetnih 350 pridemo na 220 za vse tri vključno z imperialistično coca colo, kar je za naše razmere zelo poceni za njihove pa kar. Dobesedno nasitimo se z ribami (raki, škampi, kalamari, sardele, orade…..) in spremljamo poglede drugih turistov, ki se čudijo količini rib, ki smo jih pojedli, še posebej trem angležinjam, ki jedo le nekaj sardelic. Človek bi ubijal, da bi imel kaj takega za tak denar kje bližje domu. Še sosedje hrvati nas na ribah napol lupijo. Na kosilu smo zopet srečali mlad angleški par, ki smo ga bili spoznali v mošeji Hasana II v Casablanci, po Essaoueri smo videli tudi Špance, ki smo jih srečali na Toubkalu. Znan popotniški rek, da prej ali slej zopet naletiš na iste popotnike se je pokazal za pravilnega.

Vračajoč se s plaže nakupimo nekaj vode in sladkarij. Peter se ustavi pri brivcu, ki ga hoče tudi ostriči a se mu Pero ne pusti. Z Mašo ta čas nameniva sprehodu po medini in preučevanju maroške sociologije trgovine. Pod večer smo kar zbiti od sonca in morja in uživaško srebamo čaj z mento na glavni promenadi. Opazujemo domačine in turiste, med njimi veliko tistih, ki jih je primerjalna prednost Maroka – hašiš, vidno zaznamovala. V Essaouiri je nekaj časa preživel Jimy Hendrix, zato ne manjka hipijev, ki kot ostanek nekega časa še vedno vztrajajo v svoji drži in želji po transcendiranju z Jimijem inhalirajoč že ničkoliki joint prvovrstne maroške robe. V Essaouiri živi okrog 400 tujcev, največ je Francozov, sledijo jim Španci, Angleži, Nemci in Italijani. Prav zlahka bi se tudi sami prilagodili na življenje v tem hipijevskem letovišču.

Na parkirišču pred medino uzremo pasata ljubljanske registracije, edini slovenski avtomobil, ki smo ga videli na poti od italijanske meje naprej in nazaj. Pustimo mu listek z najboljšimi željami za na pot. Zvečer razpredamo o jadranju čez atlantik (sam sem lani imel že pogodbo pred sabo, pa ni šlo zaradi denarja), govorimo o izgradnji železne jadrnice za pot okoli sveta, številnih jadralnih izkušnjah o katerih smo gledali, slišali, brali ali pa jih doživeli. Odločitev pade, v naslednjih letih bo treba čez. Sanjamo o prvi v celoti slovenski posadki na ARC rallyju iz Las Palmasa na Barbados oziroma Sveto Lucijo.

Adijo atlantik, čez prelaz Tizi n Ticha v puščavo, Hoolywodski studii, kampiranje.

Plačamo sobo in se poslovimo od Titusa. Na glavni promenadi v okviru jutranjega železnega repertoarja mažemo margarino in marmelado. Mimo pride prodajalec ponarejenih ur in v pol ure izjemno galantnih pogajanj v katerih sem igral šefa, ki ne zna jezika in Peter prevajalca kupimo ponaredek Rolexovega Yachtmastra za 170 dirhamov (začel smo na 450). Na trenutke je bilo zelo smešno. Peter je razlagal, da je samo prevajalec, izgovarjajoč se na stiskaškega šefa.

