V Sloveniji postaja vse bolj priljubljena ideja “Gap Year” – največkrat gre za obdobje enega leta, ko si študentje oz. mladi med študijem ali po njem vzamejo prosto celo leto in potujejo na delo v tujino. Izkušnjo nato kombinirajo s potovanji, a se za to odločijo predvsem zaradi izboljšanja znanja tujega jezika, učenja samostojnosti in pridobivanja širšega pogleda na svet. Ne smemo pozabiti, da nam potovanja bogatijo um in srce ter se tako domov vrnemo z novimi izkušnjami in predvsem nepozabnimi spomini.

Nina pravi, da je od življenja želela več – in se tako odpravila na delo v tujino!

Ena od hrabrih nadobudnic je tudi Nina Sušnik, ki je vedno od življenja želela nekaj več. Tako si je za novo leto 2015 dala drzno zaobljubo – odhod v tujino!

Vendar pa to ni bil njen prvi pobeg v tujino, saj je pri rosnih 18 letih, da bi izboljšala znanje angleščine, potovala v Anglijo in si tam poiskala službo kot au pair. To je francoski izraz za varuško v tujini, ki živi pri gostujoči družini in poleg varovanja otrok opravlja tudi gospodinjska opravila. Po izkušnji v Angliji jo je pot zanesla na čarobne Kanarske otoke, kjer je v sklopu študija na Višji strokovni šoli za gostinstvo in turizem Bled opravljala prakso s področja velnesa.

“Ker ljudje ne gremo samo s trebuhom za kruhom, ampak včasih predvsem sledimo svojemu srcu, sem se nato za osem mesecev preselila v Francijo, kjer sem prav tako opravljala delo au pair.”

Anglija, Kanarski otoki, Francija. Zavidljive poti in izkušnje, a ko si enkrat na noge nadenemo popotniške čeveljce, jih je nato sila težko sezuti. “Ko enkrat odideš iz Slovenije, je težko biti priklenjen v sobi – in tako sem se po dveh letih, preživetih doma, spet naveličala in odločila za nov podvig.”

Čas je bil za au-pair program v ZDA in življenje v sanjskih mestih – v New Yorku in San Franciscu.

Sprva se je preselila k družini v New Yorku. Ta izkušnja je bila zanjo pravi izziv, saj je morala varovati kar štiri otroke! Naslednja družina v San Franciscu je bila zadetek v polno in ena najlepših izkušenj, saj so jo sprejeli kot enakovredno članico družine. Dan au pair poteka tako, da otroke zjutraj prebudi, pripravi na šolo, jim pripravi malico in nato odpelje v šolo. Po vrnitvi iz šole potekajo popoldanske aktivnosti, učenje, domača naloga in včasih tudi kuhanje obrokov. Vmes je treba ohranjati hišo čisto. Nina še odločno pove, da dneva ni mogoče popolnoma načrtovati. “Otroci v Ameriki imajo tudi veliko ‘play dates’, kar pomeni, da imam včasih še dva dodatna otroka v hiši. Vsak dan je nekaj novega in drugačnega.”

Na delo kot au pair v ZDA se je priporočeno odpraviti preko kredibilne agencije, saj na spletu obstaja kar nekaj prevarantskih družin.

Na pot se je podala preko au-pair agencije New Intelligence, ki skrbi za to, da se mladi čim bolj učinkovito, uspešno in varno podajo na delo v ZDA. Njihova ponudba dela v ZDA obsega delo kot au pair in poletno delo v različnih spektrih v ZDA. Nina pove, da je prijava potekala zelo enostavno, predložiti pa je bilo treba precej dokumentacije, kot npr. potrdilo o nekaznovanosti, mednarodno vozniško dovoljenje, vsaj tri priporočila o delu z otroki in zdravniško potrdilo. Najpomembnejši del prijave bodoče au-pair so slike, kratek predstavitveni film o sebi in pismo družini. Starostna omejitev za takšno delo je od 18 do 26 let, opravljena srednja šola, izkušnje z varovanjem otrok, vozniški izpit, dobro znanje angleškega jezika in dobro psihofizično stanje.

“Pred dokončno potrditvijo ustreznosti je treba na sedežu au-pair agencije New Intelligence opraviti še intervju v angleškem jeziku in psihološke teste. Velika prednost programa Au Pair, ki ga nudi agencija, je prijava v elektronski obliki, ki je dostopna preko spleta. Intervju poteka osebno v Sloveniji in ti je tako prihranjeno veliko časa in skrbi. Svojo prijavo sem uspešno opravila v mesecu dni, zabavni del pa se je nato šele začel, saj me je čakal še ‘matching process’ oz. iskanje družine in intervjuji po skypu,” pojasni Nina. Za delo v ZDA potrebuješ vizo J1, a jo je brez pomoči agencije precej težko dobiti.

