Buto je posebna oblika plesnega gledališča, ki se je na Japonskem razvila sredi prejšnjega stoletja kot protiutež tradicionalnega gledališča in vplivov Zahoda. Za utemeljitelja veljata karizmatična Hijikata Tatsumi in sanjski Kazuo Ono, ki je nastopal vse do svojega stotega leta. Buto plesalci imajo poslikana telesa, njihovi izrazi so ekspresivni, uporabljajo meditacijo in stanje transa. Zanimajo jih spomin, nezavedno, minevanje in erotika, transformacija duše.
Skupina Sankai Juku, ki jo vodi Ushio Amagatsu, učenec Tatsumija in Ona, ustvarja žlahtne gledališke presežke. Amagatsu pravi, da je večnost osrednji motiv vseh njegovih odrskih mojstrovin; človekovo bivanje je omejeno, vendar pa postavljeno v neskončnost vesolja. Medtem ko se evropski in ameriški ples ukvarjata predvsem z vidnim telesom, ga zanima nevidno telo, v nasprotju z evropsko in ameriško plesno tradicijo, ki teži k temu, da bi se osvobodila težnosti, bi rad dosegel sozvočje z njo.
Predstave skupine Sankai Juku so eterična, vizualno izčiščena doživetja. Podobe iz sanj. Naslov predstave, beseda meguri, je izraz za kitajsko pismenko (回), ki poimenuje vse, kar kroži: tok časa, cikel štirih letnih časov, gibanje Zemlje.
Scenografijo krasijo odtisi reliefov fosilnih morskih lilij iz paleozoika.
