Тeletsko jezero je največje jezero na Altaju in sveto mesto mnogih altajskih narodov

Jezero meri 325 m v globino, 77 km v dolžino in 2 do 5 km v širino. Leži na višini 434 m nad morjem v tektonski prelomnici med gorskimi hrbti Korbu in Altinu. Povprečna količina vode v jezeru je 40 km3. V jezero se izliva 70 rek in 150 potokov. Več kot polovico vode priteče z reko Čulišman. Iz jezera teče reka Bija, ki se pri Bijsku združi z reko Katun v eno največjih rek v Rusiji – Ob. Leta 1952 so pri Mladinski knjigi izšle Altajske pripovedke. V spremni besedi je zapisano:»Na Altaj, ki leži na meji med Sibirijo in Mongolijo, sta se leta 1937 podala zapisovalca teh pripovedk. Zamikalo ju je to, Evropejcu le malo znano gorovje. Kupila sta si dva konja, ju osedlala, vzela s seboj prepečenec in sladkor, puški in nož ter odjahala v altajske gore in doline.

Ponoči so jima kazale pot zvezde, podnevi sonce.

Videla sta zasneženi vrh Bjeluhe (Bela gora, 4550 m) in pila črno vodo iz Zlatega jezera. K njunemu ognju so često prihajali lovci in jima cele noči peli čudovite pesmi. Tako sta na primer slišala starca Ulagaševa, ki ga pozna ves Altaj, pripovedovalca pripovedk Sabaškina, slepo deklico Kazako Kakpojevo in mladega kmeta Kirgizakova.
In zdaj zapisovalca poklanjata te pripovedke vam, da bi tudi vas razveseljevale.« Prva pripovedka v knjigi ima naslov Sartak – Paj in govori o junaku, ki je živel ob ustju reke In.

Kite je imel prav do tal. Obrvi goste kot grm. Mišice vozlate kot grče na brezi. Odličen lovec je bil. Niti en ptič ni zletel mimo glave Sartaka Paja: njegova puščica ga ni nikoli zgrešila. Niti ena žival mu ni ušla. Njegove lovske vreče niso bile nikoli prazne. Toda slavni junak Sartak Paj ni bil ne srečen ne vesel. Podnevi in ponoči je slišal jok altajskih rek, ki jih je stiskalo kamenje. Skakaje od kamna do kamna so se trgale reke v studence. Kadar so treščile v gore, so se drobile v potoke. Sartaku Paju se je uprlo gledati solze altajskih rek in poslušati njih nenehni jok. Odločil se je, da jim odpre pot do Ledenega morja. Odšel je v gore, s prstom razmaknil kamnita pobočja in za njegovim prstom je stekla reka Čulišman. V njo so se z veselo pesmijo zagnali vsi bližnji studenci, potoki in rečice. Toda v veselem šumenju sproščenih voda je Sartak Paj zaslišal jok z gore Koš Agač. Iztegnil je levo roko in z njenim kazalcem izkopal strugo za reko Baškaus. Ko so se zasmejale vode, bežeče z gora Koš Agače, se je zasmejal z njimi tudi starec Sartak Paj. Reko Baškaus je zlil z reko Čulišman in ju skupaj odpeljal naprej. Znova pa ga je prevzela žalost: kako pomagati drugim rekam? Tri dni je razmišljal in držal kazalec v dolini Artibaša. Medtem se je pod njegovim palcem nateklo jezero, ki so ga po plemenu, ki je živelo ob njem, imenovali Teletsko. Geomorfologi z naravoslovne univerze v Tomsku so v zadnjih letih s posebno metodo diluvialne morfolitogeneze odkrili bogata nahajališča dragocenih kamnin, zlasti zlata na področju Teletskega jezera. Ob vseh pritokih na severnem in zahodnem delu jezera so opravili obsežne preiskave in ugotovili tudi, da je jezero nastalo pred 45.000 leti.

Prvi Rusi, ki so pred 400 leti prišli na Teletsko jezero, so ga imenovali Teletsko po plemenu Telesi. Starodavno prebivalci teh področij pa ga od nekdaj imenujejo Altin Kol ali Zlato jezero. Že od nekdaj je znano, da so na Altaju bogata nahajališča zlata. O tem govori tudi ena izmed legend, ki razlaga izvor altajskega imena Altin Kel.

Nekoč davno je bilo na Altaju mnogo zlata. Reven lovec je našel velik kos zlata, ga odnesel domov in se veselil bogastva. Prišli pa so težki časi in lakota. Odločil se je, da bo zlato
zamenjal za hrano in nahranil svojo družino. Hodil je od vasi do vasi, nikjer mu zlata niso hoteli zamenjati za hrano, saj je povsod vladalo pomanjkanje. Razočaran je z zadnjimi močmi splezal na goro, kos zlata vrgel v jezero in rekel: »Duhovi gora, darujem vam to zlato. Prosim vas, da blagoslovite moje ljudstvo, da bi ne imelo bogastva v zlatu, ampak v tem, kar dajejo gozdovi, zemlja in vode blagoslovljenega Altaja. V opomin, da v zlatu ni sreče in moči, ki mu jo pripisujejo ljudje, naj se ta gora imenuje Altin tu ali Zlata gora, jezero pa Altin Kel ali Zlato jezero.