Pred deseto uro smo zopet na poti v notranjost Maroka. V dveh urah se pripeljemo v Marakeš in iskajoč pravo cesto za Quarzazate zgrešimo in vozimo proti smučišču Oukaimeden (Maroko ima smučišča na višini okrog tri tisoč metrov), zelo pozno ugotovimo to navigacijsko napako (ženica ob cesti nas je napačno usmerila). Začnemo se vračati, zatem pa po kar bornih poteh presečemo v smer prave ceste. Izgubili smo približno uro. Začne se 80 kilometrsko vzpenjanje na prelaz. Prehitevamo v slogu pakistanske/karakorumške avtoceste naložene tovornjake (tudi višina tovornjaka krat dva). V vsakem ovinku prodajajo ametiste (kamenje s pisano paleto barv odznotraj, nekakšne minerale). Naj bralec oprosti mojemu zelo nepovprečnemu geološkemu znanju. Odločimo se, da povprašamo po čem se zadeva prodaja. V trenutku ko ustavimo avtomobil ob cesti se ob prej le enem vidnem osebku pojavijo trije. Začnemo z obredom pogajanja za ceno in z začetnih 350 pridemo na 120 za ene in 60 za drug kamen. Veliko je kolovratenja z rokami, moledovanja, dvakrat hočemo kar speljati, potem pa le dobimo zadovoljivo ceno. Zelo modro je v Maroku trgovati blagovno predvsem s kratkimi majicami in nogavicami.

Cesta se vzpenja na prelaz in zdaj na eni zdaj na drugi strani gleda v prepadne grape in doline. Privozimo na prelaz Tizi n ticha na višini 2260 m (višina Krna v slovenskih gorah). Cesta je spektakularna. Na prelazu nas v trenutku obkrožijo berberski trgovci z vsem možnim. Maša kupi ametist in dobi par ženitnih ponudb. Francoz s kamperjem nas slika. Zaradi kar mrzlega ozračja s hladnim vetrom jo hitro popihamo proti dolini, puščavi naproti.

Iz severnega v južni del Maroka obstajajo samo tri ceste. Ob obali, preko Tizi n Ticha in preko doline Ziz. Zadnji dve sta pozimi pogosto zaprti zaradi snega. Spust v dolino poteka z nekoliko suhimi usti. Goriva zmankuje, bencinske črpalke pa ni in ni (ob polnenju rezervoarja ugotovimo, da je bilo v rezervoarju le že 1,1 l goriva). Ob šestih zvečer smo pred Quarzazatejem. Ustavimo se pred velikimi Hoolywodskimi studii, kjer se stalno snemajo filmi. Tu so snemali Mumija, Jezusa in mnoge druge filme z bolj suhim ozadjem. Škljocnemo nekaj fotografij in oddidemo na rob medine, kjer se za 20 dirhamov po osebi najemo piščanca. Edina fascinantna stvar v tem mestu je ogromen in izjemno lepo ohranjen Kasbah. Maroška vlada si zelo prizadeva narediti iz Quarzazateja turistično središče, kar pa jim ob napol praznih hotelih bolj slabo uspeva. Nadaljujemo z nočno vožnjo po kamniti puščavi (hamadi) v smer Todre gorge. Velik del poti vozimo po dolini stoterih kasbashov. Nekaj po deveti zvečer pridemo v Tinerhir in zavijemo v dolino Todra Gorge, kjer po sedmih kilometrih pridemo do kampa Soleil v katerega smo se namenili. Vozili smo skoraj 12 ur, precej več kot smo načrtovali. Izjemno lepo urejen kamp z bazenom pod velikim lapornatim usadom daje evropski vtis. Postavimo šotor zraven hipijevske družine in oddidemo spat.

Prepadna Todra gorge, puščavska nevihta, Merzouga, s kamelami v puščavo, smučanje po sipini, multikulturalni večer pod nomadskim šotorom sredi oaze.

Zjutraj smo najprej generalno pospravili avto, ker je bil že od Toubkala naprej v popolnem razsulu. Po vseh higieničnih postopkih plačamo kamp (vse skupaj 60 dirhamov) in se že ob pol devetih odpravimo v sotesko Todra, kjer so med drugim snemali Indiano Jonesa. Zares impozantna soteska z ogromnimi stenami (podobno Paklenici). Nekaj plezalcev je plezalo v tej maroški plezalski meki. Na dnu soteske je hotel in restavracija. V pol ure si ogledamo Todro in se po dolini, ki spominja na oazo vrnemo v Tinerhir ter od tam naprej po puščavski cesti v Erfoud. Pred Erfoudom pomagamo domačinu, ki mu je crknil iztrošen Peugeot in ga peljemo do prvega mehanika. V puščavi smo si ogledali vodnjak, ki je imel daleč spodaj celo vodo. Iz Erfouda gremo naprej v Rissani.