Večino mladih je strah, kje bodo v novi deželi našli prijatelje. A ves strah je odveč!

Nina z navdušenjem pripomni, da se ne smemo vdajati strahovom in se spraševati “kaj pa, če ne najdem prijateljev …, kaj če se ne bom znal(a) sporazumevati”. Zatrjuje, da se je treba hrabro odpraviti s trebuhom za kruhom in v mislih vedno imeti idejo, da bo vse v redu. “Domov prineseš toliko nepozabnih izkušenj in novospletenih prijateljstev, tiste težke trenutke, ki te včasih doletijo, pa nemudoma pozabiš, saj ti v spominu ostanejo samo pozitivni!”

Če pa še vedno dvomite, da boste našli prijatelje, vas Nina spodbuja: “Elektronska aplikacija prijave v program au-pair v ZDA nam že pred odhodom v ZDA prikaže, katere osebe so v našem kraju in vse pripadajoče kontakte. Tako jih lahko kontaktiramo že pred prihodom v ZDA in z njimi navežemo stike. Najbolj navdušujoča novica pa je, da so v sklopu programa Au Pair v ZDA organizirani razni izleti in druženja za vse, ki so vključeni v program.”

Eden od strahov je tudi ta, kako te bo nova družina sprejela. Nina je ta strah premagala tako: “Opazuješ starše in otroke, kako se obnašajo in kakšen je njihov način življenja. Nato se jim skušaš vsaj malo prilagoditi.” Ninin največji strah je pravzaprav bil, kako se bo po končani izkušnji, ko se bo ponovno vrnila domov, soočila s stavkom: “Kaj pa zdaj?!”

Starši se sčasoma privadijo na to, da njihov otrok odhaja v tujino.

Od vseh v njeni družini je nanjo najbolj navezana in ob odhodu najbolj čustvena njena mama. Ko je zopet odhajala na svojo novo avanturo, ji je mama rekla: “Že tretjič od doma!” Od staršev je dobila samo tri vprašanja: kdaj, kam in za koliko časa? Ko jim je po enem letu naznanila, da ostane še dodatno leto, so ji odvrnili, da so to že predvidevali. Sedaj poudarja, da so se starši že privadili. “Lahko tudi rečem, da je vsak odhod lažji. Ko so bili pri meni na obisku pred mesecem dni, je tudi mami rekla, da ni več težko, ko se poslovimo – in tako sedaj ne jokamo več.” Odnos med starši in otroki doma in v tujini je zelo različen. Največkrat mame v tujini (Avstralija, Nova Zelandija, ZDA) spodbujajo svoje otroke, naj se pri 18 letih odpravijo za eno leto v tujino, saj vedo, da se bodo tako naučili samostojnosti, skrbi zase in odgovornosti ter se domov vrnili hrabrejši in pripravljeni na življenje in delo.

Slovenci bi morali potovati več!

Pravi, da bi si sploh Slovenci morali bolj širiti obzorja, da ugotovimo, kaj vse lahko v življenju počnemo, in vidimo, koliko različnih ljudi je na tem svetu. Da spoznamo, da se od vsakega lahko kaj naučimo in da pet ur vožnje v eno smer za dnevni izlet ni nič posebnega. Predvsem pa, da ob vrnitvi v Slovenijo vidimo, kakšno bogastvo imamo pravzaprav doma (pitno vodo, trgovino čez cesto, popoldansko kavico za dober evro, zelenjavo z vrta …), in to znamo spoštovati.

Življenje in izkušnje v tujini te spremenijo za vedno! Nisi več isti!

Angleščina je Nini postala skoraj kot materni jezik. Razume in osnovno govori tudi francosko, špansko in nemško. “Ni mi problem potovati sama, vedno se udeležim vseh povabil na dogodke oz. večerje ali kosila. Ko sem bila doma, bi to največkrat preskočila.” Pravi, da je ob praksi z otroki postala bolj potrpežljiva! Naučila se je pogovarjati in deliti svoje mnenje ter občutke, saj je komunikacija res ključ do vsega.

Na vprašanje, ali bi celotno izkušnjo še kdaj ponovila, pa nemudoma pritrdi: “Definitivno. To so nepozabne izkušnje!”