Tudi ime Teletsko jezero je povezano z legendo, ki pripoveduje, da je bila nekoč na mestu današnjega jezera velika ravnina, po kateri je tekla reka Čulišman. Zemlja je bogato rodila, v tajgi je bilo izobilje gozdnih plodov in živali. Poglavar plemena, ki je živelo v tej dolini, je bil han Tele. Posedoval je mnogo bogastva, največje bogastvo pa mu je predstavljal zlat meč, ki v boju ni poznal poraza. Glas o njegovem bogastvu je prišel do sosednjega hana Bagdoja, ki si je zaželel njegovo bogastvo. Vedel pa je, da je han Tele s svojim zlatim mečem nepremagljiv, zato se je domislil prevare. Vedel je, da han Tele svojo lepo ženo Čulčo razvaja z dragocenimi darili, zato je svojim podanikom naročil, naj sosednjemu hanu odnesejo bogata darila in ga povabijo k njemu na obisk. Han Tele je sprejel povabilo v prepričanju, da gre v goste kot prijatelj, zato je svoj zlati meč pustil doma. Deset dni je potoval k sosednjemu hanu, ki pa ga je pričakal kot sovražnika in svoji vojski naročil, da hana in njegovo spremstvo ubijejo. V trenutku, ko je odsekana glava hana Tele padla z njegovih mogočnih pleč, je s stene padel tudi njegov zlati meč in naredil med gorami globok prepad. Hanova žena Čulča je sedela na robu prepada in začutila kaj se je zgodilo njenemu ljubemu možu. Iz njenih prelepih oči so tako dolgo in močno tekle solze, da so napolnile globel in jo spremenile v jezero. Da pa ljudje ne bi pozabili na prevaro sosednjega hana, se je Čulča spremenila v reko, jezero pa so ljudje poimenovali po hanu Teletsko jezero. Klima ob Teletskem jezeru je zelo ugodna, poletja so topla, zime mile in jezero le redko kdaj zamrzne. Tam, kjer se v Teletsko jezero izliva reka Čulišman, je ruski hidrometeorolog Nikolaj Pavlovič Smirnov v začetku prejšnjega stoletja zasadil sadna drevesa. Zgodba pripoveduje, da je bil Smirnov slabega zdravja in zdravniki so mu svetovali bivanje na Altaju. Leta 1929 se je ponudila možnost, da prevzame mesto hidrometeorologa na meteorološki postaji ob Teletskem jezeru. Tam je ostal 62 let in v vseh teh letih je jezero zapustil le enkrat, ko je odpotoval v Moskvo. Ob delu hidrometeoroga je pričel z urejanjem zemljišča za sadna drevesa. S kamni je zgradil teraso, zemljo, bogato z minerali, pa je s čolnom na vesla vozil iz 8 km oddaljenega ustja reke Čulišman. Njegove jablane, imenovane po njem smirnovke, so bogato rodile. Žena Dara Zaharovna mu je rodila 17 otrok, pri porodu ji je pomagal kar sam mož. Umrl je na Teletskem jezeru star 92 let. Smirnov je tudi po smrti želel ostati na Teletskem jezeru, zato si je ob svojem sadovnjaku zgradil grobnico, kjer počiva skupaj s svojo ženo.

Letos julija sem na svojem potovanju po Altaju nekaj dni preživela v vasi Jailju ob Teletskem jezeru. Vas je precej odročna, do nje vodi 92 km dolga makadamska cesta. V vasi živi le okrog 200 ljudi. Na prvi pogled je to običajna ruska vas. Čudovita panorama Teletskega jezera in gorskega hrbta Korbu, znameniti nasadi jablan na terasi nad vasjo, smaragdno zelena tajga in kristalno čista voda, idila daleč od ponorelega sveta. Na poljani nad vasjo je znamenita cedra deda Alčija. Alči Kundeleševič Tujmišejev je v zgodovini Rusije zapisan kot narodni heroj. Boril se je v veliki domovinski vojni kot Rusi pravijo 2. svetovni vojni. Kot vojak 2. Ukrajinske armade je bil ranjen v glavo in po čudežu preživel. Spomladi leta 1943 je prejel medaljo »Rdeča zvezda«, že prej pa je imel tri medalje za hrabrost. V zgodovino Teletskega jezera se je ded Alči iz rodu Tubalarcev, avtohtonega ljudstva ob Teletskem jezeru, zapisal, ko se je leta 1963 postavil pred bager, ki je hotel podreti cedro, da bi pripravil zemljo za kolhoz s sadovnjaki. Cedra deda Alčija stoji še danes in prebivalci vasi jo častijo kot svoje sveto drevo. Altajci znajo v vsakem pojavu v naravi razbrati nek globlji pomen. Za bor, ki ga je neurje podrlo tako, da je obvisel nad jezerom, pravijo, da se je priklonil duhovom jezera. Nedaleč od bora, je svoje spoštovanje z globokim poklonom duhovom pokazala tudi breza. Kako zelo je lahko življenje lepo! V tej vasi se zdi, da ljudje živijo v nekem drugem času. Imajo le tisto, kar je nujno potrebno za preživetje, kar služi svojemu namenu, četudi je iz prejšnjega stoletja. Težko sem se poslovila od tega »raja ob Zlatem jezeru«, razumela pa sem tudi, zakaj domačini ne zapuščajo svoje vasi: tam namreč živijo srečni ljudje! Ana Maria Kolman

Maria Ana Kolman