V Rissaniju se odločimo za pot do Merzouge, zadnjega mesta do katerega lahko prideš brez terenca, 20 km pred alžirsko mejo. Naprej od Rissanija pademo v puščavsko nevihto. V avtomobilu je svinjsko vroče, vidimo dva metra, vse je rjavo, na cesti se delajo zameti peska. Za naše evropske čute zelo nenavadno, predvsem pa zelo prašno doživetje. Motor se segreva bolj kot običajno, ker nam ga pesek paca. Končno Merzouga, ura je poldan, z olajšanjem prevozimo vhodni portal v vas in v trenutku prihoda nam domačin ponuja sobo. Želeli smo kamp in odpelje nas dva kilometra naprej po izjemno slabi cesti pred puščavski kasbah na robu Erga Chebi ponašajočega se z velikimi puščavskimi sipinami.

Začnemo se zanimati za pot v puščavo s kamelami in ob čaju nam domačin predstavi ponudbo. Začnemo pogajanja za ceno. Berber začne z oderuških 550 dirhamov po osebi. Po pol ure pregovarjanj končamo na 300, kar je normalna cena. Zopet smo uporabili taktiko, da le eden zna angleško in hkrati nama tolmači in s tem vmes pridobivali čas za strateško pogajalsko komunikacijo.

Naročimo si kosilo in zmažemo ogromen krošnik solate s kruhom. Ob štirih pridejo kamele in naš berberski vodnik. Zaviti v rute in s sončnimi očali se borimo proti še vedno močnemu puščavskemu vetru, ki nosi pesek. Na kamelo smo vkrcali tudi smuči in v objemu večernega sonca odrajžali preko neskončnih sipin proti oazi, vsak na svoji kameli pod vodstveno roko berbera. Skoraj v mraku po dveh urah na nič kaj udobnih kameljih hrbtih pridemo v oazo in se namestimo v nomadski, berberski šotor. S smučmi in čevlji na hrbtu zagrizemo v veliko sipino nad oazo, gre počasi in z veliko muke. Veter še zmeraj neusmiljeno raznaša pesek in na trenutke ne moreš niti vdihniti, kaj šele pogledati. Z Mašo prideva do dveh tretjin okrog 200 metrov visoke sipine. Obujem si smučarske čevlje in poskusim smučati. Občutek je čuden, veliko trenja, zelo počasi gre, ko pa pridobim nekaj hitrosti celo naredim nekaj zavojev. Zadnji del spusta se z vsem opremi Maša in naredi nekaj zavojev. Zgledava zelo smešno, v kratkih rokavih in hlačah, ovita v ruto, s smučarskimi očali in v smučarski opremi. Zadovoljen ob izpolnitvi še enega življenjskega cilja se vrnem v šotor, ki ga je v tem času Peter nekoliko zadelal na mestih, kjer je veter s peskom vdiral vanj.

Noč je že močno padla na oazo, v šotoru govorimo o vsem možnem in zelo lačni čakamo večerjo, ki je noče biti od nikoder. Vsepovsod pesek, kakšnemu peskofobu bi se zmešalo. Po pesku gomazijo nekakšni puščavski črni hrošči podobni našim koloradskim. V sosednjem šotoru skupina mladih italijanov praznuje rojstni dan enega od njih in berberski tam-tam mojster nažiga po bobnih kot v transu. Zelo avtohtono in bučno doživetje spokojnosti puščave. Končno dočakamo večerjo potem ko sva s Petrom že zelo piskala in iz najine lakote zbijala nemogoče in docela smešne šale. Ni kaj žaliti se na lasten račun in pri tem zares uživati je lepa stvar. Naš berberski vodič nam prinese nekakšno čorbo piščanca, krompirja, kruha in pomaranč, kar brez pribora (ni ga bilo) zmažemo z golimi rokami. Berberi jedo šele po deveti zvečer.

