fbpx

mongolija

Potopisi

v gluhi neobljudeni divjini

V gluhi neobljudeni divjini po reki Orkhon

Besedilo in fotografije: Igor Koren

Reka Orkhon v Mongoliji je bila na mapi dovolj opazna, hribovje po obronkih je obljubljalo lepe kanjone, lažje brzice, bližina prestolnice pa lahek dostop, zato je obetala lep in zanimiv
spust s kajaki. 

Po mongolsko ji rečejo Orkhon gol in se iz osrednje mongolskega gorovja Khangai presenetljivo hitro vije po 1200 metrov visoki planoti. Po 1124 km toka se izliva v reko Selenge, le-ta pa v severno ležeče rusko Bajkalsko jezero.

Tako kot v večini držav tretjega sveta je bil promet neurejen tudi v Ulan Batorju. Nekaj asfaltiranih ulic ožjega centra mesta je bilo prepolnih starih, zanemarjenih, pretežno korejskih odsluženih vozil. Vozniki so nadvlado na cestišču dosegali s hupanjem ali celo prehitevanjem po neurejenih bankinah. Iztrošena in okoljsko oporečna vozila ter slaba nafta povzročajo vsakodnevni smog, ki redno kot rožasta pajčevina valovi nad mestom. V Mongoliji je infrastruktura na nizki ravni oziroma je v večini države sploh ni.

Začetek pustolovščine

S kajakom se voziti po reki je za večino prebivalcev tretjega sveta nekoristno, brezplodno in neumno. Podobno velja tudi za Mongole. Težko si je bilo dobiti sogovornika in pomočnika za logistično pomoč.

Več na svet in ljudje


Sledite nam


RSS Ustavi se!