Sledila je zanimiva debata v kateri smo 21 letnemu berberu razlagali, kje je Slovenije in mu risali zemljevid Evrope. Zanimalo ga je, kje je Bush, kje Japonska, Palestina….. Pridružil se nam je tudi 55 letni guardian našega šotora in ob neznanju nobenega skupnega jezika smo dolgo v noč debatirali s pomočjo neverbalne komunikacije in risanja na papir. Berberi so prvotni prebivalci, ki so jih arabci in s tem muslimani zavojevali in praktično zatirali od dne, ko je prvi otomanski vojak prišel v severozahodno afriko. Siti in antropološko zadovoljeni zaspimo v objemu peska in hroščev.

Zopet na sipino, adijo puščava, kopanje v oazi, slabo vreme, prihod v Fes.

Zbudim se zelo zgodaj, nadenem si pancerje in po turnosmučarsko zopet napadem sipino. Hoja s turnimi smučmi navzgor po sipini je veliko lažja kot pešačenje. V pol ure, ravno v prebujanju sonca iz alžirskih daljav, dosežem vrh sipine. Opazujem fascinantno okolico, berbera na sosednji sipini, gledam proti Alžiriji čuteč klic Sahare (se vidiva prej ali slej), zavedanje majhnosti človeka je zelo intenzivno, uriniram v puščavski pesek opazujoč izjemno hitro izsuševanje. Na vrh prisopihata dva angleška mulca, mlad španski par, za njima pa najprej Peter potem pa še Maša. S Petrom se slikava. Sveži sončni žarki že božajo sipino, zapnem smuči, najprej gre počasi in okorno, ko pa strmina in hitrost naraste odpeljem nekaj uživaških zavojev. Smučar na sipini je precejšna atrakcija, požel sem večino pogledov, ki so tega jutra gledali prebujanje dneva.

Kmalu smo zopet na kameljih hrbtih in preko številnih sipinic se vračamo k Lac du Sahara, enemu od številnih obpuščavskih gostišč. Ob prihodu plačamo še drugo polovico denarja ter pozatrkujemo. Vodiču damo 10 dirhamov napitnine. Puščavska lisica, kakor smo ljubkovalno poimenovali Petrov Seat Toledo, vžge in zopet smo na poti. Najprej nazaj v Rissani, tokrat je pot veliko lepša, potem v Erfoud in naprej v El Rachidio, močno vojaško oporišče še iz časov francoskega kolonializma naprej. Vozimo po pestri dolini Ziz (ob reki oaza, nekaj metrov naprej pa neizprosna puščava), mimo velikega jezera (hidroelektrarna), prometa je malo.

Opoldne vozimo čez hamado in v vroči pripeki opazimo tablo oasis – swimming, nemudoma zavijemo kakšen kilometer z glavne ceste in se spustimo v dolinico, ki jo obdajajo strme stene. Uzremo idilično oazo z velikim bazenom na sredi. Odločitev je soglasna – kopanje. Prevladuje okoliška otročad. S Perotom se počutiva nekoliko čudno, okoli nas sami suhi (ok napol lačni otroci) in midva z evropskimi bauhi (ok vsak ima kakšnih deset kil preveč), razvijeva teorijo, da sva požela bledolični bauch teror. Okopamo se v osvežujoči vodi. Maša ne samo, da je edina bela ženska ampak je sploh edina ženska na kopališču. Pogledi mladih tičev so temu primerni.

V nikogaršnjem in od vseh pozabljenem mestu nam prijazen domačin zorganizira kosilo (piščanca s krompirjem petinosemdesetič). Vsi trije se najemo in napojimo za 75 drahmidov. V kavarnici domačini gledajo program ene od ameriških televizij, ki je v kontaktni oddaji združila mlade iz ZDA in Iraka, ki se medsebojno pogovarjajo o življenju v eni in drugi državi. Brain wash, ki nam gre skoraj na bruhanje. Le kam gre ta svet? Začne deževati, vozimo čez visoke prelaze (okrog 2000 metrov), vsi imajo snežne zapornice. V času ko je preveč snega cesto gladko zaprejo. Pokrajina je divja in zelo namočena, spominja na Irsko ali pa severne dele Velike Britanije, Škotsko Višavje. Pred Azroujem se spustimo skozi cedrove gozdove in nadaljujemo naprej v Ifrane, nekakšno mondeno smučarsko letovišče, ki ima eno najpomembnejših univerz v Maroku Al Akhawayn, namenjeno izobraževanju maroške elite. Zelo lepo v alpskem slogu urejeno mestece.

Pred Fesom končno preneha deževati. V enem od križišč sredi Fesa (ogromno, cca 8 pasov v eno smer) si privoščimo drzno kolobocijo s prečkanjem križišča po diagonali. Policaj sicer veselo žvižga za nami, mi pa jo vseeno mahnemo naprej. Parkiramo pred medino, ter se odpravimo iskat naš hotel. V prvih dveh v katera smo se namenili nam nočejo dovolj spustiti cene, končamo v hotelu tik zraven vhodnih vrat v Medino. Že na prvi pogled je v Fesu večja zmešnjava kot v Marakešu. Kar pozno zvečer je še, sprehod po napol zaprti medini predčasno zaključimo in se že šestinosemdesetič bašemo s piščancem in krompirjem v restavraciji pod hotelom. Na koncu nas natakar oslepari za ceno in še poreče service not included, najraje bi mu dal ene dve facki po tisti maroški glavi. Vidno razvrvani zaradi zadnjega natega odidemo spat, pred sobo nekdo obrnjen na vzhod še vedno moli njemu ljubega boga. Postelja je obupna, na sredini si približno pol metra niže od roba postelje, v bistvu spimo v visečih mrežah, hrbet uživa……

Barvarne usnja v Fesu, pot v Tangier, na trajekt, in začetek poti domov.

Zelo zgodaj vstanemo in oddidemo na ogled Fesa. Ugotovili smo, da imamo premalo časa, da bi sami iskali po labirintu medine v Fesu zato najamemo mladega fanta, ki ne hodi v šolo govori pa šest jezikov po principu vsak odgovor ima v sebi: very much ali pa too many. Fant berberskega porekla se izkaže za dobro investicijo, v eni uri vidimo vse glavne stvari, po labirintih večih hiš nas je odpeljal na terase, odkoder smo si zastonj lahko ogledali večino znamenitosti. Najbolj zanimiva stvar v Fesu so barvarne usnja v katerih je postopek že 700 let enak. Moški barvajo usnje za dva evra na dan v neznosnem smradu. Presunljivo. Fes je z ene od teras, kot mravljišče, spada pa med zadnja naseljena starodavna mesta z velimi prizadevanji Unesca za njegovo ohranitev. Medina v Fesu je orientacijsko najtežja in najbolj obsežna v Maroku.

Ob desetih plačamo hotel in se namenimo proti Tangierju po lokalni cesti. Vozimo po zelo kmetijsko intenzivni pokrajini. Ker smo rahlo pozabili na gorivo zopet trepetamo. S tem rezevoarjem smo naredili že 950 km in zadeva bi se morala že ustaviti. Na vrhu prelaza napolnimo, v rezevoarju je bilo še manj kot pol litra nafte. Policaji nam žugajo, ker vozimo prehitro čez vas. V Larache pridemo zopet na obalo atlantika. V lepem sončnem dnevu vozimo mimo Asilaha, vseskozi po navadni magistralni cesti in nekaj pred četrto uro po maroškem času pridemo v Tangier. Na hitro nekaj pojemo in brzinsko pišemo kartice ter zapravljamo še zadnje dirhame. Jasno, da smo jih kasneje še kar nekaj našli po žepih.. Po našem mnenju ob petih smo na meji (imeli smo španski urnik, kar pomeni, da je bila ura dejansko že šest in bi moral trajekt odpluti). Ponovi se zajebancija iz vstopa v državo, le da tokrat damo par evrov in škatlo cigaret. Trajekt je polno uro čakal na nas, da smo opravili vse mejne formalnosti. Carinik z vijakom tolče po karoseriji iskajoč predele napoljnene s hašišem.

Kot pred pred zadnji se vkrcamo na nabito poln trajekt, na njem je bilo vsaj 300 ljudi. Morje je kar težko in dobra tretjina potnikov bruha kot za stavo. Pretežni potniki so maročani, nekaj bacpackerjev in ostalih turistov, zanimiv se mi zdi portugalski par. On v poznih štiridesetih, majhen in rahlo buckast, ona v poznih dvajsetih, precej večja od njega. Izgledalo je, da se imata kar rada, prav zanimivo. Na obalah Španije so nameščene številne vetrne elektrarne, ki lovijo vetrove iz atlantika. Spomnim se zelo aktualnih razprav na to temo doma, predvsem na bistriškem. Ni kaj čiste energije niso nič kaj lepe.

Pristanemo v Algericas, ura je devet zvečer. Španska kontrola ni nič posebnega, vnese nas v računalnik in to je to. Odločimo se, da nemudoma krenemo na pot in vozimo dokler ne bomo preveč utrujeni. Peter vozi proti Malagi in naprej po obalni cesti proti Almerii. Okrog desetih zvečer iščemo primerno postajališče, kjer bi lahko prespali. Nobeno ni ustrezno, zunaj je po dežju, zato kar zebe. Pred Almerio nas z lučmi ustavijo policaji, sledi rutinski pregled. Policista nista imela pojma in sta se med sabo spraševala, če je Slovenija v Evropi.

Izogibajoč se cestninam čez Španijo, zastoj na meji s Francijo.

Zopet pridemo na avtocesto in Petra za krmilom zamenja Maša, ki vozi naslednje dve uri. Do Alicanteja v Španiji na avtocestah ne pobirajo cestnin, razen na delu od Malage do Algericasa. Ob tem s Petrom vseskozi spiva. Potem prevzamem Ožbej in pridem do malo pred Valencio. Oba spita, težko je voziti brez navigatorja. Šli smo čez Alcol izogibajoč se cestninam. Sredi Alcola je moderen lep most. Danilo se je že, ko me je dokončno sesulo in nisem mogel več varno voziti. Ustavimo se na postajališču, kot smo kasneje ugotovili enemu od tistih na katerih se zbirajo istospolno usmerjeni. Kar naenkrat uleti neki model in razlaga, da ima srčne težave. Po nekaj minutah se poberemo. Zopet vozi Peter, sesut spim zadaj, začenja me boleti glava in zelo slabo se počutim. Skorajda brez težav prevozimo Valencio in po obmorski cesti vozimo proti Barceloni. Počutje se mi izboljša in na enem od počivališč ob morju se nabašemo z mortadelo, kruhom in olivami. Neprespani zaspimo za pol ure na betonskih klopcah. Po kosilu je z mano vse slabše in slabše, očitno je, da sem se zastrupil s hrano. Glava me boli, stalno mi slabo dela, začne se driska. Prevozimo Barcelono in skozi obalna mesta nadaljujemo na sever proti francoski meji. Pero in Maša kosita v globalni podružnici McDonaldsa meni se pa vrti v glavi na parkirišču. Pod večer smo na francoski meji. Španijo smo prevozili v 20 urah, plačali nismo niti evra cestnine. Na meji je zastoj, ker stara cesta čez manjši prelaz ne požira post velikonočnega prometa.

Na meji smo opazili nekaj prodajalk ljubezni. Peter vozi po Franciji po lokalnih cestah, še zmeraj se izogibamo cestninam. Zaradi bolezni nisem sposoben prevzeti voznižke smene. Vozimo čez zelo lepe francoske vasi. Šele pred Marseillom gremo na avtocesto, nekaj časa še vozita Peter in Maša potem pa parkiramo na počivališču. Peter in Maša spita v avtu, sam pa zaspim na travi pred njim. Neprespani še od prejšnje noči, v bistvu napol zombiji zaspimo za šest ur.

Po skoraj 8000 km spet doma.

Ob osmih zjutraj vozimo naprej in v dveh urah pridemo mimo Nice in Monte Carla na italijansko mejo in avtocesto rož proti Genovi. Še vedno sem slab in bolj kot ne spim na zadnjem sedežu. Iz Cremone do Padove gremo po navadnih cestah. Po italijanskih cestah smo se precej lovili. Označene so slabo. Navigacija je težja kot v Franciji. Ob dveh pridemo v Padovo in gremo zopet na avtocesto. Hitro pridemo na Venezio est in pičimo proti Villeseju. Ob štirih popoldne smo po skoraj 8000 prevoženih kilometrih zopet na Vrtojbi in v Sloveniji. Iz Algericasa do Vrtojbe smo prišli s tremi tanki goriva (en manj kot dol) in vozili 43 ur, od katerih smo jih le šest spali. Počutje in utrujenost je temu pimerna. Pot domov je bila veliko težja, ker je mene bolezen onesposobila vozniških dolžnosti s čimer se je močno povečala obremenitev ostalih dveh in naš skupni domet. Mašo na Vrtojbi pričaka mama. Poslovimo se. Vsa čast Maši, prej smo se le bežno poznali, pa je šla z nama na tako dolgo in izzivov polno pot in ves čas brez težav prenašala tudi kakšen šovinistični vložek moškega dela posadke. S svojo pozitivno naravnanostjo je veliko prispevala k uspešnemu doživljanju Maroka. S Petrom prideva v Ajdovščino in se raztovoriva. Puščavska lisica odrajda nazaj v Logatec. Izjemen pogum Petra, ki si je upal z lastnim avtomobilom na tako dolgo pot ob vseh kvazi opozorilih o nevarnostih je občudovanja vreden. Na vsej poti nismo imeli niti enega najmanjšega popravila (zamenjali smo eno žarnico), avto je deloval brezhibno, nič nam niso ukradli.

Za vse stroške poti in bivanja v Maroku smo porabili okrog 500 eur po osebi za 16 dni.

Sledite nam


RSS Ustavi se!

  • Obljubili smo, da bodo prisluhnili, in smo.
    Vseslovenska javna pobuda Ustavi se!, ki je že tretje poletje opozarjala na posledice prehitrega tempa življenja, njihove vzroke in rešitve, se zaključuje. Letos so Slovence nagovorili s pozivoma: Ustavi se! … In povej. / In prisluhni. Tak slogan so izbrali, ker pogrešajo dvosmerno komunikacijo.
  • Manca Fekonja: Jazz me navdihuje in mi ustavi čas
    Manca Fekonja je stara 18 let in obiskuje 4. letnik gimnazije Ljubljana za Bežigradom. Že od malih nog je glasba njen način komuniciranja. To potrdijo tisti, ki jo poznajo in so skupaj z njo odraščali. Manca in glasba sta bila eno.
  • Na “ustavi se dnevu” v Celju
    V soboto smo se Dormeo Slovenija in ekipa Ustavi se! ustavili v Citycentru v Celju.
  • Zaveza Sloveniji: prostor za odprto komunikacijo
    Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je podprlo javno pobudo, saj pristna in odprta komunikacija v praksi pomeni pogoje za uresničevanje strateških usmeritev ministrstva in Vlade pri uresničevanju svojih ciljev.
  • Kako utišati glas notranjega kritika
    Vsi imamo notranjega kritika. To je glas znotraj nas, ki nam šepeta, da nismo dovolj pametni, močni, sposobni, talentirani, privlačni, izobraženi. S tem prebuja dvom in nezaupanje v naše moči in sposobnosti. Del nas je prepričan, da nas ta glas varuje, zato mu verjamemo. Vendar notranjega kritika lahko tudi utišamo!